Človek s poslanstvom

»Gotovo imate v svoji glasbeni zbirki kar nekaj albumov, ki so vas spremljali v najlepših ali najtežjih trenutkih, s pomočjo katerih ste odraščali, se zaljubljali, odljubljali, prebolevali takšne in drugačne bolezni, čustvena stanja, intimne ali kolektivne spremembe in preturbacije; albumi, ki so bili soundtrack zapomnljivih dogodkov v vašem življenju ali pa so jih celo ustvarili oziroma jih ustvarjajo,« se je spomladi 2020, v času razglašene pandemije in prvega zaprtja družbe, glasilo vabilo Nove Muske k sodelovanju v rubriki Moj album. V debelem letu dni se je nanizalo več kot sto osebnih zapisov o ploščah, ki so pišoče tako ali drugače zaznamovale in premaknile, jim spremenile pogled na svet, oblikovale njihovo osebnost ter ostale pomemben artefakt njihovega življenja. Vsakdo od sodelujočih je bil pred (p)osebnim izzivom, saj izbrati naj ploščo še zdaleč ni preprosto, in večina si je zagotovo vzela čas za premislek, tudi storila kakšen kompromis, preden je rekla usodni: »Ta!« Mate vešče vihti pero, je odličen kronist in analitik družbe in kulture ter tekočih sprememb. Postreže s številnimi observacijami in ugotovitvami o glasbenem poslu in glasbeni sceni nasploh. Razgrne načela in principe svojega dela, kaj ga je gnalo v organizacijo koncertov, kako je sklepal dogovore in jih izpeljal, kako je lepil plakate s svojim za to prepariranim kolesom, kako se je zadolževal, kako koncertni prostor vpliva na obisk in sam koncert, zakaj se mora organizator koncertov ukvarjati s psihologijo in fizionomijo občinstva, kdo so bili njegovi sodelavci.

V istem času, ko je nastajala in rasla rubrika Moj album, se je v potresno nemirnem Zagrebu za časa prisilnega koncertnega mrka hrvaški koncertni promotor Mate Škugor zatekel k podobnemu konceptu pri pisanju knjige Glazba za Žedno uho. Na 350 straneh je postregel s toplo, iskreno in strastno avtobiografsko zgodbo o glasbi, življenju in poslanstvu koncertnega promotorja. Z zgodbami o devetdesetih omiljenih ploščah razgrne portrete svojih najljubših bendov, zakaj mu prav izbrane plošče toliko pomenijo in kako so mu spremenile pogled na glasbo in svet. Vzporedno pripoveduje o svojem življenju. Izvemo, zakaj je služil vojsko med specialci, kdo mu je godel na poroki, kako je končal na operaciji hrbtenice. Pa kako je kot najstnik v času Jugoslavije naročal plošče, presnete na kasete, na primer, iz Ljubljane mu jih je pošiljala po pošti Marina Prešeren. Pa zakaj se je po prvi kaseti odpovedal Majkam …, torej polna bera osebnih zgodb od odraščajočega nadobudnega mulca v Šibeniku, ki sta mu glasba in košarka pomenili vse, do koncertnega guruja, ki ga je Boris Jokič v zaključni besedi h knjigi utemeljeno razglasil za »rešitelja Zagreba«. 

V petindvajsetih letih je Mate Škugor organiziral več kot tisoč koncertov, si zamislil in izpeljal edicije profiliranih klubskih festivalov Žedno Uho in NO Jazz v Zagrebu, bil pri spočetju festivala Terraneo v Šibeniku, nato pa v sosednjem Primoštenu postavil na noge poletni festival SuperUho. Ne čudi, da pred njim sname kapo tudi Aleksandar Dragaš, zagrebški rock kritik ter svoje čase založnik in koncertni promotor, ki v uvodu v knjigi poudari, da je Mate Škugor eden najagilnejših koncertnih promotorjev na Hrvaškem in če že ni postal največji, je najpomembnejši, saj mu ni para. Njegovo četrt stoletja dolgo kariero koncertnega promotorja odlikuje strastna pripadnost izzivalnim muzikam, kar je izlil tudi na papir. Z neusahljivo že(l)jo po novi, sveži glasbi je prebijal ledino in se pri organizaciji koncertov najpogosteje ravnal po lastnem instinktu in tako neštetokrat segel v območje poslovnega rizika. Prebojno in drzno se je lotil marsičesa, hitro se je odzival na dogajanje in stregel tekoče, aktualne glasbene tokove in zvoke v živo, obenem pa skrbno odkrival mlajšim generacijam glasbena imena, ki so bila spregledana v osrednjih medijih in med širšim občinstvom, a so s svojim ustvarjanjem in pristopi pomembno vplivala na razvoj popularne glasbe in kasnejše pojave. Škugorjev glasbeni spekter je (bil) širok. Dovolj je na koncu knjige prelistati spisek izvajalcev in bendov, ki jim je organiziral koncert(e), in ne preostane drugega kot reči – impresivno. Bolj kot organizator je bil koncertno-glasbeni kurator, skozi njegovo »šolo« je šlo kar nekaj generacij. 

Knjigo Glazba za Žedno uho z lahkoto postavimo ob The Secret History of Rock Ronija Sariga, saj Škugor z izborom devetdesetih plošč zaobjame imena in naslove iz prebojnih šestdesetih let, prelomnih sedemdesetih, neodvisnih osemdesetih, alternativnih devetdesetih in nas s free jazzom pripelje v novi milenij, vse do »indie« dvajsetih let 21. stoletja ter tako fino nadaljuje oziroma dopolni javne glasbene tajne z novejšimi glasbeno inspirativnimi (z)godbami, s katerih je vedno vredno obrisati prah. Med drugim kot največjo rock and roll skrivnost navede ameriško zasedbo Thin White Rope v svetovnih okvirih in skupino Rukopotezno povlačilo iz (Slavonske) Požege na prostoru nekdanje Jugoslavije. Obravnavo benda R.E.M., s katerim se je v drugi polovici osemdesetih začel lov velikank za imeni z neodvisne glasbene scene, dopolni z razmišljanjem o Hüsker Dü kot tragičnem primeru, ko velikanke niso pravočasno reagirale. Iz prve roke dobimo razmišljanje o absurdni uporabi termina indie rock, pod katerega se danes klasificira vse, kar ima kitaro in je drugačno od prevladujočih sredinskih glasbenih tokov, hkrati pa spomni, da termin izhaja iz neodvisnih (independent) založb, in postavi bend Dinosaur Jr. s ploščama The Bug in Freak Scene na začetek indie rock zvoka. Na drugem mestu splete ekspresivno vez med noise rockom in avantgardnim jazzom. Pri branju knjige se pred nami izrisuje, kako se je na preskoku v novi milenij s tehnološkimi in kulturno-družbenimi spremembami spremenil glasbeni svet, sploh potrošnje in posredovanje glasbe. 

Mate vešče vihti pero, je odličen kronist in analitik družbe in kulture ter tekočih sprememb. Postreže s številnimi observacijami in ugotovitvami o glasbenem poslu in glasbeni sceni nasploh. Razgrne načela in principe svojega dela, kaj ga je gnalo v organizacijo koncertov, kako je sklepal dogovore in jih izpeljal, kako je lepil plakate s svojim za to prepariranim kolesom, kako se je zadolževal, kako koncertni prostor vpliva na obisk in sam koncert, zakaj se mora organizator koncertov ukvarjati s psihologijo in fizionomijo občinstva, kdo so bili njegovi sodelavci. S ponosom pripoveduje, kako je organiziral koncerte in srečal svoje najstniške junake, kot so David Thomas oziroma Pere Ubu, Gang Of Four, Buzzcocks, The Fall in Peter Hook (& The Light) iz Joy Division. To je tudi knjiga prijateljstev. Če Mate ne more odgovoriti na vprašanje, na katerega izvajalca ali organizirani koncert je najbolj ponosen, je najbolj ponosen prav na prijateljstva, ki jih je skoval z glasbeniki v svoji dolgoletni karieri. Izstopajoč primer je zgodba skupine The National, ki je še kot neznanka prek angleške neodvisne distribucije Southern stopila v stik z njim, iz česar je zraslo močno prijateljstvo, za povrh pa je skupina dosegla kultni status med zagrebškim občinstvom. Ob pripetljajih in anekdotah iz zakulisja koncertnih odrov se loti tudi ustrojev glasbene in kulturne industrije, proti koncu knjige pa izpove trpko izkušnjo s kulturno politiko mesta Zagreb. S svojim dolgoletnim delom si namreč ni prislužil večje uradne podpore ali vsaj priznanja, kar ga je po letih izčrpavanja in rizikih pripeljalo do umika s prizorišča. V tem sklopu izpostavi kot svetel primer ljubljanski Kino Šiška, ki mu finančna podpora mestnega proračuna omogoča kontinuirano koncertno produkcijo, česar v Zagrebu ne poznajo. Četudi zna biti Škugorjevo pero ostro, sploh v kontekstu hrvaške stvarnosti, do katere je neprizanesljiv, je njegov ton ves čas spoštljiv in v času senzacionalističnega in lažnivega rumenila izkazuje visoko stopnjo osebne integritete. Danes, prekvalificiran v svoj prvotni poklic elektrotehnika in zaposlen v IT podjetju, ni verjeti, da se je Mate poslovil od organizacije koncertov in da je rekel zadnjo. Smrtno prepričan sem, da bo ušpičil še kakšno, saj gre za človeka s poslanstvom. 

Glazba za Žedno uho ni nostalgična knjiga, v njej je preveč izlite ljubezni do glasbe. Opravka imamo z memoari, ki ne sodijo na nočno omarico, ampak k predvajalniku, da po vsaki prebrani zgodbi-poglavju poslušamo obravnavano ploščo. Zabavno in poučno branje.