Briški sludge v trisu

Briški trio Goragorja predstavlja svoj drugi glasbeni izdelek. Album Akarma lahko razumemo kot zvočno nadaljevanje dve leti starejšega zvočnega doprinosa benda s ploščo Ulkus. Dinamično upoštevajoče izmenjavanje na ritmičnem in melodičnem podestu domače rockerske glasbene scene temelji na ustvarjanju ambientalnih sozvočij, z možno slušno impresijo o časovno pogojenem tematskem izmenjavanju teme in svetlobe, dneva in noči, veselja in žalosti, življenja in smrti, glasbeno delo pa ponazarja predvsem stalno sezonsko izmenjavanje. Strukturna cikličnost je lahko znova in znova aktualna.

V sludge bi lahko stlačili večino glasbenega materiala Goragorja, ki brez teženja ponuja izmenjavanje prežečega in bežečega inštrumentalno-ritemskega izrazja, včasih skoraj preveč dinamičnega izmenjavanje lepega in grdega, svetlega in temnega, nizkega in visokega zvočenja, kar na več kot pol ure dolgi plošči sčasoma postane ponavljajoče, s tem pa meditativno in pomirjujoče.

Zvočno plavanje ali lebdenje te težkokitarske ambientalne kulise z občasnimi izlivi izkrivljenega hrupa in sosledne akustike ter počasi nastajajočo tišino uvršča bend v to in ono (pod)žanrsko grupacijo. S petimi inštrumentalnimi deli s slovenskimi naslovi je novi album Goragorja legitimno in tematsko spravljivo glasbeno delo, ki se giblje med postmetalom in sludgeem. 

Za digitalno aktualnost Akarma je delno odgovoren tujec, namreč producent in glasbenik James Plotkin (Isis, Earth, Sunn O)))). Če bi album primerjali s tujimi glasbenimi skupinami, bi ga postavili tam nekje na sled ameriškim Isis, Eyehategod in Neurosis ali neameriški zasedbi Gojira, z bendi, kot so Jegulja, The Canyon Observer, Carnaval, Kormorana, pa trio lahko predstavlja enakovrstno grupo. Temelji na izročilu devetdesetih let prejšnjega stoletja. V sludge bi lahko stlačili večino glasbenega materiala Goragorja, ki brez teženja ponuja izmenjavanje prežečega in bežečega inštrumentalno-ritemskega izrazja, včasih skoraj preveč dinamičnega izmenjavanje lepega in grdega, svetlega in temnega, nizkega in visokega zvočenja, kar na več kot pol ure dolgi plošči sčasoma postane ponavljajoče, s tem pa meditativno in pomirjujoče. 

Domača glasbena skupina se z domače naslovljenim zvočnim izletavanjem počasnega in nato še počasnejšega tipa prikazovanja novih zvočnih svetov, in to v petih razmeroma dolgih izsekih, potencialnemu poslušalstvu predstavi v svoji elegantni podobi. Če uvodni petminutni del Moderni suženj deluje deviško in nedolžno, že skoraj zgolj predstavitveno, pa vseeno označuje tudi lastno hrupno žanrsko podvrsto. Sledeči Sen zvito in vabljivo preizkuša zvočne meje našega slušnega polja. Molekula nas po še počasnejšem ponavljanju zasidra, a le do predzadnjega inštrumentalnega dela, Pošasti, ki zdaj že pelje in melje z začetno agresijo hrupno melodioznega, podkrepljenega z pogromnim in robustnim ritmom, kjer se spet dinamično izmenjavajo hrup in ambient, masivnost zvočnega krika in ritmični šepet inštrumentalne zasedbe. Njeni člani so (bili) vidni in slišni pri domačih predstavnikih z Zahoda: basist Alan Trobec pri Hellcrawlerju, kitarist Sergej Pojavnik in bobnar Tomaž Abram pa pri Haronu. Zaključna saga z minutažo dvomestnega števila, Zenit, ne jenja v značilnosti te zasedbe, v zgradbi ponavljanja in rahlega, a vztrajnega upočasnjevanja ter izmenjujoče se dinamike na višjih in nižjih obratih. 

Pesmi je bolj malo in njihova enostavnost in ležerna lirika nekako ustreza nevzhičenemu in predvsem neobjektivnemu ocenjevanju. Tako je koncertna udeležba vsekakor obvezna. Goragorja prinaša z albumom Akarma na domačo hrupnokitarsko glasbeno sceno še en tovrstni raznovrsten primerek.