Dihi narave, duhov preteklosti in optimizma

Estetika ljudske glasbe pogosto zveni tuje sodobnemu ušesu, sploh če smo vajeni samo komercialne glasbe. To posebno velja za istrsko ljudsko glasbo, ki izvira iz pradavnin, preden se je navzela italijanskih vplivov in ko so jo še peli in igrali v istrskih lestvicah – tonskem sistemu, ki klasično uglašenim ušesom zveni razglašeno, a vendar predstavlja svet zase, popoln v svoji logiki in enkratni zvočnosti. Vanj je zajeta tudi enkratna mentaliteta Istre, tega edinstvenega polotoka, celine, sveta! Razen Ivana Matetića – Ronjgova, enega od pionirjev raziskovanja istrske glasbene folklore in njenega prevajanja v sodobni koncertni repertoar, je Aldo Kumar eden redkih skladateljev, ki si sploh drznejo posegati po tradicionalni istrski glasbi, in to z uspehom. Pri tem pa si jo je do te mere prisvojil in jo ponotranjil, da so priredbe ljudskih pesmi Istre in Primorja postale najbolj prepoznaven del Kumarjevega obsežnega in raznolikega skladateljskega opusa. Poleg zborovskih priredb ljudskih pesmi v njem namreč najdemo tudi samospeve, komorne in orkestrske skladbe, kantate, oratorije, opere ter filmsko in gledališko glasbo, vendar so se kot stalnica repertoarjev praktično vseh slovenskih pa tudi marsikaterega tujega zbora uveljavile ravno njegove priredbe ljudskih pesmi Primorske in Istre. Dihi Alda Kumarja v izvedbi Zbora Slovenske filharmonije pod vodstvom Ane Erčulj in Matjaža Ščeka niso le dobra ura vrhunske glasbe, so opomnik, da je v življenju treba večkrat vdihniti s polnimi pljuči, zajeti svežo sapo, spregovoriti, zapeti, prisluhniti, začutiti, skratka živeti.

Aldo Kumar je njihove starodavne melodije na povsem enkraten način prevedel v sodobni, a dostopni glasbeni jezik, ki besedilom pomaga doseči današnje poslušalce in jih nagovoriti z večnimi, občečloveškimi sporočili, skritimi v navidezno rudimentarni in rustikalni podobi pesmi, katerih ustno prenašanje iz roda v rod je že zamrlo. Danes to ljudsko gradivo živi na arhivskih posnetkih in v delih skladateljev-prevajalcev, ki še razumejo ta jezik in ga skrbno prevajajo v sodobnost. Ampak Kumar ni le prevajalec iz istrskega v slovenski jezik, iz »starinščine« v »sodobščino«, je pravi poliglot, ki se ne čuti dolžnega vztrajati pri izražanju v vedno enakem glasbenem jeziku. Svojo zvočno govorico organsko prilagaja besedilom, po katerih posega in ki se jim pusti navdihniti. Zna se potopiti v njihovo bistvo, ki mu na neki način narekuje izbiro glasbenega sloga, v katerega odene svoje umetniško sporočilo. Verjetno ravno zato njegova glasba tako uspešno vzpostavlja stik s poslušalci in jih polni z energijo, da ne govorimo o ognju in vetru, s katerim prežema slehernega pevca in zborovodjo, ki poseže po njegovi partituri.

O vsem povedanem se z lahkoto prepriča, kdor si od vsakdana odtrga dobro uro časa in se prepusti glasbi, ki je v obliki zgoščenke letos aprila izšla pri založbi Društva slovenskih skladateljev. Album Dihi / Breaths je nekakšna antologija skladateljeve zborovske ustvarjalnosti, v naslovu katere se skriva več pomenov: dih je osnova vokalne glasbe, a tudi osnova življenja. Lahko rečemo tudi, da so nekatere Kumarjeve skladbe nastale »v enem dihu«, kot materializacija navdiha, druge pa oživljajo dihe in glasove zdavnaj pozabljenih ljudi, ki so peli ob delu, rojstvu, smrti, ljubezenskih bolečinah, praznovanjih in najintimnejših molitvah. Vse skladbe na zgoščenki so torej predihane in navdihnjene, prav tako kot tudi njihove interpretacije. Sapo so zajeli člani in članice Zbora Slovenske filharmonije, ene najuglednejših slovenskih vokalnih zasedb, ki deluje povsem profesionalno. Tako kot lutkarski mojster zbere vrvi in z njimi umeri okončine svojih lutk v ustrezne gibe, tako sta njihove glasove med svoje prste zbrala in usmerila k našim ušesom izvrstni zborovodji Ana Erčulj in Matjaž Šček. Zgolj ob poslušanju posnetkov ni mogoče ugotoviti, kdo izmed njiju je skrit za katero interpretacijo, saj sta se oba profesionalno, a hkrati skromno in spoštljivo postavila v položaj interpreta Kumarjevih partitur. Skoznje sta z natančnostjo in predanostjo usmerjala zbor, katerega izrazne zmožnosti poskrbijo za to, da lahko Kumarjeva glasba zaživi v vsej svoji žlahtni izraznosti.

Dragoceno kakovostne, temperamentne, močno izrazne in preprosto lepe interpretacije so doživele Pesmi od ljubezni in kafeta, v katerih stare istrske melodije zazvenijo povsem sveže in brezčasno. (Post)romantični glasbeni jezik so zahtevala besedila Toneta Pavčka (In segla je za hip v cvetoči lan) in Rudolfa Maistra (Kazaška, Polnoč, Še zadnji zvon). Na livadi na besedilo Milana Jesiha in Vsi potoki, vse reke na verze Gregorja Strniše je Aldo Kumar odel bolj impresionistično, medtem ko je skopa, a pretresljiva beseda Srečka Kosovela (Pa da bi znal, ... in Ecce Homo) v skladatelju zbudila podobno do bistva zreducirani glasbeni govor, sestavljen iz poudarjenih motivov, ki se prepletajo s težkimi, a barvitimi in ekspresivnimi clustri. Pri Ecce Homo zaznamo vplive tako gregorijanskega kot protestantskega korala, vse skupaj pa skladatelj s sodobnejšimi prijemi nadgradi v zanimivi parafrazi starodavne ljudske pesmi Tehtanje duš iz Posočja. Pri tem mestoma prikliče poduhovljeni minimalistični slog Arva Pärta, ki je nanj zagotovo vplival, ne da bi ga Kumar poskušal izrecno posnemati. Spored sklene Istrska suita, v kateri ponovno občudujemo presenetljivo pristno zveneče, spretno harmonizirane melodije, ki izhajajo tako iz starih poganskih istrskih tonalitet kot iz sodobnejših in navidezno bolj spevnih mediteranskih, pravzaprav italijanskih pesmi.

Zgoščenko spremlja strokovno tehten in osebno obarvan komentar Ane Erčulj ter skladateljeva lastna pojasnila k nastanku posameznih skladb, kar dodatno prispeva h kakovosti albuma. Dihi Alda Kumarja v izvedbi Zbora Slovenske filharmonije pod vodstvom Ane Erčulj in Matjaža Ščeka niso le dobra ura vrhunske glasbe, so opomnik, da je v življenju treba večkrat vdihniti s polnimi pljuči, zajeti svežo sapo, spregovoriti, zapeti, prisluhniti, začutiti, skratka živeti.