31.08.2024

Dezorientirano potovanje

Domači rock trio AUTO s prvencem, ki nas pelje v eklektični svet psihedelije, krautrocka, bluesa, post punka in še česa.

Igor Bašin

auto

AUTO

auto

KAPA Records
2024

Ob koncertni premieri na Fuzztivalu v Ljubljani pred tremi leti se je inštrumentalni trio v klasični rockovski postavi (kitara, bas, bobni) predstavljal kot AUTO, ki »ga poganja mešanica krautrocka in nojza, iz garaže pa se rad odpravi ob spremljavi surferskih melodij«. Ob tako zastavljeni viziji je takrat dodatno pozornost pritegnila postava v širših in ožjih glasbenih krogih prepozna(v)nih glasbenikov: za bobni Zlatko Đogić iz Prismojenih profesorjev bluesa, na basu Marko Petrič iz Martin Ramoveš Banda in na kitari Aleš Mačkovšek iz celjskih (ne več delujočih) garažarjev God Damn It, Boys!, ki je med drugim tudi konstruktor kitarskega efekta Surfadelic Soundwaves Mindfuzz. Opravka imamo s tako rekoč novodobno domačo superskupino, ki jo od golih začetkov spremlja dodana vrednost združenega kadra. Ta je v preteklih treh letih nadgrajevala in bogatila zamišljeno vizijo ter še dodatno razširila diapazon svoje rockovske eklektike. V sodelovanju s producentom Vitjo Balžalorskim je lani spomladi posnela in letos spomladi postregla dolgometražni prvenec auto z osmimi komadi, ki nam jih predstavlja na Bandcampu kot »potovanje po z Bližnjim vzhodom začinjenem krautrocku, psihedeličnem surfu in garažnem hrupu pa vse tja do kvalitetne stare šole bluesa in soula«Plošča auto prikliče iz zgodovinskega spomina domači master kos izpred dvajsetih let, nerjaveči album eklekticizma Listen to Srečna mladina, ampak za razliko od dotičnega ne prinaša tako dovršenega in kompaktnega izraza. S svojim mešanjem vsega po malem je morda res ultramoderna in v duhu časa, slogovno pa ostaja nedorečena in v vsej vihravosti neprizemljena, kot da ne ve natančno, kam bi rada šla. 

Uvodoma nas pozdravi masten elektrificirani bas, in s pridruženim konkretnim bobnarskim ritmom takoj zagrabita. Z mogočno podlago zapeljeta udaren in simbolično naslovljen komad arrival, da se izstreljeni in nabiti kitarski rafali razvnamejo v prepričljiv pozdravni apel. Če se med menjajočimi se kitarskimi domislicami v uvodnem ujame tudi odmev The Edgea iz U2, se intro mehkoba indie kitare v naslednjem tareef hitro preobrazi v nabrito in vijugasto vožnjo, ki nadaljuje uvodoma zastavljeni tok, katerega uzde spet drži premočrtna in brezhibna ritmična podlaga basa in bobnov. Ko se iz sludgevsko naravnane repeticije devetminutni komad sprevrže v bluesovsko romantiko, ki kot razvodeneli balast odgrizne komadu potenco, ga zanese vstran in tako bendu na koncu ne preostane nič drugega kot vrnitev k bazičnemu rockovskemu crescendu. Ta nepotrebni pripetljaj je odskok od uvodoma zastavljenega potovalnega drnca in to spotikanje se skozi ploščo sprevrže v iskanje formul(e) zlitja, spajanja in sestavljanja različnih rockovskih prvin, od udarnih do umirjenih kosov, v izraznosti AUTA. Naslednji soul-bluesovski 7or11, ki ga posrečeno najavi zvočni utrinek zamenjane avdiokasete v predvajalniku, se še bolj odkloni in z burlesknim vokalom zapelje v barsko vzdušje jam sessiona, ki v marsičem tempira nadaljnjo nedorečenost. Sledi zadnji komad prve polovice, soup I, ki naj vas s svojim naslovom ne zapelje k istoimenskemu komadu benda Can, četudi odmeva kot hommage krautrockovski zapuščini z neu!-jevsko repetitivno ritmiko in kraftwerkovsko melodiko, čez katero se razvlečejo bas linije v maniri Petra Hooka. Drugo polovico plošče odpre soup II in se povrne k uvodni nabritosti albuma. Neomajna ritem sekcija spet drži uzdo za furijasto kitaro, ki s pomočjo številnih efektov preskakuje iz kasa v drnec in menjava galop v skoku. Sledi najbolj izstopajoča skladba na plošči, haji mahmet, ki je omamljena s fascinacijo nad turško psihedelijo in pričarana s sazom, njen orientalski pridih pa za hip podvržen kaosu sredi Meke. Vzdušje pomiri skladba japan/whitewash, v kateri Marko Petrič uvodoma zamenja bas s sintetizatorjem in z njegovo pomočjo podloži umirjeno repetitivno elektro podlago, ki se v nadaljevanju sprevrže v nabrite kitarske izlete in reze. Z virtuoznim vihtenjem kitare se Aleš Mačkovšek približa avant-kitaristu Bucketheadu, a ga spet izda nepotešena sla po razkazovanju, saj hoče preveč, tako da z vsemi kliki in preskoki pozabi na rdečo nit ter komad zapelje v dezorientirano smer, ki sproži ponavljajoče se vprašanje, kaj je hotel bend pokazati. Svojo brezhibno tehničnost? Svojo virtuoznost? Svojo domišljijo? Svojo odprtost za številne vplive? Ali svoje hrepenenje po prepletu neštetih rockovskih poetik, ki jih zajema s preveliko žlico iz rockovske zapuščine ter jih poustvarja skozi citate na trenutke pristno in doživeto, a tudi posiljeno in ponesrečeno oziroma nedomišljeno, tako da se posamezne domislice izgubijo v šablonskem fraziranju vsega po malem. To bezljanje v dobršni meri ponazarja današnji svet, kjer »everything goes« in je trk z zmedo identitete neizogiben. K takšnemu zaključku napelje tudi poslovilni soul-funkovski departure, ki s ponesrečenim fade outom izpuhti kot nedokončan, kot bi nam trio sporočal: se nadaljuje … Vendar se s tem le še okrepi zmedenost, še manj vemo, ali je bend na albumu res povedal vse ali pa preprosto zgolj še ni našel jokerja. Skupaj z 7or11 bi bolj sodil na dvostranski singel kot na ta album, saj oba kot vsiljena tujka odstopata od preostalih komadov. Škoda, kajti če se plošča začne s tako močnim prihodom, je njen odhod brez pike na koncu. 

Že res, da AUTO »vijuga med podzvrstmi jazza in bluesa, ko pohodi plin, pa drsi skozi sloge krautrocka, noisa in progresivne psihedelije«, vendar bi za vse to vijuganje ob tehnični podkovanosti bila potrebna večja mera estetske delikatnosti in izpiljenosti; in za dosego tega bi se morala zasedba tudi čemu lucidno odreči. Plošča auto prikliče iz zgodovinskega spomina domači master kos izpred dvajsetih let, nerjaveči album eklekticizma Listen to Srečna mladina, ampak za razliko od dotičnega ne prinaša tako dovršenega in kompaktnega izraza. S svojim mešanjem vsega po malem je morda res ultramoderna in v duhu časa, slogovno pa ostaja nedorečena in v vsej vihravosti neprizemljena, kot da ne ve natančno, kam bi rada šla.