Dissonance – interpretativni in kompozicijski viški in neskladja

CD-ploščo, ki je lani izšla pri ZKP RTV Slovenija, odlikuje zanimiva in dokaj nenavadna izbira repertoarja, s katerim se je predstavil godalni kvartet Dissonance. Vse tri skladbe na plošči so na poseben način povezane z identiteto in poanto tega ansambla, katerega poslanstvo je izvajanje tehtnih sodobnih del slovenskih skladateljev in klasičnih mojstrovin.  

Ploščo zaznamuje zanimiv razmislek o disonanci – disonantno sozvočje sem izkusila v vseh mogočih barvah na sledi estetskih premikov v zgodovini glasbe.

Prva od skladb, Scratch, Vita Žuraja sledi želji ansambla, da izvaja presežna dela sodobnikov. Pointilistično zasnovano skladbo je Žuraj opisal kot »kratko študijo za godalni kvartet«. Njegovo delo presega okvir študioznosti in se napaja pri inovativni glasbeni govorici, v igri z robom zvočnosti tovrstnega sestava. Ko sledimo skladbi, zaslišimo dvigajoča in spuščajoča se glissandiranja v razdrobljenem loku pizzicata, ki se nato razvije v melodične obrise. Linearnost vsekakor ne prevladuje, skladba diha z nekakšnimi akordičnimi momenti in je strukturno izjemno dovršena. Delo predvsem razgrinja modernistično estetiko zvoka, ki lepoto godalnega zvena podaja z rezajočo grobostjo in nabrušenim zvenom lokovnih potegov, vendar ne v maniri t. i. škripanja, pač pa se kvartetu Dissonance posreči v izbrušeni igri ustvariti kvaliteten (alikvotno bogat) zvočni vtis, ki na trenutke spominja na elektronsko obdelane clustre.       

Sestav se je z izdajo posnetka (v živo) Godalnega kvarteta Lojzeta Lebiča poklonil svojim začetkom; glasbeniki so se namreč prvič zbrali zato, da bi skupaj izvedli prav to skladbo, ki na pričujoči plošči deluje kot osrednje delo, in ker je njena izvedba tako kakovostna, lahko rečemo, da je Lebičeva modernistična stvaritev hkrati tudi najtehtnejše in presežno delo na plošči. Na nekaterih mestih hitrost zapletenih pasaž in presunljiva intenzivnost glasbene teksture poslušalcu kar jemljeta dih.

Izostrena pozornost, ki jo od poslušalca terja Lebičeva invencija, se nato sprosti ob prvih uvodnih disonancah Mozartovega Godalnega kvarteta št. 19 v C-duru, KV 465. Začetek tega v klasicizmu zloglasnega »disonančnega« dela deluje božajoče po slušnih izkušnjah, ki smo jih pustili za seboj. Čeprav disonantna sozvočja v pričujoči izvedbi skorajda izgubijo namen, Mozartovo delo ohranja svojo harmonsko popolnost. Postavitev tega dela na zadnje mesto se zdi smotrna in hkrati izvirna poteza, saj izpostavlja tega glasbenega velikana v neobičajnem kontekstu, namesto da bi zapadla v klišejsko sosledje prehajanja od konsonančnega do disonančnega v glasbi.

Kvartet se je očitno odločil za tradicionalno branje partiture, zato je interpretacija neizrazita, kar šibka. To je po eni strani povsem razumljiva poteza za tovrstni ansambel, vendar bi glede na močnejšo izvedbeno prezenco preostalih dveh del pričakovali več, kot pa se nato udejanji v izvedbi Mozarta. Spretni violinist Janez Podlesek se je izkazal s spoliranim in zaobljenim, resnično »lepim« vibriranim tonom, ki je prežel izvedbo v celoti in s tem Mozartovemu delu odvzel nekaj značilne iskrivosti in hudomušne igrivosti. Kvartet je sicer primerno dinamično nihal, se občutljivo odzival na zapisani glasbeni tok ter podal ustrezne poudarke, vendar se karakter skladbe ni izraziteje oblikovno razvijal, zato v kontekstu plošče kot celote Mozartovo delo na interpretativni ravni deluje neskladno. Predvsem se je čutilo preveč agogične statičnosti.  

Čeprav bi poslušalec na prvi pogled utegnil pomisliti, da se sopostavitev teh treh del ne more iziti v skladen lok, to ne drži. Ploščo zaznamuje zanimiv razmislek o disonanci – disonantno sozvočje sem izkusila v vseh mogočih barvah na sledi estetskih premikov v zgodovini glasbe.