Domači mojstri

Kadar kolegom rečem, da za sprostitev najraje poslušam kaj iz Aus den Sieben Tagen Karlheinza Stockhausna, običajno mislijo, da se skušam šaliti. Sedemurni ciklus Aus den Sieben Tagen, opisan kot »intuitivna glasba«, ni ravno tisto, kar si običajno predstavljamo kot glasbo za sprostitev: lahkotni, nežni zvoki, ki človeka pomirjajo. Nasprotno, zvoki udarjajo, zahtevajo poslušalčevo dejavno prisotnost, nikakor niso glasba za ozadje, ob kateri se, kakor se običajno norčujemo iz pravkar omenjenega žanra (angleški idiom elevator music je nemara še bolj funkcionalno natančen), sproščeno skuha okusno kosilo ali dobrovoljno pospravlja bivališče. Človek se jim mora posvetiti ves in scela.

Vendar: ali ni sprostitev prav to, da vsi in scela izstopimo iz običajnega vzorca, torej v primeru poslušanja iz glasbe kot zgolj ene od sestavin konkretnega življenjskega trenutka, iz poslušanja, medtem ko govorimo, beremo, delamo ali vse troje hkrati? Ali ne navaja vsak sodobni menedžer v tistih tudi-jaz-sem-običajen-človek iztekih promocijskih intervjujev po ženskih revijah, kako gre dopustovat na samotni otok, brez mobilca, brez dostopa do borznih indeksov in bančnih izpiskov? Kako bo za omejen, a obstoječ čas popolnoma izstopil iz običajnega življenjskega vzorca?

Čeprav slišim veliko glasbe, je le malo poslušam res pozorno. Na koncertih me motijo ljudje, ki klepetajo ali se zabavajo kako drugače, sam pa se doma, resnici na ljubo, obnašam zelo podobno. Ne posvetim se scela. Velikokrat je zraven kako drugo opravilo, knjiga, računalniški zaslon. In človek se navadi použivati reči na določen, ustaljen način. (Izzivalno bi lahko rekli, da zato nekateri spijejo žganjico ob jutranji kavi, drugi kozarec vina ob kosilu, tretji pa zmeraj in povsod samo vodo.) Drugi načini ga spravljajo v nelagodje, ker odstopajo od znanega in utečenega. Saj ste že kdaj slišali koga reči, da se na simfoničnem koncertu počuti nenaravno, ker orkester igra tišje kot na njegovem ozvočenju? Če niste, naj bom jaz prvi. Še ena zanimiva rošada razmerja med naravo in tehnologijo, ki jo tako nazorno opiše William Gibson v otvoritvenem stavku preroškega romana Nevromant iz zdaj že daljnega leta 1984: »Nebo nad pristaniščem je imelo barvo televizijskega zaslona, na katerem se je program že iztekel.« Včasih pa smo rekli, da na zaslonu sneži, če ni bilo programa!

Morda mi prav zato, ker sem navajen večino glasbe sprejemati le z delom zavesti, velika večina stvari, ki jih sicer čisto rad slišim v običajnih poslušalskih pogojih (kot opisano: v ozadju), postane dolgočasnih, ko skušam samo poslušati glasbo. In morda zato ob takih urah večinoma poslušam t. i. sodobno resno glasbo. Tu je, računalniško rečeno, informacij več in procesor zaposlen.

Vendar tudi tovrstne poslušalske izbire moji sogovorniki večinoma nimajo za samoumevno. Zdi se jim, da je ta glasba težko dostopna, da je treba »takšno glasbo« razumeti, da pa jo razumeš, moraš biti ustrezno izobražen. Sam nimam občutka, da bi za uživanje v Stockhausnu moral obvezno vedeti, kje citira ali parafrazira Weberna, kakšna večglasja uporablja, če jih uporablja, kako se gradijo ritmi in kje je nanj vplival Šri Aurobindo, prav tako v nasprotju s splošnim prepričanjem mislim, da ni treba poznati vseh ozadij, na katera se postavlja palimpsest metafikcijskega literarnega besedila, in razpoznati odmika od teh ozadij, da bi to besedilo lahko literarno doživeli. (In iz prve roke lahko povem, da je kar nekaj takih ozadij pozabljenih že pri avtorjih.)

Nasprotno. Preveč analitično poslušanje lahko duši, enako kot duši preveč analitično branje. Sam sem potreboval kar nekaj časa, da sem se naučil premagati odpor, ki me je navdajal pri branju besedil s slovničnimi, vsebinskimi, stvarnimi in literarnimi napakami – in užitka v branju je bilo potem krepko več, saj teh napak (bi moral res reči žal?) tudi v odličnih knjigah ni malo. (Seveda pa jih ne sme biti preveč, če hočemo odpor res premagati.) V današnjem času, kjer se je za večino početij treba nekako kvalificirati, najbrž težko verjamemo, da moremo in smemo poslušati primarno, neuko – in ob tem uživati.

Adorno bi najbrž zatrdil, da je lažje uživati v Mozartu kot v Stockhausnu (ali kakem drugem skladatelju 20. stoletja), in sicer zlasti zato, ker je njegova glasba bolj udomačena in nam je zato bližja. Kak antropolog bi pridodal, da v stvareh, ki so nam nedoumljive, že od nekdaj uživamo pač na druge načine. V poslušanju se splača podreti ogrado znanja. Navsezadnje znajo le redki plesalci na elektronskih zabavah točno oceniti število udarcev na minuto, in ko se bo med mojim pisanjem tega teksta iztekla še zadnja Misija Evrovizija, bodo še redkejši vedeli, v kakšnem ključu je zapisana pesem, za katero so glasovali.

Ograda znanja je lahko nadležna še nekje, tam pravzaprav še bolj. Pri užitku ustvarjanja. Branko Gradišnik je v Šoli kreativnega pisanja zapisal: »Razlika med človekom, ki posluša najboljšo gramofonsko reprodukcijo najboljše virtuozne izvedbe najboljše Beethovnove sonate, in pa pastirčkom, ki si je pravkar urezal prvo piščal in skuša iz nje izvabiti prve zvoke, je velikanska – vendar ni, kot bi si kdo mislil, v prid poslušalcu.« Zagovorniki poslušanja kot kreativnega dejanja že zajemajo sapo. Vendar kar počasi: naj ne gre, kot vse prevečkrat, za vprašanja hierarhije, za prepir, kaj prinese več. Naj gre preprosto za užitek ustvarjanja, ki ga neznanje ne more prizadeti v bistveni razsežnosti – čaru kombiniranja lastnih odločitev v novo celoto.

Kdo uživa bolj: otroci, ki gradijo mesta iz peska na obalni plaži, študentje likovne akademije v skupnem ateljeju ali priznani kipar, ki izdeluje zadnje reči za prestižno razstavo v nacionalni moderni galeriji? Oceniti to je težje kot oceniti gibanje borznih indeksov. Zato vsako leto v Sloveniji izide kakih tristo pesniških zbirk (le zelo redke se prodajo v več kot tristo izvodih); zato se toliko mladih pa tudi čisto zrelih ljudi srečuje po garažah in zakloniščih s kitarami v rokah; zato se vpisujemo na igralske in slikarske tečaje v vseh življenjskih obdobjih. In uživamo.

Najbolj neprizadet je naš ustvarjalni užitek takrat, ko kot dejstvo sprejmemo razliko med nami in tistimi, ki znajo bolje. Ko osvestimo, da bo naš največji dosežek pač ta užitek sam; da ne bomo stali na odru stadiona Stožice, morda še v Gala Hali ne, da naša pesniška zbirka ne bo predstavljena ne na srečanju samozaložnikov ne na Prangerju, kaj šele v Pisavah, da bo naš roman prebralo samo nekaj prijateljev in par ljudi v kaki žiriji natečaja za najboljši roman, in še ti ne bodo vriskali od navdušenja, na Rožnik pa nas sploh ne bodo povabili. In se zavedamo, da to ni nič hudega. Tudi nogomet lahko igramo na občasnih nogometnih piknikih in je prijetno, čeprav nas bodoči selektor, kdorkoli že to bo, ne bo vabil v prerojeno reprezentanco. Ustvarjali smo, bilo je dobro. Pisati, igrati, plesati je čudežno. Tudi če ne znamo, torej – ne znamo tako kot tisti, ki jih bolj berejo, poslušajo, gledajo. Lahko smo mojstri doma. To je zelo veliko.

Doma imam celo vrsto glasbil in na nobeno od njih ne znam kaj dosti zaigrati, vendar vsako občasno vzamem v roke. Nekatera sem kupil na potovanjih in celo za pravo uglasitev bi moral pogledati na splet. Druga so mi ostala od mladih let, ko je bilo še vse mogoče. In čeprav se skoraj obsedeno skušam znebiti čim več odvečnih nosilcev slike, zvoka in knjig, da o drugih rečeh ne govorim, sledeč idealu (tokrat življenjskega) potovanja s čim manj prtljage, se ne morem odločiti, da bi oddal katero od brenkal, ki že leta nima napetih strun in morda nikoli ni bilo zares uglašeno. Vse še čaka kot speča priložnost. Ne zato, da bi se z lastnimi rokami kosal z vso tisto krasno glasbo, ki jo imam shranjeno na vseh mogočih nosilcih zvoka, od kaset in gramofonskih plošč do trdega diska, tisto glasbo, ki je imam toliko, da sem jo začel z diska brisati, čeprav je cena enega gigabajta prostora skoraj zanemarljiva. Moja brenkala potrpežljivo čakajo na pravi večer, noč ali jutro, ko je besed preveč in se po svoje napnejo strune. Najbrž ne zveni kdovekako dobro. Če samo poslušaš. Če igraš, je boljše. Zelo dobro, pravzaprav. Nekaj ustvariti, to je užitek, ob katerega nas ne more spraviti nihče. In takih užitkov ni veliko. Morda je čas, da jutri kupite svoje prvo (ali naslednje) glasbilo.