Drevo, statika in gibanje obenem

Projekt Jaz drevo postaja gozd. Trije glasbeniki, Giovanni Maier (čelo), Cene Resnik (saksofoni) in Boris Janje (kontrabas), v krošnji enega drevesa bivajo že dlje časa. Zadnja dokumentarna izdaja te eksistence je izšla pri Palomar Records. Enajst skladb na CD-ju Sparks je delo vseh treh. V zvočni zgodbi se trije glasbeniki iščejo točno tam, kjer se lahko najdejo – v improvizaciji. V našem primeru gre za ustvarjalce z znanim in uveljavljenim poreklom, in tako nam je takoj jasno, da tej magiji, kjer glasbeniki nimajo stilnih omejitev, lahko rečemo tudi free jazz. Mimogrede smo na realnih tleh, kar taka glasba v osnovi tudi je. In četudi je jazz izmuzljiv pojav, smo tokrat točno tam, kjer smo upali, da bomo – v domačem okolju zvočne svobode, pod drevesom torej, kjer so doma vsi temeljni parametri kreativnosti.

Govorimo o projektu, ki se veja v krošnji drevesa. Drevo, ta čudež statike, je živo bitje, ki se na nekem delu zemlje ukorenini in potem nima želje niti možnosti spreminjanja pozicije. Drevo je simbol bivanja na enem mestu, je pa zanimivo, da primerki te vrste brez težav preživijo marsikaj, tudi civilizacije, kulture, človekove mimobežne strasti in hrepenenja. Statika je garant skoraj večnosti, če odmislimo kozmične nadloge, ki lahko tudi to »večnost« prekinejo in celo ubijejo. Muzika teh treh jazzistov je torej konceptualna, vsaj v narativni ponudbi. Govorijo o drevesu, ki je bit njihovega ustvarjanja. Ta koncept je ena sama metafora, nič naturalističnega in usodnega ni v tem, drevo je pač virtualna slika glasbe, ki jo ustvarjajo. Mnogo je takih dreves, veliko je tovrstne simbolike, sploh moderne jazzovske forme rade brskajo po prvobitnih vzgibih, po potkah človekove izraznosti, ki še ni bila stilno opredeljena, ter tako ustvarjajo temelje za svojo inovativnost. 

Takih pojavov skoraj ne moremo vzorčno opredeliti kot kak znani pojav, ker so vedno izvirni, samosvoji, unikatni, četudi starodobni. Glasbeniki iščejo lastno prapočelo, svoj prvobitni zvok, in hrepeneče začenjajo do začetka, kjer vsak glas/zvok že določa vsebinske premise. Ob tem, če bi hoteli biti znanstveni, se lahko naslonimo na psihoanalizo, na brskanje po podzavesti in vseh idih, ki določajo človekovo (za)vest, več kot toliko pa ni mogoče. In ob poslušanju smo seveda prepuščeni goli percepciji, lastni odprtosti za muzični svet, ki je tam znotraj. Več o takih konceptih nima smisla razglabljati, ker so v vsakem primeru izvirni in zaradi tega permanentno aktualni, čeprav mnogokrat že videni in slišani. Vsak človek vedno začenja iz nič, vsak glasbenik pa iz – tišine.

Postopek je v principu profan. V zvočni zgodbi se trije glasbeniki iščejo točno tam, kjer se lahko najdejo – v improvizaciji. V našem primeru gre za ustvarjalce z znanim in uveljavljenim poreklom, in tako nam je takoj jasno, da tej magiji, kjer glasbeniki nimajo stilnih omejitev, lahko rečemo tudi free jazz. Mimogrede smo na realnih tleh, kar taka glasba v osnovi tudi je. In četudi je jazz izmuzljiv pojav, sploh zadnjih nekaj desetletij, ko se nanj obeša vse mogoče in tudi nemogoče (kar je opomba izven konteksta te ocene), smo tokrat točno tam, kjer smo upali, da bomo – v domačem okolju zvočne svobode, pod drevesom torej, kjer so doma vsi temeljni parametri kreativnosti. Tovrstna glasba ima nekaj absolutnih referenc, ki nikoli ne zatajijo v smislu zgodovinskega spomina in zvočno-vsebinsko-oblikovne premice. Energijo vedno črpa iz vseh preteklih obdobij, od bluesa naprej, goji svobodno izraznost, brez omejitev, ker sicer o svobodi ne bi mogli govoriti. Vse pa se podreja kolektivu, ki skupinsko izraža svoj glasbeni kod(eks). Reference so vedno univerzalne, nekako se je treba omrežiti, skleniti zvočne pakte in zazveneti tako, kot koncept in nuja tisti hip terjata od glasbenikov, ko umetnina nastaja. Potem itak sledijo spremembe, modifikacije in novi vidiki.

Biti drevo, statika in gibanje obenem, ki raste in živi, če so veje in poganjki vitalni, je mogočna struktura. Se pa hitro lahko zgodi, da drevo pade in je treba vse zasaditi na novo. Omenjeni jazzisti bodo to zmogli kot za šalo.