Divertimenti – zabavna glasba

V zbirki Ars Slovenica, ki jo izdaja Društvo slovenskih skladateljev, je izšel album z naslovom Divertimenti. Beseda pomeni skladbo lahkotnega, zabavnega značaja; izraz se je tovrstnih del prijel v času klasicizma, vendar še danes skladatelji radi skozi svoja dela izražajo, poleg vsega drugega, tudi svoj smisel za humor. Vrednost albuma je v vsebinski oziroma idejni koherentnosti, dosledno vrhunskih interpretacijah ter v izjemnem učinku celote, ki kljub slogovni raznovrstnosti del predstavlja smiselno, skoraj pripovedno in zlahka poslušljivo celoto.

Na zgoščenki so zbrana štiri dela slovenskih ustvarjalcev mlajše generacije, ki so s svojo prisotnostjo v zadnjem dobrem desetletju obarvali glasbeno krajino doma in v tujini. Skupna točka predstavljenih del je, da so nastala po naročilu Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije, ki jih na posnetkih tudi izvaja. Prav tako so bila vsa štiri izvedena v sklopu cikla Sozvočje svetov, ki ga Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije že dve desetletji prireja v sodelovanju z Narodno galerijo v prostorih galerije. Vsa štiri dela združuje tudi neobremenjujoče diskreten, prefinjen, a vendar jasno prisoten humorni značaj, ki je spretno vtkan tako v glasbeno tkivo kot tudi v naslov vsakega dela.

Overhead Vita Žuraja očara s spretno in barvito, za izraznost dela ključno uporabo tolkal v kombinaciji z godalnim orkestrom. Naslov skriva aluzijo na teniški udarec, vsebina pa slikovito razkrije, da gre za zamah z loparjem, s katerim odganjamo komarje. Čeprav slogovno nista v sorodu, naslednji skladbi posegata po podobnem humorju in podobnih sredstvih – predvsem po očarljivi, zabavni in briljantni tehnični virtuoznosti izbranega solističnega glasbila. V Capricciu Nine Šenk se pred orkestrom predstavi violončelist Igor Mitrović, v precej nevsakdanji vlogi solista v skladbi Kontra Bas Tomaža Bajžlja pa se brez težav znajde izvrstni kontrabasist Petar Brčarević. V Capricciu se skozi večplastno teksturo orkestrskega parta vedno v ospredje prebije part violončela, obložen z različnimi tehničnimi, hudomušno in lahkotno zvenečimi spretnostmi. Kontra Bas pa je ravno to, kar pravi, da je – »kontra« pričakovanjem v vlogi solista nastopi največje basovsko glasbilo, ki navadno skrbi za spremljavo, tu pa v rokah spretnega solista z bravuroznim partom zasije v solistični, čeprav ne povsem nekarikirani vlogi. Spored sklene še eno delo s posrečenim naslovom, Divertilamento (razvedrilno-žalujoča skladba) Mateja Bonina. Bonin je solistično vlogo zaupal akordeonistu Luki Juhartu, ki je s svojo muzikalnostjo part harmonike predstavil v enkratnem ravnovesju z zvenom godalnega orkestra, s katerim njegovo glasbilo deli zelo podobna izrazna sredstva. Kot nakazuje že naslov, je šarm dela skrit tudi v izmenjujočih se kontrastnih značajih oziroma vzdušjih, ki resnobne in lahkotne odseke združita v izjemno učinkovito in privlačno celoto.

Vrednost albuma je v vsebinski oziroma idejni koherentnosti, dosledno vrhunskih interpretacijah ter v izjemnem učinku celote, ki kljub slogovni raznovrstnosti del predstavlja smiselno, skoraj pripovedno in zlahka poslušljivo celoto. K razumljivosti vsebine del ter koncepta albuma vsekakor prispeva tudi pregledna in informativna knjižica, ki jo je uredil umetniški vodja Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije, Klemen Hvala. Gre torej za izjemno lep, privlačen in pričevalen dokument enega segmenta ustvarjalnosti nekaterih izmed najboljših predstavnikov še vedno sveže generacije slovenskih skladateljev ter za več kot zgleden dosežek slovenskih izvajalcev, ki upravičeno spadajo med naše najboljše soliste oziroma zasedbe.