Dekliško petje Carmen manet v »neskončnih avenijah«

Ženski pevski zbor Carmen manet deluje od leta 2011, in to že od začetka z zborovodjo Primožem Kerštajnom. Dobil je precej domačih in tujih priznanj, najbolj senzacionalistično pa se je na zborovski zemljevid vpisal lani s pridobitvijo naslova »Evrovizijski zbor leta«. A to seveda ne pomeni, da so drugi, medijsko manj odmevni dosežki kaj manj pomembni za uveljavitev zbora niti za dosežek, kakršen je pričujoča zgoščenka Apollo 18.

Zbor Carmen manet izhaja iz večletne zborovske izkušnje. To dokazuje njegovo spopadanje z zahtevnimi partiturami in obvladovanje kompleksnih struktur. Glasovi zbora so mehki, dekliško prosojni, kakovostni v srednji legi, nekoliko manj pa zaokroženi v višinah, zato prihaja do hipnih intonančnih nihanj. Zborovodja Primož Kerštajn s posebno občutljivostjo vodi zbor, ki vseskozi ostaja v svojih izraznih okvirih in ne preseže svojih glasovnih zmožnosti. 

Zborovodji Primožu Kerštajnu je uspelo ustvariti zaokrožen, enovit repertoar, saj je izbral skladbe, med katerimi se pletejo vzporednice tako v izrazu kot slogu: uvodni in sklepni prostor zgoščenke zavzemajo skladbe »severnjaškega« navdiha z ritmičnimi poudarki na eni ter poudarki na barvno-zvočnih paletah na drugi strani. Popotovanje v neznano znane svetove se začenja pri Vuelie, naslovni skladbi animiranega filma Frozen skladateljskega dvojca, ki ga tvorita Frode Fjellheim in Christopher Beck. Tok nadaljuje romantična, blagozveneča spevna skladba Så tag mit hjerte Michaela Bojsena, pri kateri zazvenita prijetnost solističnega glasu Eve Jereb in klavirska spremljava Gašperja Jereba. Žal so jasnost in mehkoba solistkinega glasu ter zvočna razpršenost in nejasnost v višinah preveč različni, da bi delovali spojeno. Zbor nadaljuje rdečo nit z osebnoizpovedno romantično skladbo Even when he is silent Norvežana Kima Andréja Arnesena.

Severnjaško skladateljsko linijo prekinja Rožmarin Frana Gerbiča, skladba, s katero zbor pokaže gibkost fraziranja in odzivnost v muziciranju. V središče programa zgoščenke sta postavljeni slovenski noviteti, ki sta nastali prav za zbor Carmen manet. Prva je Adrca Katarine Pustinek Rakar, ki jo je skladateljica zasnovala z naborom ljudskih pesmi oziroma njihovih fragmentov, v katerih govori ženski glas. Tako je ustvarila venček različnih značajev: od ritmičnosti bobnov, ritmiziranega besedila do spevnih, vsesplošno znanih melodij. Drugo noviteto, priredbo rezijanske ljudske pesmi Ta na Solbici, je prispeval Samo Vovk, ki izkorišča najizrazitejše posebnosti rezijanskih pevskih in inštrumentalnih praks od poudarjenega ritmiziranja do že pregovornega zateglega (»grlenega«) petja. Če je Vovkov poseg v rezijansko izročilo nekonvencionalen, pa Čopijeva priredba Da lipa ma! Ke bëj na jë? predstavlja klasičen, postmerkujevski princip razumevanja rezijanskega izročila.

Po sredinskem slovenskem delu, ki ga zastopajo pretežno ljudske tematike, Carmen manet spet prehaja v območje dolgih »severnjaških« zvočnih blokov, predvidljivih harmonskih in melodičnih potekov. V tem ozračju in z dodanimi oponašanji živalskih zvokov gozda izzveni Spring, the sweet spring Ērika Ešenvaldsa. Z Ilkimilikilikik Kanadčana Tobina Stokesa se zbor preizkuša v polju hitrega menjavanja občutij, hitre izgovarjave, ritmiziranja z rokami in nogami. Ešenvaldsa slišimo na tej zgoščenki še enkrat, in sicer je njegova skladba Only in sleep postavljena zrcalno na Bojensenovo z začetka zgoščenke – tudi ta združuje akordične, barvne bloke, nad tem pa lirično linijo solističnega glasu, ki ga suvereno podaja Ernestina Jošt, vendar ob premalo zaokroženem zvoku zbora. 

Zadnja skladba je bržkone dala zgoščenki ime. Apollo 18 je naslov skladbe Sama Vovka, ki je prav tako kot že omenjeni priredbi nastala za zbor Carmen manet. Skladba prinaša besedilo z mladostno (dekliško) vedrino, številnimi motivi in svežimi skladateljskimi prijemi. Pisana je na kožo zboru, saj uokvirja precej tega, kar slišimo tudi v drugih posnetih skladbah: počasi spreminjajoče se zvočne barve, ritmičnost, repetitivnost in v harmonskem jeziku diskreten džezovski pridih. 

Skladba Apollo 18 pripelje do konca zgoščenko, na kateri prevladujejo skladbe z razmeroma predvidljivim tokom melodičnih in harmonskih struktur in za katere je ključno vzdrževanje napetosti in s tem intonančne čistosti. Tehnična plat posnetka zboru žal ne pomaga: jasno se slišijo nesorazmerje ravni in snemalnih »prostorov« ter šumi in napake v montaži. Prav tako si nekaj kritike zasluži vizualno privlačen, toda (pre)skromno opremljen ovitek zgoščenke; najmanj, kar bi moral vsebovati, je niz skladateljev ter avtorjev besedil.

Zbor Carmen manet izhaja iz večletne zborovske izkušnje. To dokazuje njegovo spopadanje z zahtevnimi partiturami in obvladovanje kompleksnih struktur. Glasovi zbora so mehki, dekliško prosojni, kakovostni v srednji legi, nekoliko manj pa zaokroženi v višinah, zato prihaja do hipnih intonančnih nihanj. Zborovodja Primož Kerštajn s posebno občutljivostjo vodi zbor, ki vseskozi ostaja v svojih izraznih okvirih in ne preseže svojih glasovnih zmožnosti.