Ciklus treh Koncertov v Rozariju v Arboretumu Volčji potok

Iz Kulturnega doma Franceta Bernika v Domžalah je očitno premagana letošnja zunajglasbena kriza. Ne še čisto povsem, ampak so znameniti Bekavčevi koncerti našli vsaj začasno zatočišče na prostem. Preselili so se pod milo nebo in v okrilju rozarija v Arboretumu Volčji potok našli začasni azil. Na prvem koncertu (13. junija), ki je bil prva pokoronska javna prireditev domžalskega kulturnega doma, so pod umetniško taktirko klarinetista Mateja Bekavca nastopili še trije klarinetisti: Aljaž Beguš (basovski klarinet), Samanta Škorja in Urška Zupan ter harmonikar Nejc Poljanec. Tako smo po splošni napovedi slišali okvirni spored, ki je napovedoval Dunajski melange, večinoma za kvartet ali/in šramel kvintet. Neke vrste poletno soarejo oziroma večerno serenado smo tokrat doživeli med 600 cvetočimi vrtnicami, bolj sproščeno, z več zabavne funkcije in programske glasbene raznolikosti, a kljub temu na najvišji možni izvedbeni ravni. Brez obveznega programa, brez napovedi, kar tako so se druga za drugo nizale skladbe, včasih tudi z dvema zasedbama (kvartet klarinetov je imel vseskozi glavno vlogo, kar pomeni, da je igral nepretrgoma uro in četrt) in še s harmoniko. Taka »tafelmusik« je bila popularna že od sredine 16. stoletja, v baroku. Seveda smo bili tokrat v rozariju časovno mnogo kasneje, zato se je mednje vrinila glasba, ki nam je zelo blizu, z zgornje Kranjske, z Avseniki vred. V njej je bilo prepoznati veliko ljudske glasbe pa priredbe del tudi tako slavnih skladateljev, kot so W. A. Mozart, J. Brahms, J. Strauss idr. Slišati je bilo v najbolj prefinjenih izvedbah koračnice, valčke, polke itd. Seveda je ves večer šlo za tehnično povsem brezhibno in muzikalno izjemno poglobljene soigre peterice. Samo na tej osnovi so bile možne tudi nadvse dodelane interpretacije. Te so bile vseskozi maksimalno naštudirane in izvedene, četudi je šlo marsikdaj za »vprašljivo« glasbo. Ampak če je že taka, kot pač je, je lahko s takimi izvajalskimi prijemi lahko še kako okusna, lepa. Posebej naj izpostavim srednje dele tridelnih (malih pesemskih) oblik, ki sta jih v zasedbi šramel kvinteta pogosto in največkrat odigrala harmonikar Poljanec in Beguš na basovskem klarinetu. V vseh šestnajstih odigranih skladbah, v profesionalnem pogledu v ne preveč ustreznih pogojih (veter, temperatura in vlaga …), smo bili ves čas na poletni soareji ali serenadi. Večina interpretacij je bila na ravni več kot okusnih priredb, in to lahko rečem mirnega srca, kljub temu da je bilo v celotni predstavi kar nekaj »pogrošne« glasbe. Če na koncu potegnemo črto pod celotnim ciklusom: vsi trije koncerti v rozariju so več kot uspeli, čestitke vsem protagonistom ter izvajalcem. Ob udeležbi hvaležne in naklonjene publike (vsaj na zadnjem koncertu se je je nabralo toliko, da bi Tomčeva dvorana v Kulturnem domu Franceta Bernika v Domžalah pokala po šivih) lahko sklenemo, da tovrstni koncerti kar kličejo po svojem nadaljevanju.

Šopek domačih s Komornim zborom Dekor in A. Biščevićem    

Pod osrednji dežnik v rozariju se je tokrat postavil 21-članski mešani pevski zbor Dekor (umetniško ga vodi odlična tržaška zborovodkinja Petra Grassi), in sicer tokrat pod trdno zborovodsko roko našega pevca, pianista in čembalista Aca Bišćevića. Tudi tokrat je imel umetniški vodja domžalskega kulturnega, Mate Bekavac, srečno roko tako v izvedbenem kot programskem pogledu.

V okviru napovedanega sporeda šopka domačih smo slišali priredbe slovenskih ljudskih pesmi z različnih koncev naše dežele. Večer je dovolj aktualno pomenil pozdrav z Rozmančevo Dober večer, Bog daj z mešanim zborom (a cappella). Sledili sta priredbi A. Čopija za ženski del zbora in s prvimi soli iz vrst zbora. Nadaljnje priredbe so prispevali L. Lebič, U. Vrabec, F. Marolt, S. Vremšak, M. Kogoj, kar tri H. Lavrenčič, V. Mirk, J. Jež, F. Venturini, A. Kumar in za dodatek J. Žirovnik (Večernica). Lahko bi rekli, da je šlo po pestrosti izbora navedenih priredb za njihovo aktualnost, krajevno razpršenost, različne generacije in slogovne šole prirejevalcev ter posredno s tem za pristno slovensko glasbeno dediščino.  Ta je že v izvirnikih bogata in raznolika, s pridihom uglednih prirejevalcev pa je še pridobila na svojem blišču. Ekselentni zbor je imel tokrat v rokah kot gost odličen vokalist, ki mu je šlo tudi v ravnanju z zborom odlično. Bišćević izhaja pri svoji kantileni iz pesmi (besedila in glasbe zanje) same in se vanjo tudi vrača, umetnik je v tem v fluidu med seboj, zborom in občinstvom na povsem enotni in enaki liniji. Njegove interpretacije so neke vrste ena sama visoka pesem. Poleg nekaterih (vokalnih) solistov in solov iz zborovih vrst je enkrat zapel celo sam, pravzaprav v duetu s sopranistko (neimenovano), in sicer v Mirkovi priredbi slovenske ljudske Še rožce so žalovale. Ob več kot pozitivno ocenjenem koncertu kot takem bi izpostavil še Lebičevo Ta drumelca in Ježevo Igraj kolce, cvetober slovenske vokalne lirike iz naše polpreteklosti. 

Zbor, ki se ponaša s kar nekaj avreolami s tekmovanj, je na odprtem prostoru v Volčjem potoku poleg programske inovativnosti ponudil zrele in raznolike interpretacije v vseh elementih vokalne tehnike in fraziranja. Zaradi vseh teh lastnosti ansambel že kar nekaj časa sodeluje z Bekavcem, in to tako na domžalski glasbeni sceni kot še kje. Sprega med zborom, Bekavcem in Bišćevićem je trdna, v njej preprosto ni šibkega člena. Bišćević je poleg solistične pevske in operne (tenorske) kariere ustanovil in dolga leta  vodil drug zbor in je za to pred leti prejel nagrado za najbolj perspektivnega slovenskega zborovodjo. Tokrat je podobne kvalitete pokazal ob vodstvu zbora Dekor.

Baermann, Mozart in Haydn v cvetju na tretjem koncertu   

Za tretji koncert v rozariju Arboretuma v Volčjem potoku (27. junija) je Bekavac povabil k sodelovanju godalni kvartet M.ARS (Musica Ars), ki ga sestavlja četverica preverjenih glasbenikov iz vrst Orkestra Slovenske filharmonije in Simfonikov RTV Slovenija. Od leta 2012 skupaj igrajo violinistki Mojca Menoni Sikur in Jerica Kozole, violistka Mateja Ratajc in violončelist Martin Sikur. V prvi in v nenapovedani skladbi se je v kvartetnem uvodu predstavil klarinetist Mate Bekavac, in tako smo bili spet v družbi H. Bearmanna, Mozarta in Haydna v cvetju, spet pod milim in vremensko naklonjenim nebom, med vrtnicami.

Uvodni Adagio za klarinet in godala nemškega klarinetnega virtuoza Heinricha Baermanna (1784–1847) je uvedel klarinetist, četverica pa je potem v godalnem kvartetu ponudila še dvoje tehtnih kvartetov, Haydnovega in Mozartovega. Oba ugledna skladatelja jih imata za seboj kar nekaj, zato so se izvajalci držali njihovih programskih podnaslovov. Uvodnega Haydnovega št. 63–68 v B-duru, op. 76, št. 4 na primer podnaslavljajo kot »Sončni vzhod«; gre za skladateljev ciklus šestih Kvartetov, ki so nastali med letoma 1796 in 1797. Tenkočutna mojstrova linija za štiri godala v štirih različnih in skoraj tradicionalnih tempih je dala vsem štirim izvrstnim godalcem neslutene poustvarjalne možnosti. Izkoristili so jih vsi štirje, in to najprej po tehnični perfekciji, potem pa še po muzikalni impulzivnosti, kar največ šteje. Ansambel se je izkazal v vseh možnih kombinacijah, s soli, dui, trii in kvarteti. Soigre glasbenikov so bile izpeljane do perfekcije in izpiljene v potankostih, fraze Haydnovih kantilen in tempov ravno pravšnje, kakršne morajo biti v srži dunajske klasike. V cvetju se je koncert v rozariju v mesecu rožniku tudi iztekel: v finalu smo slišali Mozartovo mojstrovino Godalni kvartet št. 14 v G-duru, KV. 387, imenovan »Pomladni kvartet« (1782). Znova je šlo za tradicionalno štiristavčno zaporedje, za programsko glasbo, ki nas je ves zgodnji večer trdno držala v svojem oprijemu sredi vrtnic. Četudi je kvartet nastal kakšno desetletje pred predhodnim Haydnovim ciklusom, ima Mozartova glasba v sebi še vedno polno vsega izvirnega dunajskega šarma. Ta čista inštrumentalna glasba je bila v obliki in zasedbi za (godalni) kvartet neke vrste nadgradnja vsega tistega, kar smo letos zaradi izrednih razmer slišali in videli kar v Arboretumu v Volčjem potoku. 

Če na koncu potegnemo črto pod celotnim ciklusom: vsi trije koncerti v rozariju so več kot uspeli, čestitke vsem protagonistom ter izvajalcem. Ob udeležbi hvaležne in naklonjene publike (vsaj na zadnjem koncertu se je je nabralo toliko, da bi Tomčeva dvorana v Kulturnem domu Franceta Bernika v Domžalah pokala po šivih) lahko sklenemo, da tovrstni koncerti kar kličejo po svojem nadaljevanju.