Danes ni garaže

Številni, tudi glasbeni navdušenci ne veste, da smo imeli v Sloveniji, ko smo bili še del Jugoslavije, v sredini osemdesetih pravi punk bend, ki so ga sestavljale same ženske. Ker so bile ženske, tako pravijo, so morda lažje dobile špil, a so se nato na tem morale dokazati (še) bolj kot njihovi moški kolegi. In čeprav je šlo za garažno zasedbo, to ni bil obskuren pojav, ki bi doživel le nekaj nastopov v pajzlih po vasicah domače periferije, temveč vsejugoslovanski fenomen. Šlo je za silo, ki so jo prepoznali tudi zunaj meja nekdanje skupne države. V Grčiji, denimo, se je med njihovim nastopom občinstvu tako mešalo, da so jih v slogu beatlomanije začeli vleči za lase in obleke, kar je botrovalo temu, da so naslednji koncert morale odigrati za kovinsko mrežo. To je le ena od številnih zgodb, za katere ne bomo dovolili, da bi jih zgodovina pokopala. Zato je pred vami intervju s tremi pogumnimi dekleti, ki so danes, trideset let kasneje, vse mame, z resnimi službami, a v duši (in besedi) ostajajo pankerice. Krischka, Lidija in Marsa, bolj znane kot Tožibabe, bodo ob 30. obletnici ponovno izdale vinilko Dežuje, ki je bila pred desetletji v trenutku razprodana. Ob jubileju bodo 13. marca v družbi mlajših glasbenih punk tovarišev nastopile v Menzi pri koritu na Metelkovi. 

Ste prvi in edini ženski punk bend v nekdanji Jugoslaviji. Kako je z ženskimi kvotami v glasbi in zakaj tudi danes ni kaj dosti več ženskih bendov? Govorim prav o bendih – o ženskah za bobni, o ženskah na bas kitarah. Pevk, samostojnih izvajalk je veliko, morda celo več kot moških, a vloga ženske v glasbeni skupini se zdi še vedno strogo (do)ločena: pripada ji mesto za mikrofonom, kjer je ponavadi kot objekt poželenja v soju žarometov tudi seksualizirana. 

Krischka: Meni se zdijo kakršnekoli kvote brez veze. Prav tako se mi ne zdi nenavadno, da je pravih ženskih bendov malo. Saj nas že od majhnega prepričujejo, kaj naj bi se za ženske spodobilo in kaj ne. V moškem svetu, kar naša družba še vedno je, pa seveda moški žensko vidijo kot objekt (poželenja ali sovraštva), ki mu določijo vlogo, ki jo mora igrati. A ženske se lahko temu upremo in se s tem ne strinjamo in dokažemo, da se da. Tako, punce, brez strahu!  
Lidija: Pojma nimam, zakaj ni več ženskih bendov. Očitno se ženske same raje odločajo za vlogo »objekta poželenja«, kot praviš. Kakšnih posebnih ovir, vsaj v naši družbi, ne vidim. Verjetno bi imele kot same ženske celo več možnosti za uspeh. 
Marsa: Se strinjam s Kriško glede kvot. Se mi pa zdi, da zdaj to drži vse manj; da je vse več žensk vsestranskih ustvarjalk, tudi glasbeno, tudi bobnark. Ja, sicer pa je bil morda ravno to glasbeni uporček; namreč ne biti samo pevka. Da nisi predvsem predstavitvena figura ali frontman, pač pa gre za ustvarjanje …

So z vami na takratni sceni organizatorji, mediji in nenazadnje poslušalci ravnali drugače, ker ste bile ženske?

K: Po mojem mnenju je bilo lažje dobiti špil, na tem si moral pa dokazati, da zmoreš ravno tako, če ne še bolje, kot moški. Je pa res, da smo zaradi spola lažje dobile intervju, prišle v medije. Kot nekakšen frikšov.
L: Se strinjam z Mojco, da nam je bilo včasih celo lažje že zato, ker smo bile posebnost. Kar se tiče poslušalcev, je bilo pa odvisno od tega, kje smo igrale. V Grčiji se jim je popolnoma utrgalo. Same ženske na odru, to je za grški mačizem popolnoma nezaslišano. Na oder so nam metali denar, ko smo odhajale z odra, so nas vlekli za lase, za obleko, tako da so organizatorji za naslednji koncert obljubili mrežo. Drugje smo bile sprejete povsem normalno. Tudi naše, slovensko občinstvo nas je dobro sprejelo in nisem čutila nobene razlike.
M: Malo že – ker smo ženske. Res, v Grčiji se je to najbolj poznalo, kar je opisala Lidija. Drugje nismo imele težav, prej nasprotno. Najlepše in najspoštljiveje so nas obravnavali v Srbiji. V Nišu so nam v neki restavraciji igrali živo glasbo, in ko smo odhajale, so nam zaigrali polko (smeh).

Kako ste sploh formirale bend in kdo je bil najbolj proti – starši, profesorji?

K: Zaradi zafrkancije. Zaradi odgovora, da tudi same lahko, ne pa, da smo samo občudovalke moških bendov. Mislim, da nam je bilo popolnoma vseeno, ali je kdo proti ali ne. Moja mama ni bila preveč navdušena, očetu se je zdelo zabavno. Najbolj proti – režim?!
L: Predvsem zaradi zafrkancije, obenem pa sta nam šla na živce takratni pretirani intelektualizem in furanje nekega določenega imidža. Hotele smo na preprost način nekaj narediti in povedati. Se ne spomnim, da bi bil kdo proti.
M: Nihče ni bil proti. Morda niso bili ravno zadovoljni in so malo godrnjali, nihče pa ni bil prav proti. Nismo imele težav zaradi teh stvari. Pa tudi mlade smo bile. Pač ustvarjajo, so si mislili. Jih bo že minilo (smeh). Bend smo formirale, ker smo hotele povedati nekaj svojega, ne zgolj biti kanal izraza drugih, poleg tega pa – čisto iskreno – je bilo lažje to narediti med sebi enakimi. Torej s kakšnimi silnimi glasbenimi profiji bi težje tako šle vštric, ker imajo oni že izoblikovan svoj izraz in profesionalnost, rutino. Kdo od njih bi z mano preigraval tisočkrat njemu enostavno zadevo (smeh)?

Po kom ste se zgledovale, kakšno glasbo ste poslušale, kdo vas je navdihoval?

K: Zgledovale se nismo po nikomer. Navdihovale smo same sebe, navdihovale so nas naše življenjske izkušnje, ljubezenska razočaranja. Spekter glasbe pa je bil od nekdaj širok. Od punka, hardcora, metala, popa – vse, kar je poslušljivo in te sili k plesu.
L: Se popolnoma strinjam, ne bi nič dodala.
M: Nismo imele vzornikov, šlo je za to, da smo same imele nekaj za povedat; je bil notranji, ne zunanji impulz. Smo pa, seveda, občudovale razne ustvarjalce, tako se zato gotovo, že zaradi duha časa, nekje in nekako pozna ta in njihov vpliv. Nikoli pa nismo rekle: igrale bomo tako in tako, kot ta in ta bend ... ali kaj podobnega. Prideš, igraš. Poveš.

Katera so bila najbolj zakotna prizorišča na tleh bivše Juge, kjer ste koncertirale? 

K: A veš, da se ne spomnim, katerega bi razglasila za najbolj zakotnega. Klet FV Šiška?
L: Zakotna?! Haha, ni bilo zakotnih, so nas kar na večje odre vabili. Kaj pa vem, verjetno res klet FV v Šiški.
M: Najbolj »zakotnega« se ne spomnim, čeprav smo igrale tudi po raznih pajzlih. Kar se tiče odnosa, smo najbolj zakotnega dobile v uglednejših placih in mestih. Haha, ja, ampak morda je bila res med zakotnejšimi Šiška.

Lahko z nami delite katero od bizarnejših prigod, ki se vam je pripetila na kateri od turnej? Saj veste, svet in splet sta polna urbanih legend, rokenrol pripetljajev pa ni nikoli preveč.

K: Na koncertu v Nišu se je na oder postavil model, ki je plešoči množici dirigiral, kako in kdaj naj plešejo. Pa na Novem rocku, ko mi je kamerman med koncertom tulil, naj gledam v kamero. A je nor al' kaj?!
L: V Zagrebu so nam prerezali gume na kombiju, ker smo nosile majice z napisom Tu smo, vaši nismo. Grčijo sem že omenila, drugje je bilo pa večinoma super.
M: Veliko je tega, nekaj sta že povedali. Sama se najbolj spomnim Soluna in Zagreba, kar je že omenila Lidija. Ali ko se nama s Kriško »ni splačalo« z vlakom v Beograd, ker bi vlak predolgo vozil in ne bi prispeli tistega večera do koncerta, pa sva šli na štop. Ko sva se vračali, naju je tip, ki naju je pred tem vzel v tovornjak in sva mu nato dobesedno pobegnili, lovil po celotni cesti Zagreb–Beograd (smeh).

Zakaj ste edino ploščo, ki ste jo izdale in je bila leta 1986 v trenutku razprodana, naslovile Dežuje? 

K: Marsa?
M: Zaradi komada Dežuje. Ne, ni deževalo. Bilo je depra obdobje. Ko pa smo snemale video, sploh ni deževalo – jaz pa sem tekla tridesetkrat po naši ulici v pripeki v plastičnem črnem plašču (smeh). Ko smo posnele video do konca, z izdatno vizualno pomočjo račke z vodo, ki smo jo zlivale pred kamero, se je pa ulilo (smeh). 

Kaj ste počele zadnjih 30 let? 

K: V času od izdaje plošče do zdaj sem končala študij, rodila pet otrok, živela na Nizozemskem, prenovila 150 let staro hišo, delam kot birokrat, čemur bi se sicer z veseljem izognila; v glavnem življenje še vedno živim na polno. Vsako priložnost, ki jo imam, izkoristim za dober žur. 
L: Končala sem študij, rodila dva otroka, delam kot učiteljica slovenščine v eni od ljubljanskih osnovnih šol, živim večinoma povprečno malomeščansko življenje.
M: Od naštetega: otroci (ena). In – življenje … Tudi ustvarjanje na različnih drugih področjih. Najprej video, potem likovno ustvarjanje, postavila sem več samostojnih razstav, oblikovala kataloge, publikacije, izdelovala logotipe, ustvarila astro portal in drugo ... glasba pa me nekako vselej spremlja. Skratka, ostajam v teh ali podobnih oziroma sorodnih vodah.

Po kakšnem principu ste izbrale devet slovenskih bendov za nastop na promocijskem koncertu? Ste jih res dobro preposlušale, kdo je imel nazadnje glavno besedo?

K: Pregledale smo poslani material. Ja, res smo vse tudi poslušale, potem pa je šlo po principu, ta ja, ta mogoče, ta ne. Glavno besedo smo imele Tožibabe.
L: Če bi bilo po moje, bi izbrala vseh 16, a bi bilo menda to stroškovno, časovno, prostorsko preveč. Za dva benda mi je še zdaj hudo, da ju ni zraven, ampak limit je bil postavljen in potem smo se skupaj odločile. 
M: Ja, res dobro. Slovenska besedila so bila prioriteta, ne pa tudi pogoj. Pa mladi, neuveljavljeni bendi.

Glasbena scena se je v treh desetletjih močno spremenila. Kaj pogrešate in kaj se je danes izgubilo od garaže do koncerta?

K: O tem bi težko sodila, saj se z glasbo, zunaj tega, da sem poslušalka, ta vmesni čas nisem ukvarjala. Moj vtis je, da so danes glasbeniki super instrumentalisti, ampak malce brez idej. Seveda se lahko motim, vendar je moj vtis takšen. Pa to, da se ne razume, da bend ni samo igranje, ampak povezanost med člani, ki se imajo skupaj dobro, zraven pa še igrajo. Drugače pa se mi zdi, da glasba postaja »naredi vse sam«, kar je zelo podobno, kot je bilo v našem obdobju. 
L: Mene je presenetilo, da je večina današnjih »garažnih« bendov starejših – večinoma naša generacija oziroma malo mlajši. To počnejo predvsem za zabavo in sprostitev, sicer so povečini zaposleni. Ni mladih bendov. Verjetno je to tudi zaradi drugačne glasbe, ki jo poslušajo (elektronika) in se bolj vidijo v vlogi didžejev.
M: Danes ni garaže. Mislim bolj v simboličnem in predvsem globalnem smislu.

Ostajate politične?

K: Ne vem, ali smo sploh kdaj bile politične. Meni se ni zdelo. Bolj nas je sistem gledal kot politične. Če poveš, kar misliš, nisi političen. Ali pač?
L: Prav politične nismo bile nikoli. Ne v naših besedilih ne v dejanjih. So pa nas zaradi nekaj izjav imeli za politične, a je šlo bolj za to, da smo naglas povedale tisto, česar si večina ni upala.
M: Ostajamo samosvoje. Teksti so, denimo, osebnoizpovedni in so aktualni tudi danes. Torej ostaja naše sporočilo aktualno tudi danes. Lahko je ali ni politično. Kot bend sicer nismo aktivne že nekaj desetletij.

Kam se je preselil punk? Morda v hekanje, v WikiLeaks; kje je pravo uporništvo danes?

K: Punk se ne more nikamor preseliti, saj je to stanje duha.
L: Ne vem, jaz se bolj sprašujem, kam je šla celotna alternativa.
M: Morda, ja … Niti ne samo ali zgolj hekanje, ampak celotna naravnanost – kritični duh, težnja po svobodi, svobodi govora, vse to je danes spet aktualno. In sistem je vedno treba kritizirat, morda zdaj še bolj. Če se zdi punk passé, je to ta paradoks.

Za konec me zanima še tole. Kdo je danes največja tožibaba v Sloveniji?

K: Največja tožibaba s(m)o državljani, ki tarnamo, kakšno sranje je, in nič ne naredimo, da bi se izboljšalo. Tolažba, da ni tako hudo, nas bo pripeljala v še večji poden, kot je ta, v katerem smo že. 
L: Kdo je največja, ne vem, najslavnejše smo pa prav gotovo me (smeh).
M: Kot pravi Lidija; ničesar ne bi dodala (smeh).