Daj mi ... nekaj močnega

Švicarska postindustrijska rockovska zasedba The Young Gods se je že četrtič oglasila v Ljubljani, zanimivo pa je, da je ta band – ljubljenec alternativnega občinstva že od začetka svojega delovanja s konca osemdesetih let prejšnjega stoletja – ob vsakem gostovanju nastopil na drugem prizorišču. To je zasedbi vsakič ponudilo možnost drugačnega izraza, oblikovanja posebnega zvoka in luči ter nenazadnje samega odrskega nastopa. Podpisani sem žal zamudil prvi nastop iz osemdesetih let, ki je potekal v Klubu K4, zato bom sveži nastop v Katedrali Kina Šiška lahko primerjal le s prejšnjima dvema, ki sta se godila v Orto klubu in Gala Hali. Predvsem na slednjem so se mi Švicarji vtisnili v spomin kot glasbeniki, ki na koncertu ne skoparijo ne z decibeli ne z noro hitrimi ritmi in adrenalinskim zagonom.

S tokratnim prizoriščem je bila povezana (neutemeljena, kot se je kmalu izkazalo) bojazen, da bo občinstva za veliko dvorano odločno premalo. Res je bilo prav nasprotno; čeprav je bilo na koncertu kakih 300 do 400 ljudi, se je ta številka pokazala za nadvse primerno za tovrstno glasbo: mestoma zasanjano in atmosfersko, mestoma energično in udarno. Bilo je dovolj prostora za poplesavanje, miganje in plesanje, hkrati pa se je ponujala priložnost, da se obiskovalec sproti premika po dvorani in si poišče najboljši prostor za ogled koncerta. Ta je imel nadvse premišljen dinamični lok. Čeprav švicarska zasedba (ki smo jo tokrat slišali v formatu kvarteta in ne nam znanega tria) najbolj slovi po huronsko siloviti kombinaciji v živo odigranih bobnov ter malone hardcorovskih posamplanih kitarskih zvokov, je četverica dobršni del nastopa tokrat stregla s hipnotično-eteričnimi komadi, svojevrstnimi večplastnimi zvočnimi pokrajinami, v katerih je bilo nastlano obilje različnih zvokov, ki so bili v lepo uravnoteženi sliki domiselno razporejeni v zvočno lebdenje, kar je ustvarjalo občutek tesnobe, negotovosti, pričakovanja.

Po takih »zadetih« komadih je band nemalokrat odigral nekaj popolnoma drugačnega: na ritualnih, čvrstih ritmih temelječe udarne skladbe, ki jih je razganjalo od ostrih rifov in iz samplerja izmamljenih šumov. Do komada Introducing z aktualnega albuma Everybody Knows se je nekako zdelo, da bo celotni nastop potekal v skladnem izmenjavanju dveh zvočnih plati, mehke in trde, zasanjane in neposredne. Vendar se je po omenjenem komadu, katerega rif je markantni frontman Franz Treichler odigral na akustični kitari (kar je bila še ena novost tokratnega snidenja z bandom), napetost koncerta stopnjevala. Zasedba je pridobila na zagonu in tudi v skladbah z močnimi prvinami brnenja, pokljanja in drugih elektronskih učinkov so prihajale na plano butajoče kitare ter glasni in neizprosni bobni.

Presenečenju, ki ga je izzval Franz z akustično kitaro, je sledilo še eno, ko je podrgnil po strunah električne. Te se je lotil podobno kot Blixa Bargeld, ko je igral pri Bad Seeds Nicka Cava: večkrat je le potegnil po struni ali dveh, iskal odzven, ustvarjal vibrirajoči odmev. Zaradi teh intervencij tako njega kot tudi drugih glasbenikov so se zdele skladbe dosti daljše, kot so v resnici bile, saj se je v njih nenehno nekaj dogajalo. Po dobri uri je band zapustil oder, a ga je navdušeno in vzklikajoče občinstvo kmalu priklicalo nazaj. Sledil je dobre pol ure trajajoči dodatek z nekaj starimi udarnimi favoriti, s katerimi so gotovo potešili stare občudovalce ter postavili piko na i zvokovno zelo raznolikega koncerta. V primerjavi s prejšnjima dvema nastopoma so tako The Young Gods postregli z bolj razplasteno in zvokovno na trenutke razdrobljeno godbo, prav takšno, ki se je odlično prilegala največji dvorani, v kateri so doslej pri nas nastopili. Dokazali so, da lahko isto glasbo predstavijo na popolnoma nov, svež način, zaradi katerega stari komadi zvenijo kot novi in novi kot stari oziroma že dobro znani.

Od izkušenih Švicarjev bi se lahko kaj naučili glasbeniki iz hrvaške predskupine Hemendex, ki so odigrali mestoma kar prepričljiv, a v celoti vzeto neizenačen nastop. Mešanica elektronike in »živih« kitar ter bobnov je bila pravšnji uvod za švicarsko zvočno atrakcijo, vendar se zdi, da se band ne more odločiti, ali bo »nažigal« hrupno in frenetično (post)industrijsko godbo ali pa se bo raje prepuščal predvidljivim »indie« melodijskim vzorcem. Vseeno: bomo pozorni ...