Dovtipne glasovne drobnarije

Ljudski pevci v živo v Salonu za eno glasbo aprila 2016. Pred občinstvom, ki posluša in s kratkim nasmehom in ploskanjem reagira na kakšno zabavljico v posamezni pesmi. Vse to smo seveda že slišali. Vendar v tem primeru ne gre zgolj za ljudske pevce.

Aleš Hadalin ima za seboj že vrsto plošč, takšnih in drugačnih, vendar na vseh prednjači njegov glas; oziroma bolje rečeno glasovi, ki jih najde na vseh ravneh glasovnega izražanja – od »običajnega« petja in parlanda, če je potrebno, golčanja oziroma grlenega petja pa supergolčanja in oponašanja različnih nečloveških glasov do izrazito jazzovskih pevskih prijemov, ki smo jih, denimo, slišali na plošči Gee Baby s pianistom Jožijem Šalijem (2002). Slišali smo ga interpretirati tako Basin Street Blues kot Ježka in Menarta. Na studijskih ploščah zaradi produkcije rad izgubi »faktor neposrednosti«, nekateri pa pravijo tudi, da koncerti na ploščah nikoli ne prezrcalijo resnične, »žive« izkušnje, ker je vmes vedno tak ali drugačen medij. Morda je res najbolje, če si koncerte pomembnih interpretov ogledate v živo, vendar tudi takle spominček včasih ne škodi. Gre za novo poglavje v Hadalinovi zgodbi ljudske pesmi, za pesmi, ki jih pobira z vseh strani od severovzhoda do jugozahoda in po drugi osi počez in navzdol, a vendar ... tokrat ni sam.

Petzapet je nova koncertna plošča istoimenske vokalne zasedbe, ki je »Hadalinov bend«, vendar ne »one-man«, pač pa dejansko »five-peace«. Hadalinova značilna glas in slog sta sicer še vedno najprepoznavnejši faktor posnetkov, a sta podprta z vlogami preostalih štirih činiteljev. To so Petra Trobec, Neža Peterle, Metod Banko in Tomaž Maher – vsak ima svoj prostor, vendar je Hadalin na uradni strani založbe adekvatno predstavljen kot »najvišji in najglasnejši« in hkrati kot »lepilo«, ki drži skupaj dva ženska in tri moške glasove, vsakega v svoji vlogi. Zbrani od jeseni 2009, se osredotočajo na petje manj znanih slovenskih ljudskih pesmi, ki jih izbirajo med bolj veselimi in hudomušnimi. Občinstvo, kot smo že ugotovili, bržčas vajeno prislovične ljudske žalosti, slišno reagira na omenjene hudomušnosti. Prislovična žalost je seveda zgolj eden izmed mitov o nesrečni slovenski duši, ki se že dolge generacije širi v našem prostoru; naša zakladnica namreč premore vsaj toliko zabavljic. Na plošči jih kvintet Petzapet naniza šestnajst, od daljših do krajših; zaključna So ptički se ženili se raztegne skoraj do sedmih minut, medtem ko Nedela je bela traja manj kot minuto. Koncept »manj znanih« pesmi najbolj podira izvedba pesmi Marko skače, ki sodi med najbolj znane slovenske ljudske pesmi od Slovenskega okteta do Vlada Kreslina in naprej.

In na koncu moramo priznati: prav »dovtipne drobnarije« (že omenjene Hadalinove glasovne akrobacije, po katerih posega glede na naravo pesmi), ki jih kot eno Hadalinovih pevskih značilnosti omenja spremno besedilo k plošči, naredijo aranžmaje/izvedbe zanimivejše in (nedvomni ubranosti kvinteta navkljub) drugačne; sicer bi imeli pred seboj samo še en zanimiv ljudski zborček, ki resda z užitkom, a na ustaljen, že slišan način prepeva svoj repertoar. Bržčas je v primeru Petzapet načrtno tako. Hadalin je, kot ugotavlja spremni tekst k plošči, pritegnil k projektu še druge pevce, zato da lahko v večglasju uživa tudi v živo. Na spletni strani založbe podatkov o pesmih še ni, je pa za zvedave na voljo informacija o prvi plošči kvinteta z naslovom Jaz mam pridno gospodinjo, ki je pri isti založbi izšla konec leta 2010 in so jo posneli v studiu Bojana Jurjevčiča Jurkija v nekolikanj razširjeni zasedbi, ne zgolj vokalno, na njej pa je precej pesmi, ki jih najdete tudi na tokratni plošči. Zmoti morda le to, da zvočna podoba koncerta ni čisto naravna, vsaj temu ušesu se zdi tako. Zanimivo bi bilo slišati posnetke brez miksa in masteringa, takšne, kot so čisto zares nastali.