26.06.2016

Čista emocija in moč interpretacije – dvakrat!

Zlatko Kaučič je neumoren in drzen avtor, ki mu raziskovalna žilica nikoli ne da miru. Pred nami je Cerkno Jubileum Orchestra in trio z legendarnim Balanescujem in Girottom.

Gregor Bauman

Zvočni sejalec; East West Daydreams

Zlatko Kaučič Cerkno Jubileum Orchestra; Zlatko Kaučič, Alexander Balanescu, Javier Girotto

Zvočni sejalec; East West Daydreams

Klopotec
2016

Ni pomembno, ali se strinjate ali ne, dejstvo je, da je Zlatko Kaučič hraber in drzen avtor, ki mu raziskovalna žilica nikjer in nikoli ne da miru. Prav v vsakem trenutku v času in prostoru sledi in prevprašuje zvoke, ki jih povprečno uho ne sliši ali (celo) noče slišati. V njih namreč utripajo neusahljivi zvočni viri, ki se v intimi osamosvajajo, dokler nenadoma nekontrolirano ne planejo navzven. Zatorej me ne more več presenetiti konkretna pošiljka v poštnem nabiralniku – njegove najnovejše ozvočene misli, ki jih ne skriva zase, temveč na različne načine skozi različne projekte deli naokoli. Morda na trenutke celo malce preveč sramežljivo, a vseeno viharniško in zavestno kljubujoče. Zlatko ni nikdar zadovoljen z že slišanim, z že doseženim, temveč potuje naprej, išče nove prostornine zvoka, se občasno ozre nazaj le toliko, da ponovi nekatera izhodišča in na že prečenem križišču izbere drugo, novo smer. To je vodilna (za)misel albuma Zvočni sejalec, ki ga je zaradi določenih zunanjih dejavnikov treba brati večplastno, a poslušati enotno.

Nobena skrivnost ni, komu je album posvečen – jazzovskemu udarniku in tistemu, ki je bil po entuziazmu Zlatku zelo blizu, impresariju Boštjanu Cveku. Zato je prav, da se je (z)godba odvila in posnela v Cerknem, in sicer na 20. izvedbi tamkajšnjega jazzovskega festivala, ki je majhen in velik hkrati, prav takšen, kot v naših mislih za vedno ostaja Boštjan. In k temu dosti pripomore tudi zaenkrat najsuverenejša (vsaj zabeležena na nosilcu zvoka) igra orkestra, ki ga usmerja Zlatko Kaučič. Nisem sicer podučen, na kakšen način in kako hitro je prišlo do sestave tega orkestra, a glede na imena v njem se zdi, da je Kaučič okoli sebe zbral izkušene glasbenike, ki od trenutka dalje, ko uvodni govorec zapove: »Zlatko, urež!« glasbi pustijo zadihati in potovati v vse smeri.

Brezmejnost pa ni tako samoumevna, kot bi bilo sklepati po teh besedah, temveč si jo je treba izboriti, kar jubilejnemu orkestru uspeva prav na vsakem koraku, saj improvizacijskih preskokov ne veže strogo na proste jazzovske koordinate, temveč godbe filtrira in tako osvobaja tudi skozi druge žanrske postulate. Resno in igrivo se kombo loti zadane naloge, ki pravzaprav simbolizira in slavi življenje vseh nas in nas skozi igro orkestra poduči o pomembnosti posameznika v sobivanju z okolico. Kompakten špil »prekinjajo« solistični izleti, ki pa niso sami sebi namen, temveč poudarjajo nastavljeni karakter skladbe. Uvodna Pasluš Boštjan je tako mala učna ura čvrste skupinske igre, da bi že v nadaljevalnem posvetilu – To Paul – v ospredje stopili vibrafon (Luigi Vitale), tenorski saksofon (Cene Resnik) in kontrabas (Jošt Drašler in/ali Giovanni Maier), medtem ko po razposajeni psihedelični uverturi Kozmično doživetje nagovori s primernim progresivnim rockovskim pospeškom, kjer se ob sugestivnih ritmih (Marko Lasič) docela razživi trobenta Gabriela Cancellija in v finišu še električna kitara Vitje Balžalorskega. Bombarduon je vmesni rez in izlet v neznano, mali test pred dvema priredbama iz repertoarja skladatelja Marjana Kozine: vsem znano osrednjo temo iz filma Na svoji zemlji, ki jo je jubilejni orkester precej bolj razčlenil in na novo sfraziral kot veselo Kekčevo pesem, ki ne glede na nekatere dekonstrukcijske prijeme v formi melodije ohranja svojo izvorno melodičnost. V nekaj več kot štirinajstminutnem epilogu z naslovom Srečko Lesica orkester znova razvija igro skupine s posameznikom in obratno. V tem se začuti voditeljska spretnost Zlatka Kaučiča, ki zna iz prisotnih izvleči najboljše, jih spretno pošiljati v ogenj in jih vračati nazaj v »skupnost,« ko je to potrebno. Gre za urejeni kaos, ki vse razrahljane niti drznih solističnih, podvojenih ali potrojenih raziskovanj združi pod skupnim imenovalcem v enotni tok jubileja in spomina. Skratka, zasejano seme v brezčasnem prostoru.

Balanescu/ Kaučič / Girotto: East West Daydreams

Ideja prostora z varne razdalje vodi tudi trio Alexandra Balanescuja (violina), Zlatka Kaučiča (bobni, tolkala) in Javierja Girotta (saksofon), saj nosijo skladbe na dvojnem albumu naslove po izbrani »živi« lokaciji, kjer so bile zabeležene na »trakove«. Njihova raznolikost (Dunaj, Škofja Loka, Ljubljana, Trst, Firence) nam pričara formalno razumevanje naslova projekta, četudi gre v osnovni za obratno razmišljanje: brisanje meja tako v realnem kot domišljijskem svetu ter sobivanje zvočnosti ne glede na to, od kod izvira. Kajti če se distanciramo od spominov in družbenega konteksta, potem nam ostane le čista emocija in moč interpretacije. V teh notranjih svetovih lahko odkrijemo in v svoj jezik prevedemo stičišča med vzhodnimi in zahodnimi sanjarjenji.

Trio Balanescu / Kaučič / Girotto jih je ponovno postavil na prepih, jih prepletel s harmonijami raznolikosti in pustil, da se razvijajo po lastni logiki. Moč trenutnega navdiha je njihovo osrednje vodilo, ki spaja svetove in se odpira proti poslušalcu z vso magičnostjo – recimo temu v pomanjkanju primernejšega termina – eksperimenta. Če bolje pomislimo, niti ne gre za eksperiment v klasičnem pomenu, temveč za (med)kulturni nagovor, prepoln oscilacij na vseh nivojih, izvajalskih in podoživljenih. Po uvodnem tipanju se trio namreč začuti, odkrije skupno frekvenco, in nas po številnih crescendih in decsresendih pelje na čarobno razigrano potovanje različnih kombinacij, izjemnih mediger in solističnih intervencij. Od zunaj narekovana nasprotja se že po nekaj uvodnih sekvencah »pomirijo« ter poenotijo v muziciranje, prepolno poudarkov, za katere je jasno, da niso bili dani enkrat za vselej. V tem sta tudi največja prednost in domet omenjenega projekta: vsi trije glasbeniki imajo toliko izkušenj, da znajo v starem poiskati novo poetiko, stare/nove zvočne elemente in jih povezati skozi sodobne premisleke in aplikacije trenutne orientacije v času in prostoru. East West Daydreams se zato posluša in sliši tudi kot didaktičen učbenik za branje nove tradicije.