Čvrsto v svojem žanru

Priznati moram, da nisem povsem natančno seznanjen, kako močno blues-rockovska scena, v kateri so se našli Cerkljani Poltrona Express, pulzira v našem prostoru v zadnjem času, kar pa seveda ne pomeni, da ne obstaja skupek bendov, ki prisegajo na tovrstne akorde. Tudi ta scena ima namreč svoje zveste in dolgoročne odjemalce, ki se znajo poiskati v centru in ob cesti in pri katerih na gramofone pogosto zaidejo albumi Allman Brothers Banda, Alberta Kinga, Johna Mayalla in ostalih »sorodnikov«. Morda se vmes najde celo kakšen album skupin September, Leb i sol ali mala plošča skupine Srce, če se pobrska po diskografiji staršev članov skupine. Blues Poltrone Express na prvencu Zaženi nov dan dan zazveni prijetno porumenelo, vprašanje pa je, koliko širine to fantom prinaša na dolgi rok.

Kaj mislim s tem? Celo moja (novovalovska) generacija je premlada, da bi lahko sodila o izvirnosti njihove glasbe, še zlasti če verjamemo, da je v njej nekaj globljega, in sočasno upamo, da smo na pravi poti. Ni govora o smislu; ta je jasno izražen, temveč o pomanjkanju radovednosti, ki bi jo tovrstna sinteza glasbe po tolikšnem preigravanju skozi desetletja nujno potrebovala, vsaj če ji želimo dati nekaj času primernih premazov. V tem se člani skupine Poltrona Express ne znajdejo najbolje, pravzaprav se sploh ne. Toda sodeč po zabeleženem na albumu, to niti ni njihov namen. Namesto avanture so izbrali drugo pot: igranje in spretno nadigravanje na prapočelih fuzije blues rocka, kjer se pogosto – ob na momente šibkem vokalu – izmenjujejo solistični vložki peterice vpletenih. V tem početju so tudi najbolj uspešni, saj jim tehničnega znanja ne manjka in je njihova igra povsem solidna. Vsak instrument v strukturi skladbe ima jasno »postavljeno« mesto, vsakega posebej se dobro sliši, nihče nikogar ne duši in ne išče prevlade nad drugim. Poltrona Express kot kolektiv deluje uigrano, homogeno in avtorsko, kar je vsekakor vredno pohvale v žanru, kjer se mnogi nesramno naslanjajo na priredbe spevnih klasik oziroma na prakso slovenjenja, kot smo pred leti videli na primeru Don Mentony Benda. V tem se izraža največja prednost v primerjavi s številnimi cover bendi iz sorodnega miljeja, saj se Cerkljani trudijo zveneti kot oni sami in ne kot nekdo drug. Vešče sestavljena besedila v slovenskem jeziku (z izjemo Messed and Confused) so hvale vredno delo Tomaža Lapajne, pod glasbo pa se je podpisal celoten bend, kar dokazuje njegovo zrelost in resnost. Poltrona Express se namreč noče šlepati na plečih nikogar, temveč želi v dokaj zoženem prostoru poiskati svojo pot.

O tem priča že uvodna skladba, Budalo za budalo, ki je polna žlahtnega groova in nakazuje vzdušje vseh desetih pesmi na plošči. Če se sprva ujamemo v žlahtne hlape preteklosti, kmalu začnemo pogrešati novotarije, kot je na primer všečno robustno recitiranje in nekaj elektro »navijanj« v skladbi Mravljice, ki z nepričakovanim obratom proti koncu še največ obeta in kjer se začuti premično ravnotežje med improvizacijo in nastavljeno strukturo skladbe. Podobno gorivo poganja instrumental Križanka, kjer pa skladba že postaja definicija, kar seveda trka na vrata hermetičnosti. Preostali del albuma je namreč prežet s kontroliranimi emotivnimi modusi v smislu dorečenosti skladbe in ne prinaša »nujnih« odmikov od ustaljenega. Vsekakor ne gre za pot V neznano, kot se imenuje ena izmed pesmi na albumu. Poltrona Express v zvočnem delu poskuša biti korekten (do svojih vzornikov?) in tehničen, kar bendu jemlje preveč svobode v igri, namesto da bi dal glas svoji avtorski fuziji v skladu s časom, v katerem živimo. Skratka, Zaženi nov dan je zadovoljiv prvenec, ki pa ostaja čvrsto ujet v svojem žanru.