Čuteči Mislec

Koliko časa, širine, globine za premislek lahko dodajo bobni? Pri melanholiji, impresiji? V primeru Marka Brdnika (harmonika) in Uroša Rakovca (kitara) se pokaže, da ogromno. Brdnik in Rakovec, izkušeni, preverjeni, dokazani imeni slovenske inštrumentalne scene, sta na prvencu Leta (2016) »zavzela stališče na presečišču eksperimenta in razgledanosti«, kot smo zapisali v recenziji na Odzvenu. Z Gašperjem Peršlom na bobnih pa sta svojo svetovljansko popotovanje osvetlila. In zdaj trio, nastal leta 2019, na prvencu Mislec ponuja optimistični predah, obenem pa dovolj odklopa za premislek. Žanrska paleta, zasidrana v neojazz in neoetno osnovah, je zvočno svetlo popisana, v ospredju pa je glede na naslov nepričakovano močno čutenje. S prihodom Peršla je M.U.G. Trio torej razvil prepotreben optimizem in se podal v še bolj avtorsko raziskovanje. Prav zvok je ključna prednost. Delovali bodo ravno dovolj tuje, pa nekako domače. Obenem sta Brdnik in Rakovec le še nagradila svoje svetovljanstvo, po drugi strani pa s Peršlom ostajata zavezana domačemu izročilu. Mislec je plošča, ki je dala času čas, da lahko vsaj za malenkost bolj umirjeno razmislimo. To je tisto štetje, ki naj bi prišlo prav, preden kaj zinemo. Za album take vrste je to izvrsten dosežek.

Mislec je prava plošča za čas sivine, zaprtja, pesimizma. Že zato, ker instrumentalne plošče prav zdaj nudijo predah od govorjenja, ki je vse pogosteje kričanje. Ampak najbolj dobrodošel je zvok. Brdnik in Rakovec sta po letih preigravanj različnih stilov že na prvem albumu pokazala, da lahko harmonika in kitara drugače sobivata. Manj konvencionalno, predvidljivo, tradicionalno. Nista edina, že v Sloveniji sorodnih, četudi vselej edinstveno kreativnih primerov ne manjka. Zato bi to skoraj lahko obveljalo za samosvoj žanr. Strunskomehni etnojazz. Ampak M.U.G. Trio je primer še drznejše, četudi ne predrzne avtorske poetike. Mislec namreč vsaj toliko čuti, kolikor misli. Je album ali pa doživetje za Cankarjeve torke ali pa poletne večere za prihodnje poletje, ko bo idealen za manjše število ljudi in vsebinsko poln, a ne prepoln večer. Mislec je album, kjer je Mislec nad vsem, vsi ostali, tako ustvarjalni trio kot poslušalci, pa lahko odmislijo vse drugo. 

Žanrsko je tokrat manj izrazito, od kod vse prihaja navdih. Brdnik in Rakovec raje poslušata drug drugega, in zdaj imata še prvega, ampak zelo aktivnega poslušalca v Peršlu. Bobni zapolnijo prostor, dodajajo podlago in obenem vodijo pesmi k pristnejšemu premisleku. Trio bi se bržkone lahko razvil v kvartet, prostora je namreč še dovolj. Naslovi so vodljivi in lajtmotivni. Plošča se odpre s skladbo Loviti sledi, kjer je harmonika hkrati odmev in vodilo, nekakšna sled, kitara pa lovilec. Ko se pesem jazzovsko zlije v harmonične akorde, se Peršl odpre in ponudi izhodišča različne ritmike. Loviti sledi je mešanica izgubljenega in najdenega, komadu je dovoljeno, da zatava, izgubi sledi in nato lovi samega sebe, in se tudi ulovi. Nemogoče je zadeti žanr, kamor bi vse skupaj pripadalo. Žanr je, karkoli komad pove, da je. Lovljenje sledi. Molovska osnova, večlinijsko kombiniranje in predvsem petminutno raziskovanje. S srečnim koncem, ko sledi pripeljejo do burnega cilja. Včasih bi bilo sicer pri tovrstnih komadih najbolje vedeti odgovore na vprašanja, ki se neizogibno porodijo. Kaj je bilo, recimo, prej pri pesmi Klovnovsko popoldne, naslov ali glasba? Kar trojica ponudi, je najbolj izrazito že na tej zgodnji točki albuma: zvočna slika (p)ostaja močna, kar nekaj je ritmičnih premorov, kamor poslušalec lahko vstavi premislek, obenem pa je razgibanost že na meji šansona, kjer Brdnik igraje niza pridevniške motive in si privošči mini solažo. Skoraj hit. Odmor, vedrost, poplesavanje. Še kdor se boji klovnov, se jih na tej točki vsaj za hip neha. 

Konceptualno nadaljevanje je Žabec. Harmonski meh je idealen za žabčevsko mehurjenje, kitarski počez popeljani akordi in drseče migetanje po strunah pa kot neke vrste dokumentaristični »close-up« animalično, pupkovsko poskakovanje v kalnih vodah. Žabec je poigravanje, toda ne za ceno poigravanja samega. Išče nove izrazne možnosti, pred nami je neke vrste vsakodnevnost (anti)junaka, skozi katero bolj doživimo, kot vidimo sliko življenja, ki je zdaj radoživo, zdaj sentimentalno. Prav preskakovanje občutij, ne da bi korenito posegali, drobili, premišljevali komade, je presežna vrednost. In sledi neizogibni prelom. Miniatura je točno to, kar pravi, da je, drobno, počasno, prelomljeno akordno sestavljanje. V sestavljanko, ki pa ni nujno, da se povsem sestavi. Bistvo je v sestavljanju samem, tukaj se Brdnik in Rakovec na novo povežeta. Predah, premor, uvid v bolj senzibilno plat trojca, kjer se Peršl prilagodi z metlicami in občasnim predirljivim igranjem na činele. 

Naslovni Mislec je povzetek, bistvo, središče plošče. Ep. Tokrat začetek pripade Rakovcu s klasično, skoraj postsrednjeveško kitaro, ki ponudi osnovno melodijo, medtem ko se Brdnik priključi z dodatki. Ritem je prvič konkretno razkropljen, Peršl izstopi iz gole podlage, gre za del albuma, kjer vsak od trojice pride posamič do izraza, šele nato se povežejo v celoto. Mislec je sedemminutna kontemplacija. Komad se na neki točki razdeli in solo pripade Brdniku, najizrazitejšemu, najbolj daljnosežnemu na plošči, ki pa še vedno noče ničesar razkazovati ali dokazovati. Na tej točki je tudi pesem najbližje jam sessionu, zvočna slika je najbolj prepričljiva, ampak sama struktura je razpršena in vodi k impresionizmu. Kakor da bi bili v možganih Misleca in bi sproti gledali njegove nevroimpresije. Prav v tem je bistvo: v odkrivanju posameznih delčkov, razmislekov, občutij vsega, kar komad, ki je glede na preostanek plošče zahteven, ponuja. Posebno ko se vrne na začetek in začetni rajzefiber sklene z občutkom nenavadnega, ampak dobrodošlega popotovanja. 

Najkrajša skladba na albumu, Sam, nato pride ravno prav. Trio nadaljuje nizanje z mozaičnim preigravanjem. Sanjavo deluje harmonično poigravanje, pesem pa je skoraj single glede na večino slišanega. Prav prileže se, a ne kot nekaj, kar bi bilo lahkotno, ker to vsekakor ni, ne v profanem pomenu besede. Pa še Rakovčeva solaža je presneto dobrodošla, saj nosi v sebi malenkost več dobrodušnosti. Ampak šele kot celota, pod katero se Peršl razpusti, pesem deluje tudi kot ravno pravšnja pop viža. 

Najbolj jazzovska skladba je predzadnja, Ob enajstih. Sodeč po melanholiji, ki se razvije po solo bobnarskem živahnem začetku, ko Rakovec išče basovske globine kitare, gre najbrž prej za enajsto zvečer kot pred poldnevom. Kakor da je enajsta tista ura, ko se večer prelomi. Ali pa vsi čakamo na pet pred dvanajsto, ko je vseeno, ali je zunaj tema ali luč? Kajti celotni album ima podton družbene zaznavnosti. Kar ne pomeni, da je koronski album. Si pa Ob enajstih vzame največ moči, prehodov, dinamike. Pesem si podajajo zdaj sem, zdaj tja in tako ob koncu pokažejo, da, ja, fantje so virtuozi, ampak najbolj zato, ker so celota. Pa naj harmonika udrihajoče prevzame melodijo ali pa se kitara zadušeno odloči, da bo zaustavila čas. Zaključek nato pripade rodni grudi. Zrejlo je žito je ne le prekmurska stalnica, temveč skoraj klasični kanon vseh etno, folk in jazz zasedb, od Katalene do Sounds of Slovenia. In kakopak Vlada Kreslina. Ljudske pesmi so torej še vedno izziv, celo tako prepoznavne, kot je Zrejlo je žito. Predelava pokaže, da Brdnik zapelje pesem v svojevrstno zvočno sliko, pa ne da bi Rakovec zaostajal, ampak nekdo vseeno mora držati tem(p)o. Pri čemer se Peršl prav na tej zadnji točki pomakne v ozadje in pusti, da se pesem razleže čez prekmurska, panonska polja. 

Mislec je album, po katerem bo morda lažje misliti. Kar ne bo zlahka, ampak za nagrado ponuja odklop. Zavesten, tudi zahteven. Obenem pokaže, da so prvoligaši na naši sceni, kamor spadajo vsi trije, še kar nenasitni. Pa ne na silo, ne za vsako ceno. Povedo, ko imajo kaj povedati. In to tako skrbno, da je M.U.G. Trio upravičeno naslovom dodal angleške ustreznice. Ker so tako unikatni. Prav zvok je ključna prednost. Delovali bodo ravno dovolj tuje, pa nekako domače. Obenem sta Brdnik in Rakovec le še nagradila svoje svetovljanstvo, po drugi strani pa s Peršlom ostajata zavezana domačemu izročilu. Mislec je plošča, ki je dala času čas, da lahko vsaj za malenkost bolj umirjeno razmislimo. To je tisto štetje, ki naj bi prišlo prav, preden kaj zinemo. Za album take vrste je to izvrsten dosežek.