Do kod segajo zvezde?

Ko smo že mislili, da više ne gre, je Perpetuum Jazzile znova razblinil vse dvome.

Res je. Kadar omenim, da grem na koncert zbora Perpetuum Jazzile, mi ljudje namenjajo kup vprašanj, denimo, zakaj pa kako to, da ti je to všeč …, ne dosti drugače kot v primeru raznih cross-over izvajalcev ali zvezdniških 2cellos, Maksima Mrvice in podobnih.

Verjetno bo nekaj na tem, da klasično izobraženi glasbeniki pogosto zelo ozko gledajo/mo na svojo stroko, in kar ni po pravilih, ni dobro. Vendar imajo tudi mejne zvrsti svoja pravila, in ta lahko zanikamo ali pa jih poskušamo razumeti. Perpetuum Jazzile je amaterski zbor, ki se ukvarja s točno določeno zvrstjo glasbe. Ta v večini primerov (še?) ni avtorska, je pa preverjena, saj gre za hite izvirnih izvajalcev, gre v uho in, kar je najpomembnejše, je zelo dobro narejena tako v aranžerskem kot produkcijskem smislu.

Perpetuum Jazzile je pred kratkim izdal dvojni CD, ki nosi naslov Both Sides in ga je navdihnila Joni Mitchell. Na njem je 24 skladb, ki so članom zbora vzeli kar 44 snemalnih dni v Sloveniji. Končno zvočno podobo je ožja produkcijska ekipa izdelala na Finskem. Prvič so skladbe za CD izbirali načrtno. Na njem je nekaj priredb iz Disneyjevih risank, saj so lani uspešno nastopili v pariškem Disneylandu. Koncertna izvedba venčka skladb iz risanke Mala morska deklica (Aquatic Medley, prir. Samo Vovk)  je bila zabavna, igriva, izstopala sta solista Klemen Brezavšček in Nastja Vodenik, ki je tudi »dežurna« koreografinja zbora. Na CD-ju najdemo še skladbo When You Wish Upon A Star, pri kateri se je za klavirjem zboru pridružil Marko Črnčec (prir. Andraž Slakan). Poigrali so se z uvodno špico v vsem znano radijsko oddajo Lahko noč, otroci (prir. Samo Vovk), k sodelovanju povabili Neco Falk in skupaj zapeli Mačka Murija (prir. Samo Vovk). Na koncertu je Muri celo prišel na oder, zaplesal in se sprehodil po dvorani. K izvedbi skladbe Les Fleurs so povabili slovito skupino Swingle Singers, pri skladbi Canzone per te (prir. Erik Bosio) pa so sodelovali s Tinkaro Kovač. Perpetuum Jazzile je CD napovedoval skozi celo leto z izjemnimi videospoti za skladbe Canzone per te, Footloose in All I Ask (Adele, prir. Andraž Slakan); slednja je posneta v tehniki 360°. Na koncertu sta se pri izvedbi te skladbe zboru pridružila plesalca in jo oplemenitila s čutno rumbo.

Perpetuum Jazzile se sedaj že spogleduje tudi z avtorsko glasbo. Sašo Vrabič je za zgoščenko prispeval skladbo Vocal Ectasy, ki sta jo poleg njega aranžirala še Samo Vovk in trenutni »on-line« umetniški vodja Peder Karlsson. On-line zato, ker z zborom ne dela ves čas, s pomočjo skypa se posvetuje z ožjo skupino, nekajkrat letno pa za konec tedna skupaj organizirajo intenzivne vaje. Druga avtorska skladba je Ona bo moja Marka Gregoriča, v kateri se solista baritonist Jan Trost in tenorist Kristjan Virtič borita za srce Barbare Pihler, eden s pedikuro, drugi s kulturo, na koncu pa jima jo spelje bas Jernej Obreza. Zabava zagotovljena; upam, da vsekakor sledi še kakšen Gregoričev prispevek k »blaznosti« Perpetuuma Jazzile.

Med predlogi za umestitev na CD (zbirajo jih na precej demokratični osnovi) je bil tudi David Bowie s skladbo Life On Mars (prir. Erik Bosio). Posnetek je popestrilo naključno ropotanje pnevmatskega kladiva, saj so v bližini studia potekala gradbena dela; vse to se je prav lepo vklopilo v celoto. V živo smo slišali še nekaj balkanske nostalgije in južnoameriških ritmov, seveda pa so zadnji del koncerta zaznamovale zborove stare uspešnice Africa, Pastirče mlado, Earth, Wind and Fire (poklon skupini Bee Gees), Celebration, Jump, medtem ko je piko postavila naslovna skladba z albuma Both Sides (Joni Mitchell, prir. Samo Vovk).  

Vsaj dotakniti se moram gostov na koncertu, nemške skupine OnAir. Znova smo slišali nekaj svežega, lahko rečem kar rockovsko obarvanega, saj gre za dve dekleti in štiri moške v usnjenih oblačilih z divjimi frizurami, ki se izkažejo z izjemno ritem sekcijo, kitarskimi soli, elektronskim pridihom, izjemnimi efekti, vsem tistim torej, kar je težko poustvariti samo z glasom. Njim uspeva v popolnosti. Bila je to prava učna ura za naše vzhajajoče vokalne a cappella skupine, katerih člane smo opazili v publiki.

Zgoščenka zbora Perpetuum Jazzile je produkcijsko res na visoki ravni, zato me je predvsem zanimalo, kako bodo pevci to perfekcijo prenesli na oder. Niso me razočarali; tako je in nič drugače, mogoče z edino izjemo prešibko ozvočenega sopranskega sola v skladbi Africa.

Perpetuum Jazzile se ne ustavlja, nasprotno, za prihodnje leto načrtuje velik mednarodni projekt z belgijskimi in francoskimi producenti, ki že zbirajo investitorje. Gre za obliko šova, ki bo združeval vokalno glasbo, nastop na odru in film. Scenarij za uro in pol dolgo predstavo je v nastajanju. Zbor je sedaj torej skorajda samozadosten, sam se preživlja in financira, organizira, menedžerira in si piše priredbe, saj so aranžerji vzniknili iz pevskih vrst. Razen v redkih primerih, ko je to res potrebno, pevci pojejo brez dirigenta. Na odru uživajo in to prenašajo na poslušalce. Res je, da se ustvarja vtis, kot da bi zdaj vsi mladi radi peli pri Perpetuumu Jazzile in da zato drugi zbori morda izgubljajo interesente za petje v »klasičnem« sestavu. A tega članom zbora ne gre zameriti, v njem pač ne more peti prav vsak; potrebnega je veliko odrekanja, ogromno dela in vaj, odsotnosti na račun turnej in snemanj, tako da pritiska ne zdrži vsak.

In če zaključim: ne sprašujte me več, zakaj obiskujem koncerte zbora Perpetuum Jazzile. Odgovor je iz vsega povedanega povsem jasen.