Drugo je hrup – poslušati dvajseto stoletje

Naslov obsežne glasbene monografije ameriškega glasbenega kritika priznane revije The New Yorker, Alexa Rossa, koncizno odgovarja na pomembno vprašanje, za katero se zdi, da je zraslo iz razsrediščene sodobne kulture na podlagi pluralnosti v glasbi. Na navidez enostavno vprašanje, kaj tvori glasbo in kaj tvori hrup, ob katerem se odpirajo vprašanja razmejitve hrupa in glasbe ter izbire meril za vrednotenje glasbene umetnosti v postmoderni dobi, avtor neposredno odgovarja s knjižne platnice: Drugo je hrup.

Da bi konkretneje začrtal mejo med hrupom in dejansko glasbo, se glasbeni kritik v knjigi, izdani leta 2007 pri založbi Picador v New Yorku ter leta 2014 v slovenskem prevodu muzikologa Leona Stefanije pri založbi Beletrina, poda v kontekstualno obsežno in detajlirano razgrinjanje glasbenih tokov 20. stoletja. S tem si prizadeva obsežno bero vrednih in pomembnih glasbenih del razumljivo predstaviti najširšemu spektru poslušalcev oziroma bralcev.

Kakor je razvidno iz predgovora, je osrčje Rossove namere bralcu razširiti obzorje, mu približati velike skladatelje in njihova dela, ga navdušiti oziroma zanetiti zanimanje za različne bolj znane, a tudi obrobne glasbene oblike tega tako imenovanega klasičnoglasbenega repertoarja, v katerega z neelitistično držo in z zanimivimi slikovitimi utemeljitvami sopostavlja vredne skladbe klasike, jazza, bluesa, bebopa, rocka, filmske glasbe in avantgardnih eksperimentov, vse do popa. Knjiga je zato zanimiva, pregledna in vsebinsko dostopna tako laikom kot vsestranskim profesionalnim glasbenikom ter vsem, ki so zagledani v striktno zaprašeni železni repertoar, saj jim utegnejo kritikovi zapisi bistveno razširiti obzorja klasične glasbe. Zelo jasen dramaturški lok Rossovega zapisa se v zaključku smiselno poveže z današnjo kulturno sceno in jo umesti v zavest bralca kot logično razumljiv tok zgodovine, ki je danes v razpletu.  

V predgovoru in v paraleli z drugimi umetnostnimi zvrstmi avtor nazorno predstavi srž problematike klasične glasbe, ki nastaja v krizi vrednot: »Klasična kompozicija dvajsetega stoletja, predmet te knjige, zveni mnogim kot hrup. Je večidel neobrzdana umetnost, nespravljeno podzemlje. Medtem ko se kapljajoče abstrakcije Jacksona Pollocka na trgu prodajajo za sto milijonov dolarjev in več in medtem ko se eksperimentalna dela Matthewa Barneyja ali Davida Lyncha analizirajo v študentskih domovih po državi, sočasna glasbena dela še vedno zgolj vzvalovijo površje koncertnega občinstva z nelagodjem in komaj zaznavno učinkujejo na svet zunaj.« Da bi nekoliko zmanjšal ta občutek nelagodja slehernika ob srečanju z glasbeno govorico 20. stoletja, Ross predstavi prerez stoletja, ki se skozi knjigo vije v izrazito pripovednem slogu. Z razgrinjanjem večplastnega sveta moderne dobe, ki se zrcali v obogatenem osebnostnem portretu določenih skladateljev, pri bralcu vzbudi občutek, da ne bere glasbene študije, temveč roman ali celo kriminalko.

Avtor bralcu vedno približa glasbeni idiom določenega časa tako, da ga umesti v širši kontekst. Specifične anekdote, ključni dogodki in ljubezenske spletke orisujejo duh časa ter vanj potopljene politične razmere, ob tem pa tudi družbeno okolje, iz katerega vznikne določen glasbeni slog. Knjiga je prava zakladnica obsežnega nabora zanimivosti, ki v Rossovem iskrivem slogu oživijo ter postavijo pod lupo karakteristike zgodovinsko pomembnih oseb, diktatorjev, skladateljev, dirigentov, glasbenikov, kritikov, literatov in protagonistov umetniških del. Nazorno je psihološko analizirana in ovrednotena tudi reakcija tedanje publike na pomembne glasbene dogodke. Številne škandale predstavi celostno z razlagami različnih recepcijskih reakcij in vseh njihovih posledic.

Z vznemirljivim začetnim opisom avtor prodre v omamni splet okoliščin škandala in oriše profil obče zavesti družbe in glasbenih slogov na prelomu stoletij (iz 19. v 20. stol.). S potopitvijo v škandalozno premierno izvedbo Straussove Salome knjiga posrka bralca vase in se bere dejansko z roba stola. Kljub prodornemu in zelo obetavnemu začetku v nadaljevanju, nekako proti sredini knjige, z neprestanim sosledjem zgodb napetost nekoliko razvodeni, kar je mogoče tudi posledica branja v enem zamahu. Branje se izkaže za težaven projekt, saj se sčasoma zazdi, da se je tok kontrastnih dramatičnih vzponov in padcev političnih afer, škandalov, spletk in glasbenih slogov tako rekoč razlil v izravnano morje drame. Poskrbeti je torej treba, da mera ni prehitro polna; to je knjiga maratona ne šprinta, in ji pripada zmernejše doziranje. Čeprav je avtorjev pripovedni slog osvežilno zanimiv tudi zaradi žanrske nepristranskosti, ki v nekaterih ozirih poda njegovi vrednostni sodbi še dodatno težo, se na ravni glasbene analize prav v tem pristopu razkrije tudi paradoks knjige: avtor včasih utemeljuje vrednost skladatelja z zunajglasbenimi dejavniki – z anekdotami (recimo pri Sibeliusu).

Ob dotiku z glasbenim materialom in v razlagi posameznih gradnikov skladb ostane naracija, ki sicer daje knjigi literarno moč, nekoliko na površju. Biografsko pisanje in preprost pripovedni slog sta vpeta v anglosaški, horizontalno zasnovani način razlaganja glasbe, ki nekoliko zasenči globljo analizo (bolj vertikalen pristop) in malce zastre kompozicijsko–tehnična vprašanja ter s tem tudi podrobnejše razumevanje posameznih glasbenih mojstrovin.

Vendar je knjiga kljub pomanjkanju podrobnejše glasbene analize zakladnica znanja z več vidikov. Poleg plastičnega prikaza dinamike vzroka in posledice glasbenih jezikov in zgodovinskih dogodkov, psiholoških in biografskih uvidov ponuja namreč močno filozofsko povezujočo misel – celostni prikaz dinamike sosledja in sopostavljanja glasbenih slogov, ki postane s posnetki odsekov obravnavanih skladb (te si lahko ogledate na http://www.therestisnoise.com/2007/01/book-audiofiles.html) še bolj dostopen. Prevod Rossove knjige je torej pomemben dosežek, ki dodaja svetovnonazorno širino sicer bolj analitično prisotni, a skopi beri strokovne glasbene literature o glasbi 20. stoletja, dostopne v slovenščini.

Če želite, med drugim, izvedeti, kako je Wagnerjev Parsifal vsebinsko povezan s Hitlerjevim govorom, kako je Mahlerjevo dirigiranje vplivalo na firerjevo gestiko in kako je Wagnerjeva glasba vplivala na njegovo odločitev za študij likovne umetnosti ali zakaj je bistvo Gershwinovega genija padec z dveh stolov, kako je Kurt Weill napovedal nastop minimalizma Terryja Rileyja, kako je jazz glasba nastala z afroameriškimi umetniki, ki so si prisvajali tudi evropsko gradivo, zakaj je virtuozni violinist Will Marion Cook treščil svojo violino na mizo pred kritikom, ki ga je pohvalil, in seveda tudi, zakaj se je Beethoven motil, potem se vsekakor se obrnite na Rossa.