Dan žena – sodobnost ali hudič v operi

8. marca, na dan žena, se je v SNG Operi in baletu Ljubljana odvila operna premiera Lepotica in zver najpopularnejšega skladatelja tako imenovane resne glasbe, Philipa Glassa. Njegova glasba je prevetrila repertoar ljubljanske Opere, ji omogočila stik z enim od glasbenih tokov sodobnosti, minimalizmom, predvsem pa je pred režiserja Matjaža Fariča ter pevce in scenografe postavila prav poseben izziv. Opero je namreč Glass napisal kot podlago za film Jeana Cocteauja, zato gre pravzaprav za nesamostojno delo, sintezo operne glasbe in filma. Hitre menjave scen sledijo dogajanju v filmu, ritmično kompleksni pevski parti pa so posledica usklajevanja z govorjeno besedo v filmu (pevske parte je s to precizno sinhroniziral s pomočjo računalniških programov). 

Režija je našla smiselne rešitve, ki so hibridnost izvirnika uspešno zasenčile ter pred nas postavile samostojno operno delo. Čeprav so se scenografske rešitve Marka Japlja z režijo dopolnjevale in povezale v koherentno in organsko celoto, je pogled na postavitev iz širše perspektive, v kontekstu praznika ženske oziroma žena, v meni vzbudil nekaj pomislekov. 

Operna ekipa se je premišljeno in z občutkom za detajle lotila zahtevnega napol opernega projekta ter mu bila s to inscenacijo tudi kos. Vseeno pa je škoda, da vizija te postavitve ni segla dlje od pravljice. Če bi se podala dlje, bi dokazala, da opera ni le muzealija, temveč aktivni diskurz, refleksija sodobnega človeka.

Postavitev, odeta v odtenke črne in temno modre barve, je efektivno sporočala temačnost ožjega družbenega kroga protagonistke in njenih toksičnih družinskih odnosov. Črnina je zaznamovala tudi zunanji svet, večje bloke oziroma stene Zalinega domačega kraja ter obzidje gradu. Ti masivni zidovi so se premikali po odru, kar je prav tako sledilo rdeči niti psihološke ujetosti Zale. Vendar je premikanje zidov ponekod delovalo moteče in prehrupno. Projekcije so bile usklajene z estetiko celote, medtem ko so filigransko izdelani detajli kostumov Alana Hranitelja v črnem sporočali status kot tudi karakterne poteze posameznih likov zgodbe. Poleg stiliziranih kostumov so psihološka trenja osebnosti dodatno poudarili plesalci. Ti so bili organsko prepleteni z odrskim dogajanjem ter ga uspešno nadgrajevali. Poosebljali so namere protagonistov in njihovo čustvovanje. S svojimi svetlejšimi kostumi so odstopale in ustvarjale kontrast podobe, med katerimi je bil človek, premikajoči se kip, ki nosi Zemljo na glavi, in antropomorfna podoba divjadi, simbol duševne preobrazbe (oz. boginja Diana). Tu se je nakazala povezava s Cocteaujevo idejo o lepotici in zveri kot zgodbi o preobrazbi napol živalskega bitja v plemenito človeško bitje, umetnika. 

Prav v podobi slednjega, moškega arhetipa, pa sem zaznala nekaj elementov, ki so mi ostali tuji. Začarani princ je bil z rdečim obrazom in rokami namreč bolj kot pravljični zverini podoben hudiču. Ob njem je Zala predstavljala utelešenje boječe, požrtvovalne in zlomljene ujetnice.

Glede na to, da se da zgodbo interpretirati na različne načine, med drugim je tu tehtna feministična kritika položaja ženske v družbi in njene vloge v odnosu z moškim, sem pričakovala, da se bo v luči dneva žena ženski lik razvijal v večji meri. Prve verzije te zgodbe so izšle izpod peres ženskih avtoric, ki so v zgodbi prikrito problematizirale institut poroke 18. stoletja ter položaj ženske. V tej operni postavitvi je protagonistka tako delovala preveč enolično, še posebno zato, ker ta vloga vsekakor daje dovolj manevrskega prostora za temeljitejši in večplastni karakterni izris, ki ne bi preveč togo sledil tematiki žrtve. K temu je morda sicer prispevala tudi statičnost, ki je mestoma prevevala odrsko dogajanje med lepotico in zverjo in zato ni dopuščala dovolj niansirane igre. lnterakcija med njima je bila minimalna. V dramatično napetih momentih sta stala vsaksebi, še celo takrat, ko je zver prestrašeno prosila »ne glej me v oči«, mu je Zala kazala hrbet. Na žalost se zato zdi, da so predstavo zaznamovale zakoreninjene »romantične« ideje o ženski podrejenosti kot dokazu njene brezpogojne, klišejsko odrešilne ljubezni. 

Minimalistični glasbeni stavek Philipa Glassa se je pod taktirko Žive Ploj Peršuh prelival tekoče, a z dovolj dinamičnih kontrastov in stopnjevanj, čeprav se je sprva (v »uverturi«) zdelo, da bi bilo v prvih violinah v dvigajočih se pasažah in visokih legah lahko več homogenosti in intonančne čistosti.   

Nuška Drašček Rojko se je polno vživela v vlogo ter ji dala opojno zaobljeni zven svojega mezzosopranskega glasu. Zver je nekoliko mlačno odigral Filip Bandžak, čigar manj izraziti glas je ponekod preglasil še orkester. Štefica Stipančević in Rebeka Radovan sta suvereno odigrali svoji vlogi, tudi v glasovnem pogledu. Vidnejši vtis je s svojo glasovno versatilnostjo in občutljivejšim niansiranjem napravil tudi Luka Ortar v vlogi Avenanta. Nekoliko okornejša je bila podoba očeta, ki jo je podal Robert Vrčon. 

Operna ekipa se je premišljeno in z občutkom za detajle lotila zahtevnega napol opernega projekta ter mu bila s to inscenacijo tudi kos. Vseeno pa je škoda, da vizija te postavitve ni segla dlje od pravljice. Če bi se podala dlje, bi dokazala, da opera ni le muzealija, temveč aktivni diskurz, refleksija sodobnega človeka.