Dostopno-kritičen vpogled v pojmovanje (popularne) glasbe.

Dobra družboslovna in humanistična literatura se ne nahaja vedno v za širše občinstvo težje dosegljivih znanstvenih publikacijah, temveč se občasno pojavi tudi v dostopnejši, bolj poljudni literaturi za mlade. Takšen je primer nove knjige slovenskega kulturnega in glasbenega antropologa Rajka Muršiča Glasbeni pojmovnik za mlade, ki je izšla leta 2017 za založbo Aristej kot deveto delo v zbirki Pojmovniki. Glasba je kot družbeni pojav po svoje zelo neulovljiva, pa vendar vsem blizu, zato lahko k pisanju o njej bržkone pristopi kdorkoli; in rezultati so običajno podobno raznovrstni. Seveda sta si to področje dolgo lastila muzikologija in glasbeno zgodovinopisje, ki sta evropsko umetno glasbo ponavadi predstavljali kot edino, ki zasluži razprave, ter ob tem druge glasbe bodisi podcenjevali, zavračali, in/ali postavljali ob rob ali pa jih predstavljali na popačen in pristranski način. Domači_e in tuji_e etnomuzikologi_nje, »novi_e« muzikologi_nje, sociologi_nje, in antropologi_nje glasbe v svojih znanstvenih izdajah temu že dolgo časa nasprotujejo Rajko Muršič v novi publikaciji vsa ta dognanja in širša razumevanja glasbe na zelo dostopen, a dovolj poglobljen in obsežen način predstavi širšemu slovenskemu občinstvu. Kar pa ne pomeni nujno le mladine. 

Za konec naj izrazim upanje, da to delo pride do rok, oči in možganov slovenske mladine in, kar je mogoče še pomembnejše, slovenskih glasbenih pedagogov, ki bi lahko in morali določena poglavja in teme iz te knjige (kot tudi drugih podobnih objav) vključevati v svoje izobraževalne vsebine. S tem bi oziroma morda zares bodo prispevati k razširjanju pogosto precej omejenega in pristranskega pojmovanja in posredovanja glasbe, ki še vedno prednjači v slovenskem kulturnem in izobraževalnem okolju.

Muršič se tej nalogi posveti celostno in s pomembnim znanstveno-kritičnim pogledom, čeprav v poljudnem jeziku. Posveti se predvsem popularni glasbi, a jo vseskozi obravnava skozi širši vidik njenega razmerja in prepletenosti z ostalimi vrstami glasbe, predvsem ljudsko in umetno ter z glasbami sveta. Avtorjev pogled na razumevanje glasbe je zelo obširen in zaobjema tako vidike akustične, biološke in muzikološke znanosti kot tudi antropološka, etnomuzikološka, sociološka in filozofska pojmovanja glasbe. Perspektiva je globalna s pomembnimi lokalnimi poudarki. Konkretno se poglavja posvečajo raznoterim vidikom glasbe in se tako širijo od osnovnega pojmovanja glasbe in domnev o njeni evolucijski zgodbi preko obravnav glasbenega življenja (konteksti izvajanja, vloga in pomen izvajalcev glasbe), poslušanja, govornega posredovanja glasbe, telesnosti glasbe ter njene moči in sporočilnosti do zapisovanja glasbe in glasb sveta. Teme znotraj poglavij se dotaknejo še naslednjih področij: vloge prostora, glasbene industrije, avtorskih pravic, glasbe ozadja, glasbenih tehnologij, glasbe in subkultur, glasbe in mladih, pojma zvezdništva, glasbe in ekstaze, nacionalne in nacionalistične glasbe, glasbe manjšin ter turbofolka. 

Muršič pogosto vmes kritično osvetli določene mite o glasbi oziroma napačna razumevanja glasbe (homološki pogled v subkulturni teoriji, izvirnost in čistost glasbenih pojavov in kultur, superiornost evropske umetne glasbe) ter pri tem razkrije družbeno pogojenost okusa in probleme družbene moči v povezavi z glasbo (predvsem z ozirom na glasbo ozadja, glasbeno industrijo, kapitalizem, raso, razred, spol in politiko). Enako pomembno je, da avtor opazuje glasbene pojave iz medkulturnega (in kulturno relativističnega) vidika, kar je dobrodošlo predvsem takrat, ko razpravlja o definiciji glasbe, glasbeni teoriji, glasbenih kontekstih, vedenju na glasbenih dogodkih, statusu glasbenikov, glasbeni estetiki in glasbenih pomenih.

Muršič se nam predstavi kot poznavalec raznovrstnih glasb ter družbenih in znanstvenih teorij, ki jih popestri z za bralca_ko zanimivimi glasbenimi primeri. Pri bralcu_ki odžene strah pred visoko teorijo (tako glasbeno kot družbeno), ki jo predstavi na dostopen način, a je ne banalizira, temveč ohrani občutek za kompleksnost in družbena nasprotja, predvsem pa nas spodbuja k razmišljanju. Pri vsem tem moram omeniti še zabavne spremne ilustracije Izarja Lunačka, ki popestrijo celotno izkušnjo branja in razmišljanja. 

Za konec naj izrazim upanje, da to delo pride do rok, oči in možganov slovenske mladine in, kar je mogoče še pomembnejše, slovenskih glasbenih pedagogov_inj, ki bi lahko in morali določena poglavja in teme iz te knjige (kot tudi drugih podobnih objav) vključevati v svoje izobraževalne vsebine. S tem bi oziroma morda zares bodo prispevati k razširjanju pogosto precej omejenega in pristranskega pojmovanja in posredovanja glasbe, ki še vedno prednjači v slovenskem kulturnem in izobraževalnem okolju.