Drago Mislej Mef - Najboljša leta

Prepričan sem, da bi bilo izbrano vprašanje odlično vprašanje za veliki finale kviza: ali obstaja avtor, za katerega lahko mirno trdimo, da se vsak dan vsaj ena njegova pesem odvrti na eni izmed slovenskih radijskih postaj. Odgovor bi marsikoga presenetil, vendar je sila lahak: Drago Mislej – Mef, ki je do tega trenutka spesnil več kot petsto pesmi zase ali za svoje glasbene kolege, od Prizme, Bazarja, Faraonov, Tinkare Kovač, Lare Baruce, Anike Horvat, Slavka Ivančiča, Aleksandre Čermelj, Ane Pupedan, Halo do Avtomobilov …, celo Jana Plestenjaka, s katerim si ne moreta biti bolj vsaksebi. Zato svoj bogati opus deli »na moje in ne čisto moje pesmi«. Nekaj jih je namreč zložil v navezi z glasbenimi kolegi, predvsem Danilom Kocjančičem, s katerim sta zakrivila vrsto (obalnih) pop-rock zimzelenčkov. Preslišati pa ne smemo niti njegove novovalovske skupine Deseti brat, o kateri smo se na tem portalu že pogovarjali. Nasploh je Mef upesnil način življenja ter geografijo mest in pokrajine ob morju. In tamkajšnji način razmišljanja, ki nam hitro zleze pod kožo. Pred svojim domovanjem v Ljubljanski ulici je uredil nekakšen kulturni kotiček, kjer znova obratuje znameniti Bife pri kralju, vključno z retro džuboksom na male vinilne plošče, koder je moč naročiti muzike od italijanskih kancon Lucia Dalle, rockovskih šestdesetih (Animals, The Rolling Stones) do Sonic Youth in Gallon Drunk. Za eno pozno popoldne, večer in pozno v noč je tudi sam postal džuboks (Giu Box, letnik 1950), saj si je za svojih sedemdeset let zadal zaigrati sedemdeset pesmi iz svojega bogatega repertoarja. Kakor se mi je to sprva zdela misija nemogoče, smo na koncu številko najverjetneje presegli, saj smo si morali začeti sposojati material pri Neilu Youngu, Beatlih, ko pa je okoli polnoči k mizi prisedel še Iztok Mlakar z nekaterimi povsem novimi napevi, »kako naj člouk besede najde …«.  Nikoli se nisem imel za poeta, kvečjemu za pripovedovalca zgodb. Poet je namreč nekdo, ki živi za vsako besedo, za vsako mislijo, ki jo v pesmi izpove. Sam nisem tak. Besedilo sestavim, tudi stojim za njim, vendar ga ne poveličujem. Zgodilo se je že, da sem sestavil besedilo za kakega izvajalca, ki me je potem poklical in vprašal, ali lahko določeno besedo v pesmi zamenja za drugo. Vsakemu sem odvrnil, da lahko zamenja vse, kar mu paše. Pesem moraš namreč začutiti, da jo lahko odpoješ. V življenju nisem kupil nobene črke ali besede, da bi bila moja. Te so javno dobro! 

Mef, po dveh neprespanih nočeh smo se le toliko spravili skupaj, da te kar takoj vprašam: katera ali kdaj so bila najboljša leta?

Po pravici povedano, ne morem izbrati nobenega posebej. Vsa so bila dobra in še bodo. Tudi sedaj so dobra leta, četudi bi marsikdo temu oporekal. Počutim se enako kot pri dvajsetih, ko sem razmišljal, kaj bom počel naprej. In danes počnem enako: razmišljam, kaj bom počel v naslednjih dneh, tednih in letih. V načrtu imam realizirati drugi del albuma. Pesmi so že zložene in čas je že, da jih posnamemo. Pišem scenarij za tretji dokumentarni film, ki bo govoril o Planinskem gradu, dokončati moram gledališko predstavo za amatersko gledališko ekipo iz Pirana, prav tako zaključiti knjigo, ki pripoveduje in osvetljuje zgodbe izolskih ribičev, ter končno zaključiti nadaljevanko v maniri Našega malega mesta, ki jo pišem že deset let. 

Glede na količino pisanja je v tebi torej še kar nekaj nedotaknjenega novinarskega gena.  

Stalno nekaj pišem. Pogosto se čudim, da mi že niso odpadli prsti. Še danes težko verjamem, kako imamo lahko mi, ki smo dolga leta pisali na pisalne stroje, še cele prste. Na stare pisalne stroje je bilo res treba udrihati, zlasti ko je bil barvni trak oziroma toner suh. No, za sedemdesetko sem v dar prejel stari pisalni stroj, kar mi prste znova postavlja na preizkušnjo.

Zanimivo, da se med vsemi tvojimi pisateljskimi podvigi nikoli ni našlo dovolj časa, da bi izdal pesniško zbirko. Glede na opus, ki obsega več kot 500 pesmi ali songov, tudi tistih, ki si jih spisal za druge izvajalce, v tem vidim veliko praznino oziroma manko v tvojem umetniškem poglavju. 

Nikoli se nisem imel za poeta, kvečjemu za pripovedovalca zgodb. Poet je namreč nekdo, ki živi za vsako besedo, za vsako mislijo, ki jo v pesmi izpove. Sam nisem tak. Besedilo sestavim, tudi stojim za njim, vendar ga ne poveličujem. Zgodilo se je že, da sem sestavil besedilo za kakega izvajalca, ki me je potem poklical in vprašal, ali lahko določeno besedo v pesmi zamenja za drugo. Vsakemu sem odvrnil, da lahko zamenja vse, kar mu paše. Pesem moraš namreč začutiti, da jo lahko odpoješ. V življenju nisem kupil nobene črke ali besede, da bi bila moja. Te so javno dobro!

Znotraj bogatega opusa je zagotovo kakšna, ki te je iz tega ali onega razloga zaznamovala.  

V zadnjem času sta to predvsem pesmi Lahko noč, Piran in Ko mene več ne bo, če pa se vrnemo za nekaj desetletij nazaj, pa nedvomno skladba Portorož 1905. Pri vsem tem je najbolj zanimivo, da sem se nekoč precej bolj zanašal na pesmi, ki sem jih zložil za druge izvajalce, danes pa se med njimi znajde tudi kakšna, ki jo izvajam sem. Izpostavil bi predvsem skladbo Svoboda. Pesem ima zanimivo zgodbo. Napisal sem jo za Ylenio Zobec, našo zamejsko pevko, ko je bila stara šestnajst let. Oče me je prosil, če bi napisal pesem za dekle iz Trsta. Spomnil sem se dogodka, ko sva šla z ženo za 1. maj na Socerb, vendar je bila tam takšna gneča, da sva zavila v dolino, in tam sem na vrhu cerkve videl vihrati velik rdeč prapor. Takrat sem se odločil, da bom napisal pesem o svobodi. Ko sem jo izročil Ylenii, je dejala, da ne ve, kaj želim z njo povedati. Spoznal sem, da je enostavno premlada zanjo, zato sem jo priredil zase. Tako je postala moja pesem. Svoboda je seveda vžgala na koncertu v Stožicah, ko sem jo zapel skupaj s Tržaškim pevskim zborom Pinko Tomažič in Kombinatkami. Vendar njena prava zmaga tiči nekje drugje. V času sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne sem se peljal čez Italijo proti Gorici in zdelo se mi je, da na enem jumbo plakatu ob cesti vidim napis svoboda. Prepričan sem bil, da sem se zmotil, da sem v tisti hitrosti s kančkom očesa napačno videl. Potem pa so mi povedali, da je cela Furlanija – Julijska krajina polepljena z ogromnimi plakati, na katerih je pisalo Giorgio Gaber La Liberta in Mef Svoboda. Giorgio Gaber in jaz na istem plakatu. In razlog, zakaj sva na istem plakatu? Ohoho!

Ko me je konec avgusta poklical nekdanji profesor bluesa Miha Erič, če bi v bližini njegove galerije Salsverde v Izoli naredili promocijo knjige, sem mu takoj predlagal, da bi bilo bolje celotno zadevo preseliti pred tvojo hišo, lučaj stran od opevanega Bifeja pri kralju, v izolski kulturni zatok (in zatočišče), kot mu sam pravim. Kako se je razvila ideja za ta družabni kotiček?   

Že od fakultete dalje sem bil del družbe, ki je bila nekakšna stična točka. Kjerkoli smo se pojavili, vedno je bil kažin. Govorilo se je celo, da nam bodo poskušali onemogočiti sprejem v študentski dom, tako smo bili (zlo)glasni. Ker smo bili preleni, da bi šli na koncert, smo si ga organizirali sami, doma, v sobi v desetem nadstropju. Vino in kitare. Bili pa smo tudi dejavni, saj smo redno izdajali časopis. Kamorkoli sem prišel, vedno sem moral nekaj narediti. Ko sem se preselil v Izolo, nisem imel nobenih takšnih namenov, vendar je tudi res, da smo že prvo leto organizirali briškulado. Sedem let po prihodu, leta 1990, pa smo že organizirali prvi večji koncert, na katerem so nastopili Franci Blašković, Drago Mlinarec, Vlado Kreslin – ravno v tem trenutku se na motorju mimo pripelje lokalni FuManču in Mefu zavpije: »Pojdi že delat, mona, da ne bom Mandrača spet ob štirih popoldne raznašal« – in jaz. Ulični koncert je z eno kamero posnela Televizija Ljubljana in je sijajen dokument časa. Še danes je dostopen na YouTubu: https://www.youtube.com/watch?v=_iitkuNrzsU

Zunaj Izole ali obalne regije je zelo malo poznana tvoja dejavnost organiziranja koncertov. Še danes se govori o punkerski norišnici s Parafi, Pankrti, skupino Lačni Franz ...

Te smo delali na stadionu. Še danes se zmrazim, ko pomislim, kaj vse bi se takrat lahko zgodilo, a se na srečo ni. Če pa bi moral izbrati en koncert, potem je to nedvomno nastop Tomislava Ivčića. K meni je prišel Leon Klemenc, v tistem času najbolj znani menedžer glasbenikov pri nas, in mi rekel: »Tomislav ima čez nekaj dni koncert v Portorožu, pa bi večer prej za reklamo k vam na ulico prišel odigrat nekaj pesmi.« Ker sem rocker po duši, nisem bil ravno navdušen, a sem ponudbo vseeno sprejel. Jugoslovanska šlager zvezda enostavno ne pride nastopat k vsakemu, zlasti ne brezplačno. Nobene reklame nismo naredili. Tomislav je k nam prišel s kovčkom oblek in vprašal, kje je garderoba. »V moji kuhinji,« sem mu odvrnil. Šel je v kuhinjo, se preoblekel v šik koncertno opravo, vzel kitaro, se postavil pred vrata in začel igrati. V roku petnajstih minut je bila ulica nabito polna, prehoda ni bilo. Ivčić je igral uro in pol in ljudje so peli z njim. Do nastopa je prišlo ravno po izidu njegovih dveh italijanskih albumov: Talijanska ploča in Giro D'Italia Talijanska ploča 2 (1983/1984). To je bil koncert, da padeš dol! Na njem sem spoznal, da ni dobro biti preveč glasbeno zatežen in da je tudi enostavna glasba lahko prepričljiva.   

Omenil si, da si po srcu rocker. Največji paradoks je zagotovo v tem, da te večina ljudi prej kot po rockovskih songih pozna kot pisca popevk, celo zborovskih napevov. Večkrat v preteklosti se je celo zazdelo, da je festival Melodije morja in sonca tvoj privatni džuboks. 

Res je, sem rocker po srcu, vendar najtežje pišem za rockovske bende. Tu nastane velik problem. Iskreno povedano, z besedili, ki sem jih spisal za prave rockovske bende, se ne morem pohvaliti. Začenši s skupinama Črna gradnja in Boomerang. Nedavno sem zložil besedilo za skupino San Di Ego in med zlaganjem besedila sem prav trpel, ker sem se trudil, da bi zložil nekaj karseda enostavnega, prav nič pametnega, a da gre v uho. To ni lahko delo. Rock ne potrebuje filozofije, temveč preprosta besedila za uživanje. Vsaj tako razumejo pri nas rock, žal. 

Kakšna je pa razlika med pisanjem zase in za druge glasbenike?

Zase si vzamem čas in besedilo stalno spreminjam. Skupaj z melodijo najprej sestavim tekst, potem ga začnem spreminjati. Včasih celo na koncertih spreminjam besedilo. Pred kakšnim letom so me z znane slovenske založbe pregovarjali, da bi pri njih izdal pesniško zbirko, zato sem začel zbirati tekste, in ko sem jih prebral, sem spoznal, da veliko pesmi danes pojem povsem drugače.

Kako je potekalo ustvarjalno sodelovanje, prepolno pop-rock presežnikov, z Danilom Kocjančičem?  

Najino sodelovanje je bilo zares posebno, nič drugega ne morem reči. Pogosto moram raztolmačiti ljudem, saj je vtis v javnosti napačen, da midva z Danilom pravzaprav niti nisva bila kakšna zelo tesna prijatelja. Seveda sva bila prijatelja, vendar se nisva veliko družila. Danilo je imel svojo in jaz svojo klapo. Sva se pa odlično razumela in dopolnjevala v glasbenih zadevah. Danilo je bil izjemno bister in odprt človek. Za razliko od ostalih glasbenikov, ki so poslušali zgolj in samo sebe, je poslušal vso glasbo, zato je bilo najino sodelovanje izjemno lahko. Sprva je potekalo tako, da je on najprej zložil melodijo, na katero sem jaz sestavil besedilo, potem pa je spoznal, da je včasih za navdih dobro, da vsebino pesmi pozna vnaprej, zato se je najin ustvarjalni proces obrnil. Na nekaj skupnih pesmi sem res izjemno ponosen; ena zadnjih takšnih je Ljubezen je padla z neba, ki sva jo napisala za Tinkaro Kovač. Melodija je zelo prijetna, besedilo pa govori o nasilju v družini. In ko jo je Tinkara odpela na RTV Slovenija v oddaji pri Mariu, je voditelj navdušeno razlagal, za kako veselo in lepo pesem gre. Mi, na drugi strani televizijskih ekranov, smo se držali za glavo in spraševali, ali je sploh poslušal besedilo.      

Ali si se kaj držal za glavo, ko si je Pahor na otvoritvi spomenika žrtvam vseh vojn sposodil tvojo pesem Ko mene več ne bo? Ali so te vsaj vprašali za dovoljenje? 

Slovenska politika nikoli ne vpraša, ona vzame. Vsi drugi, celo pevski zbor iz Dupleka, vprašajo za dovoljenje. Slovenska politika nikoli! Ko se je stvar razvedela, so me z vseh strani klicali: »Mef, to moraš prepovedati.« Moj odgovor je bil sila preprost: »Ker nisem dal dovoljenja, nima smisla, da karkoli prepovedujem.« Ko mene več ne bo je pesem in pesem je javno dobro. In prav sem ravnal. Ko sem na prireditvi slišal izvedbo Slovenskega okteta, so mi dobesedno šli mravljinci po roki. Čoš je naredil vrhunski aranžma skladbe in oktet je odpel tako, da ne najdem pravih besed. Res bi mi bilo žal, če bi se kakorkoli vmešal in skladbo prepovedal. 

Kdo je potem Mef? Novinar, založnik, glasbenik, pesnik …

Prav nič od naštetega. Samo človek, ki bi rad živel med študentskim in penzionističnim gibanjem – in za to prejemal štipenzijo. Tu pa tam bi/bom zložil pesem, napisal kakšno besedilo. Pa tudi Mandraču se ne mislim odpovedati. Večkrat me vprašajo, kako si predstavljam časopis čez dvajset let, ko je že danes vse bolj ali manj elektronsko oziroma digitalno. Odvrnem jim, da ga vidim v istem odnosu, kot danes ljudje razumejo male plošče, singlice po domače. Teh ne hrani in kupuje več veliko ljudi, tisti, ki pa jih kupujejo, že vedo, zakaj. Če bo Mandrač v prihodnosti postal mala plošča v obliki časopisa, smo naredili dobro delo. 

Čisto za konec se vrniva v najboljša leta. Kdaj se je odprl disko v Žusterni?

Leto? Ravnam se po nekaj letnicah v življenju in razmišljam na način – prej in kasneje. Leta 1976 sem odšel k vojakom in moje razmišljanje gre v smeri: pred ali po letu 1976. Pa leta 1990 sem malo spomnim. Tako da bi rekel, da se je disko v Žusterni odprl po letu 1976 in pred letom 1990, okoli leta 1980.