Dobrodošli v balkanski džungli

Vsakdo zna obiskati Gučo. No, najbrž vsakdo. Ne bo pa se vsakdo tako evforično in zagnano tja vrnil, da bi še ducat let kasneje, konkretno na tretji plošči skupine, ki si je nadela ime Balkan Boys, čez harmoniko, trobento, kitaro in saksofon zatrjeval, da »vsak lahko postane prijatelj«. Ampak to je Rok Nemanič. Že deset let ga drži balkanski melos. Tako dolgo vztraja, da je zasedba Balkan Boys nedavno desetletnico praznovala v ljubljanski Cvetličarni. Ne odneha in nič ne kaže, da kmalu bo. Ne zdaj, ko je izdala vizitko Welcome to the Gipsyland. Vožnja z zasedbo Balkan Boys je mešanica brezskrbne, že videne, a tudi vselej zabavne poti, ki je najboljša takrat, ko se odloči za stranske poti in obvoze.

Presenetljivo je morda le to, da je zasedba šele s tretjim albumom na prvo žogo povabila v svoj Gipsyland. Ne gre namreč za najbolj sramežljiv bend. Že ime so si fantje nadeli kot zafrkancijo na Backstreet Boys in The Beach Boys, nenazadnje pa so se, takrat še nadobudni najstniki, predstavili v uvodni sezoni televizijske oddaje Slovenija ima talent. Nato sta izšla albuma From Zabledam (2012) in Radio Me Gusta (2015), kjer so fantje znotraj prepoznavnih okvirov tipali za lastnim slogom in avtorskim podpisom. Balkan pop fusion svojemu zvoku pravijo sami. Že od začetka in še vedno ne skrivajo, po kom se zgledujejo; do Gorana Bregovića in Magnifica ni daleč. Če bi, kot na začetku, ostali le pri akustiki, bi bili malenkost bližje prvemu, in ko so dodali elektriko, so se nagnili k drugemu. A z eno razliko: Balkan Boys predvsem igrajo, in to dobro, manj (prepričljivo) pa pojejo. Kadar igrajo, piskajo, vlečejo in brenkajo, prepozna se njihovo akademsko zaledje, v katero so se večinoma podali po prvi plošči. Welcome to the Gipsyland je v tem oziru plošča, na kateri se dokončno počutijo dovolj udobno, da so tako odkritosrčno vabljivo odprli vrata. 

Le malo manjka pri uvodni intonaciji harmonike, da bi sledil še krik »sviiićeee zoraaa uuuu subotuuuu« iz kultne skladbe Za Beograd še bolj kultnega filma Kdo tam poje (1980). Pogumen, ampak uspešen kliše. Balkan Boys tako pokažejo, da se znajo pošaliti tudi na plošči, kar je dobrodošlo za skupino, ki bi rada zabavala zlasti v živo. Ja, to je bend, ki ga je treba doživeti, album pa je tako predvsem najboljša alternativa za vabilo na koncert. Že druga pesem, Turn Left, je ne ravno oster, a hkrati niti lagoden zavoj v levo, je vožnja, ampak niti slučajno ne po avtocesti, prav tako pa to ni retro vožnja z retro avtobusom po vaseh. Turn Left je filmska, a še bolj programska, saj pokaže, kako Balkan Boys razgibajo lastno ustvarjanje. 

Program plošče, vabilo v stilu Welcome to the Jungle (Guns N' Roses), se namreč nato razgrne v mehiško kitarski Gipsyland. »Naj vam povem nekaj o ciganski deželi / vsakdo, ki ga boste spoznali / bo postal vaš prijatelj / pridite k nam s srcem, polnim sreče / in se boste spet počutili kot mlad fant.« Mladost je pač norost, čez jarek se vozi, kjer je most. Vožnja z zasedbo Balkan Boys je mešanica brezskrbne, že videne, a tudi vselej zabavne poti, ki je najboljša, ko se odloči za stranske poti in obvoze. Morda vokal ni najmočnejša točka, morda je pesem skoraj prelahkotna, ko se hvali v refrenu, da je ni dežele kot Gipsyland. Balkan Boys ves čas vseeno predano sledijo zemljevidu in stopinjam žanra. Magnificovska preprosta angleščina s še preprostejšim in bolj organskim naglaševanjem je prikupna, toda skupina je najmočnejša takrat, ko zares zapiska in ko zarohni kitara. 

Precej prepričljivejša je Dinara. Morda že zaradi pristnejšega jezika, še bolj pa zavoljo neoklasicističnega pristopa, ko Nemaniča niti malo ni strah zapeti čez zgolj kitaro. Deluje. Zgodbi verjamemo, in ko se priključi harmonika, je Dinara kot skladba, ki jo še utegnite slišati v kakem zakajenem balkanskem lokalu. Dinara ni skladba za zabave, zlasti zato ne, ker v njej pojejo tudi puške, zaradi katerih se je treba odseliti; ampak kaj, ko sonce tako lepo sije nad Dinaro, kjer »sva si kradla poljubce«. Vrhunsko preprosto. Deluje kot ponarodela skladba. Zakaj? Ni težko zgrešiti podpisa Jerneja Dirnbeka, ki bi tudi z Mi2 težko zavil tako zelo na Balkan in v njegovo folk rock zgodovino. 

Uvrstiti na sredino studijske plošče, ki premore tri bonus skladbe, živi posnetek, to je nekoliko nenavadna odločitev, vendar uspešno pokaže, kako uigrana je zasedba. In da med posnetki v studiu in v živo sploh ni velike razlike, kar gre pripisati tako renomeju studia RTV Slovenija kot tudi odločitvi, da je skupina snemala skupaj in s tem ohranila celostni zvok. Balkan Boys se v Dejmson počutijo dovolj udobno, da ne potrebujejo nasnemavanja, in obenem tako močni, da odprejo vrata svojega Gipsylanda in ključne takte ponudijo skoraj vsakič nekomu drugemu: v tem primeru Matija Marion izkoristi ponujeno na predanem, zgodbenem in mogočnem saksofonu, ki pesem nato poda trobenti.

Če ne bi bila Welcome to the Gipsyland neke vrste kompilacijska vizitka vsega, kar zasedba je, bi bili preskoki morda preveliki, toda Balkanska raja, kjer je znova sodeloval Dirnbek, potrdi, da se skupina zares dobro počuti v tem svetu. Morda je na tej točki ta svet za tiste, ki niso prepričljivo stopili vanj, nekoliko hermetičen, saj ne ponudi pop momenta v zvezi »balkan pop fusion«. Četudi so refreni nalezljivi, so premalo vokalno suvereni, so pa vseeno tekstno dodelani. Če nič drugega, je Balkanska raja žur komad, svojevrstni dokaz, da tudi »white man can jump«. 

V skladbi Bilo je sjajno znova manjka izrazitejši, prodornejši vokal, takšen, ki mu slepo zaupaš in slediš besedilu, v katero se sicer ni težko vživeti: »Meni modro nebo je dom«. Morebiti so zgodbe že slišane, vendar so vredne nove interpretacije, če nič drugega zaradi razgibanega basa Ilje Pušnika. 

Vse doslej napisano o vokalu, s katerim Nemanič neizogibno prevzema vlogo frontmana, kar je nujno za prepričljivo izvajanje v živo, se podkrepi, ko najprej v Aqualand poprime Marko Marković na trobenti, nato pa še Rudi Bučar v Šaltinki, daleč najprodornejši, najbolj razgibani in mo(go)čni skladbi na albumu. Šaltinka je kakopak Bučarjeva, z njo je tretjič nastopil na Emi (2015), z Markom Črnčcem pa pošteno predelal na Šentimentu (2017). Priredba ponudi zmagovito situacijo, saj Bučar dobi bolj južno razsežnost, Balkan Boys pa potencialni hit, predvsem seveda, če komad zapoje Bučar. Navihana izvedba vrhunskega aranžmaja, ki dela kažin, upraviči sloves že znane pesmi, s tem ko jo predela, obrne in odrohni, kar je najbrž največji dosežek katerekoli priredbe. Šaltinka deluje kot istrski doprinos k balkanski fuziji, zato je ironično nemara celo najbolj originalna stvar na albumu. Morda bi v taki izvedbi tistega leta 2015 Bučar v finalu celo premagal Maraayo. 

Izrazito avtorski in obenem umetniško zafrkantski moment je Mačak, kjer nazorno slišimo, kako se zmačkan bend spravlja k stvari. Kašljanje, riganje, kihanje, odpiranje steklenic, nazdravljanje, uglaševanje. Mozaično sestavljanje skladbe s harmoniko, basom in jamranjem je pristno. Mačak je uspešen zaključek albuma, kateremu sledijo tri skladbe, ki jih je skupina označila za bonus skladbe. 

Škoda, kajti Oj, mala prinaša precej bolj učinkovito petje, pa naj je še tako popreproščeno in domala banalno. Prav takšen neprefinjeni zvok ter ej-la-la melodika namreč delujeta. Naravni zvok se izkaže tudi v Mirisu duše, kjer se znova potrdi, kako zelo zasedbi Balkan Boys koristi avtorsko sodelovanje z zunanjimi avtorji (Luka Ipavec, Dejan Marković). In enako smotrno pokaže, da je s From Zabledam, ki najde mesto še na tretjem albumu, zastavila smiselno pot. 

V začetkih se najde in prepozna želja po balkanskem superzvezdništvu in Balkan Boys so po desetletju, ki so ga proslavili v Cvetličarni, prilezli dovolj daleč, da so igrali pred Bregovićem in Dubiozo kolektivom. Zdaj so na točki, ko so odprli sami sebe, svoja vrata, svojo pot. Morda občasno še vedno vijugajo preveč po že začrtanih in znanih poteh, ampak ko zavijejo z žanrske ceste, lahko ponudijo predvsem dobro zabavo. Pa ne nujno zgolj doma.