Dvajset let Slovenije skozi oči subkulture

Marko »Jizah« Godnjavec je eden največjih poznavalcev hiphopa pri nas, še pomembnejše, je prvi slovenski hiphoperski aktivist, ki že leta (so)vodi edino pravo radijsko oddajo o rapu, Rhyme Kickers (na Radiu Študent), organizira koncerte in druge iniciative. Boris »Oli« Petkovič je filmski režiser, ki smo ga prvič opazili s kratkim filmom Naprej, pred leti pa je dobil idejo za žanrski glasbeni dokumentarec o rapu na Slovenskem. Sodelovanje, najprej pri pisanju scenarija, potem pri snemanju filma V letu hip hopa, je bilo skoraj neizbežno, nujno.

Rezultati so očitni. V letu hip hopa je dramaturško bistro razdelan izdelek, ki pove veliko o zgodovini fenomena, o trenutnem stanju in nakaže iztočnice za to, kar prihaja. Posebno vrednost mu daje skoraj osupljiva količina in pestrost arhivskega materiala, ki bolje kot besede prikaže »stanje duha« in pogosto hecni imidž preteklosti naše lokalne scene. Scene, ki je prvotno pomenila nekaj precej drugačnega – ulični izraz ameriških velemest črnske in latino marginale.
 

Za začetek, Oli, kako je sploh prišlo do ideje za film?

Petkovič: To je zdaj že zgodba, ki ima malo brade. Na eni strehi v New Yorku sva s snemalcem, ki je z mano v Parizu snemal film Paris.love, delala foto session. Spomnil se je, da je v 90. letih v Bronxu snemal breakdancerje in mi je to pokazal, spraševal je za mnenje. Beseda je nanesla, da me je vprašal: »Kaj pa kaj slovenski rap, a obstaja?« Takrat nisem bil kak poseben poznavalec, sem sicer spremljal do neke mere, poznal sem, recimo, kar pride sproti, in mu prevajal besedila. Rekel je: »Pa to je zanimivo.« V tistem trenutku se je vžgala iskra. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem se zadeve resneje lotil. Rap se mi zdi zanimiv kot subkultura, kot verjetno ena močnejših v Sloveniji, ki pa ni nikoli prestopila praga mainstreama, razen nekih redkih izletov. To je bila nekakšna osnovna ideja.

Kako Jizah pride v to zgodbo?

Petkovič: Jizah se v to zgodbo pripelje z biciklom. Imel sem to izhodiščno idejo za film, takrat smo mislili še, da gre za petdesetminutni TV dokumentarec. Hotel sem narediti film s par raperji, ki bi jih spremljal. In sem se spomnil na Jizaha, ki sem ga spoznal, ko smo snemali Odklop o Green Dragons, mislim, da je bilo leta 1998 ali 1999. Jizah je bil takrat vodja navijačev. Sem si rekel, da bo najbolje, če se z njim posvetujem, mogoče ga celo prepričam, da bi pri filmu sodeloval. Potem sva se dobila tukaj, v Kinodvoru; in kot sem rekel, Jizah se je v film pripeljal z biciklom. In sem mu zadevo malo predstavil in ga vprašal, kaj bi bilo še možno. Jizah je začel govoriti ... in je govoril kake tri ure. Samo poslušal sem in poslušal, vmes sem dodal le kak medmet, »ao, oh, da, super, fino ...«. Po treh urah sem ga ustavil, čeprav bi verjetno lahko govoril še tri, in v tistem trenutku sem ugotovil, da je on edini možni sodelavec, da ga moram nekako vključiti v film in da imam epske razsežnosti – da imam temo, ki jo morda lahko raztegnem tudi v celovečerni film, se pravi, da daleč presega tisto, kar sem si predstavljal na začetku.

Se slučajno spomniš, kaj je bil tvoj prvi kontakt z rapom ali hiphopom, v slovenskem ali širšem kontekstu?

Petkovič: Dobro, mimo Ali Enove plošče ne moreš v Sloveniji, če si raper ali ne. V 90. letih, ko je prišel s to ploščo, smo si rekli: »Uau, ta človek govori to, kar si vsi mi mislimo.« Pred tem sem verjetno že kaj slišal, ampak to je bil tisti najočitnejši, prvi stik z rapom v Sloveniji. Sicer sem človek 80. let, takrat smo poslušali Public Enemy; te stvari se nekako prepletajo.

Jizah, zakaj misliš, da do takega filma ni prišlo pred letom 2010?

Jizah: Mislim, da je to predvsem vprašanje za ministrstvo za kulturo. Ko smo film začeli snemati, sem Borisu takoj rekel, da so take ideje že bile v preteklosti. Taki filmi so se že prijavljali. Vem, da se je Mariborčan Kremi s svojo ekipo hotel prijaviti (na razpis), Zeds me je enkrat kontaktiral, da bi on to delal, da ima idejo, kako narediti hiphop film, čeprav se mi zdi, da je bilo tisto mišljeno bolj predstavitveno, v smislu, vsak ima pol minute in pove svoje; da torej ne teče zgodba, ampak da se akterji samo predstavijo. Kakor vem, vse te pobude niso prišle skozi razpis, nihče od naštetih pa nima toliko denarja, da bi to sam delal, oziroma to ni tako zanimiva tema, da bi jo šel prodajat kinom. Ministrstvo je pač to zavračalo do leta, ko se je podprlo očitno kar dva filma, pa tudi Sami norci so nekako poskus, povezan s filmom, kar bi bil torej tretji film. To bi bilo smešno, ker se mi zdi, da bi tak film potrebovali nekako do leta 2000, naslednji pa bi potem nadaljeval od tam naprej. Prvi bi pokazal preteklost, predpreteklost, potem pa masovni preboj, ko je bil rap najmočnejša izrazna oblika v državi, in nato začne strmo padati. Mogoče ravno zato prav zdaj filmi. Mogoče zato, ker tega ni več toliko, in so si rekli, dajmo zdaj pregledati ta zgodovinski kontekst, saj mogoče ne bo nič več iz tega rapa. Ne vem, kaj so si predstavljali. Mogoče ti prejšnji projekti niso bili dobro pripravljeni, ko so se prijavljali. Ne vem, kako se točkuje. V glavnem, čakalo se je, verjetno tudi denarja ni bilo. Mislim pa, da je dobro, da se ni nihče lotil »kar nečesa«. Da bi delali z eno kamerco, brez ideje, v smislu: »Zdej bom pa jst neki posnel,« ker bi namreč vsi rekli: »Ah, ta je sebe in šest kolegov posnel, so pa res debili.« Tako da sem vesel, da je ta film nastal tako, da se ga je nekdo lotil resneje.

Film je bil posnet na precej low budget način. Kako velika je bila ekipa, koliko časa se je snemalo?

Petkovič: Če odmislim terenski del, smo bili jedro v glavnem trije: Jizah v vlogi človeka, ki je vodil intervjuje, Mirella Haber, ki je bila asistentka in mojstrica vsega, kar je bilo potrebno (od kamere do zvoka, luči), in jaz, ki sem snemal, režiral. V glavnem smo bili trije; ko smo snemali battle, smo sicer imeli dodatne kamere. Snemali smo kakih sedem, osem mesecev. Ne seveda vsak dan. Prevozili smo celotno Slovenijo. Jizah je lepo popisal te dni na facebooku: »To je film, zaradi katerega lani nisem mel prostih dvajset vikendov.« Mislim, da to dosti pove; pa sploh niso bili samo vikendi. Vse skupaj eno leto, če odmislimo kino distribucijo, s katero smo se posebej poukvarjali.

Če se lotimo vsebine filma, prva stvar, ki zbudi pozornost, je, da imate ogromno arhivskega materiala oziroma da ste za vsak košček filma našli arhivske posnetke.

Jizah: Mislim, da je bil to point. Ko sem prišel do Borisa, sem mislil, da je vse to že kje na youtube. Slej ko prej kaj najdeš. Večji problem je to, kar zgublja nacionalna televizija in komercialke: nekaj posnamejo in ne vejo, kam so dali, kar zgubi se v arhivih. Mene je zanimal ta del. Se mi zdi, da je treba iti iskat te zgodovinske posnetke, ki so nekje skriti, in jih dati ven. Ker drugače se jih čez deset, petnajst let mlajši niti spomnili ne bojo, ker so bili takrat še premladi, da bi si res zapomnili. Po mojem je tega (materiala) še zelo veliko, samo da ljudje na televizijah ne znajo iskati; recimo, nikakor nismo prišli do posnetka prvih nastopov raperjev na nacionalki, recimo v oddaji Roki rocka, do KUD-a Koseski. To pomeni, da imaš komad, ki je bil nekoč hit tedna na RGL-u, a ga nikjer ne dobiš. Ne na RGL-u, ne, tudi oni ga nimajo. Na koncu ga je baje Boris celo dobil, a je tako slab posnetek, da si nismo mogli kaj pomagati z njim. Take stvari potem pač izpadejo iz filma, kar se mi zdi škoda, saj gre je mit, ki ga ni zaznal nihče razen delčka ene generacije – ta pa je bila še hudo pred rapom (pri nas), Public Enemy generacija je bila to. Tukaj se je torej nekaj izgubilo. Bistveno, da film živi, pa je, da greš iz današnje percepcije skozi arhivske posnetke, da je predstavljena muska, da so vključene izjave in da vse to vkomponiraš v celoto.

Petkovič: Še moj komentar. Tale Kekec rap. Zdaj razmišljam, da je mogoče bolje, da ostane mit. Dobil je mitsko razsežnost in morda bo čez deset let bolje sedel. Kar se tiče arhivskega materiala, tukajle pa »I give credits to my man Jizah«. In sicer zakaj? Ni štos v tem, da rečeš: »Aha, super, zdej bomo pa našli nekaj arhiva pa ga bomo dali noter.« Jizah je človek, ki točno ve: »Oni so bili takrat v tej in tej oddaji.« Sam sem delal neke spiske in jih dajal televizijam, oni so pa odpisali, da so poskušali najti, ampak da tega ni. In je prišel Jizah in rekel: »Kaj ni, to je bilo v tej in tej oddaji!« In smo potem mukotrpno ... Predvsem z vsebinske plati je bilo izjemno pomembno, da je tukaj on, ki pozna vse, ki točno ve, kaj je pomembno. In še vsi privatni arhivi; Tone Stojko nam je odprl vrata, Dondi nam je odprl vrata. Nekdo je moral reči: »Ej, to pa to obstaja.« Jaz tega nisem vedel. Vedel sem, da lahko Stojka kaj vprašam, vendar to ni to. Tako da, »credits to the man!« (Kaže na Jizaha; op. p.)

Nekateri deli filma so nastopi, ki ste jih snemali izključno za uporabo v filmu. Se vam je zdelo, da to nujno rabite ali da zadeva dobro funkcionira kot nekakšno vezivno tkivo?

Petkovič: Ja, koncept glasbenega filma je, da vsebuje glasbo. Ko sva se z Jizahom pogovarjala, sem se skliceval na to, da bi rad delal na old school način, kot Last Waltz oziroma Zadnji valček od Scorseseja, da imamo musko in zgodovinski pregled. Tako da glasbeni deli – to je zame osnova. In to, da jih naredimo dejansko za film; to je še ena plat tega. Mislim, da je bila ena prvih stvari, ki smo jih zelo jasno definirali, ta, da hočemo vključiti žive nastope. Se pravi, vse, kar je posneto, je v živo. Ali imajo beat v ušesih in rapajo ali pa, kakor Stekli psi, odigrajo v živo in se to posname v računalnik. To je to, brez tega glasbenega dokumentarca ni. Ne moreš ga imenovati glasbeni. Lahko je dokumentarec o glasbi, ne pa glasbeni dokumentarec.

Jizah: To je bila Borisova ideja že v osnovi. Meni se je to zdelo dobro predvsem zaradi tega, ker imaš arhiv, imaš izjave. Seveda greš lahko snemati po koncertih, ampak to da drugačen filing. Se mi je zdelo dobro, da se gre posnet, da imaš nekaj, kar si res ti posnel in ti naredil s svojo glavo. Da je bend pripravljen toliko narediti, iti v en plac in posneti. Predvsem pa je moč v tem, da se išče nove stvari, mogoče stvari, ki še niso na platah. Da se film tudi ozre v prihodnost. Zato smo si rekli, da imamo samo zgodovino, a izberimo še kakšen mlajši bend. In to je bil Thug Connect, ki sedaj prihaja na sceno in ima znotraj hiphopa že kar močan hype; ko bo to zares prodrlo, se zna kaj premakniti. Ampak nimaš posnetka, nimaš ničesar, s čimer bi bend zabeležil, čeprav se ti zdi, da prihaja na sceno. Za to, da se film ne konča samo v zgodovini, v tem, kaj je bilo, je treba imeti malo jajc in reči, da bo kul, če se vzame enega ali dva izvajalca in se akterje posname iz druge perspektive. Tudi lajv nastop – raper je ta, ki lajv naredi, ni samo raper v studiu, ampak tudi v mestu, na ulici čez dan. Je way of life. Film to pomembno obeleži, namreč, kdo so oni in kaj predstavljajo.

Petkovič: Ja, je neke vrste tudi reality check. Tukajle smo s kamero, »come on man, do your job«. Zame osebno je to najmočnejša plat filma, še zmeraj mi grejo kocine po konci, ko Eyeceeou v Zidanicah nad Mariborom rapa Deželo. To se mi zdi močno.

@http://www.youtube.com/watch?v=WqAwj9WrKJo@

Film gre sedaj v distribucijo po celi Sloveniji, v Ljubljani je od 15. 9. v programu Kinodvora. Kako ste se lotili distribucije?

Petkovič: Iniciativa je prišla od Kinodvora. Marca, ko smo dali film ven, so si ga po festivalu dokumentarnega filma pogledali in rekli: »Nas to zanima, poskusimo to speljati v okviru kino art mreže.« To je bil prvi, ne le slovenski, ampak prvi film ever, ki ga je mreža vzela za svojega, da gre skupno v promocijo, skupaj so stopili, da so se organizirale premiere. In gre. S temi malimi plakati. Gre low budget, a smo toliko bolj agilni in žlehtni na internetu. Promocija na socialnih omrežjih; glede na to, da nimamo trobent in jumbo plakatov, se trudimo v tem segmentu narediti eno dobro reklamo. Mislim, da si je film vredno ogledati. Seveda si lahko kritičen, to je čisto dobrodošlo. Pred kratkim smo praznovali dvajsetletnico samostojne države, polno je bilo domoljubnih filmov. Evo, to je dvajset let neodvisne Slovenije skozi oči subkulture, eno ogledalo družbe.

Jizah: To je vse Boris rihtal. Sam sem odklopljen od sveta, imam toliko stvari in se s tem nisem imel časa ukvarjati. Smo sicer imeli neko idejo, kako bi speljali promocijo, ampak sem v preveč projektih, še samega sebe ne najdem. Je pa škoda, ampak žal ni časa, ker bi lahko šli po mestih in delali okrogle mize o stanju lokalnega hiphopa. Škoda, da se ne odpre komunikacija s publiko in lokalnimi raperji. Ampak za to moraš imeti čas, denar, ljudi; in tako spet nekoga fehtaš, če lahko posnamemo, če lahko pride zarapat. To je vse logistična jeba. Če bi imeli vsaj 2, 3 jurje, bi to lahko naredili. »Ti damo 100 evrov, toliko da ravno dobiš nekaj, za potne stroške, bi imel mini nastopek, odprl bi film in predstavil, kje je to zdej danes.« Žal za to niti ni časa.

Petkovič: No, ampak nekaj imamo. V vsakem mestu imamo lokalno sceno, ki nas bo prišla podpret. V glavnem bodo to lokalni raperji, bo dogodek – v Velenju, Mariboru, Novi Gorici bodo sigurno močne premiere. Mislim, da bo film imel super distribucijo, imam zelo dober občutek.

Regije so zelo dobro pokrite tudi v filmu. Katera regija, katero mesto, scena oziroma kotiček se vama zdi, da je trenutno najbolj živahen v našem prostoru?

Jizah: Mislim, da Ljubljana postaja vse bolj apatična. Je metropolitansko mesto in izgublja se stik z ulico, s sodobnimi zvrstmi, ker so popularne kake bolj art zadeve, in med temu hiphopa ni. Zdi se mi, da se hiphop najbolj razvija na obrobju, kjer se ni razvijal v času največjega pompa ali pa le zelo potiho. Ljubljana in Maribor kar stojita. Maribor ima dva raperja, ki sta bolj resna. Ljubljana jih ima malo več, ampak so mainstreamovsko prepoznavni ali zaprti v svoj krog, tistih vmesnih pa ni. Velenje bi mogoče lahko prednjačilo, a ima zelo sorodno sceno, tam je vse gangsta, dela se na način »dejmo, samo da se izda«. Pričakujem, da bi v naslednjih letih lahko dobili koga iz manjših mest, ki zdaj mogoče sploh še nimajo predstavnika. Obala, se mi zdi, ogromno sproducira. V Ljubljani je hiphop žur mrtev. Če ga narediš v Slovenskih Konjicah, najbrž pride 50 ljudi, ker se dobi cela ekipa, in če pridejo še iz okolice, je to 100 ljudi, to je super. Mogoče Novo mesto, se mi zdi, da zdaj kar deluje. Težko je izpostaviti eno mesto. Glede na kvantiteto je treba sigurno izpostaviti Velenje in Ljubljano; če gledamo kvantiteto na prebivalca, po mojem hudo šibata ostale.

Jizah, omenil si, da je leto 2000 neka simbolična prelomnica. Kaj je bilo pred to točko in kaj po njej?

Jizah: Verjetno je prelomnica v resnici malo kasneje. Po tem, ko so na sceno dokončno prišli raperji iz čisto različnih smeri – Čukur iz Velenja, Trkaj iz Ljubljane, ki je potegnil morda bolj fensi publiko, N'toko itd. Ta scena se je dejansko razprostrla v mainstream, underground in nekam vmes. Takrat je bil tudi največji boom hiphopa, nekje do Eminemovega 8^th Mile. To je bil globalno višek hiphopa, ki zanima tudi Evropo. Kar je danes popularno v Ameriki, to so moroni s par razredi osnovne šole, ki nabijajo hudo neumno izjavo, mi pa se temu smejimo, to so te enovrstičnice. Ni več v mainstreamu, hkrati ni več tako urbano, da bi človek lahko rekel, ja, to so ljudje, ki se drugače oblačijo. Danes je vsak raper oblečen drugače, od fancy do čiste umazanije, ni več prave istovetnosti. Tako se je zgodilo tudi pri nas. Rap je začel razpadati, prišla je tudi kritika. Ene dviguje, druge sesuje, tretje ignorira. Nekateri so tu pač najebali. Recimo T-Set; če bi oni prišli s plato pet let prej, bi bili v tem filmu mogoče major shit, ker pa so tako dolgo čakali, pač niso. Ko muzike ni več v mainstreamu, mladih več ne zanima, da bi brskali naprej. A so še drugi padci; nimamo resne (spletne) strani, mlajši delajo samo zase, stari nimamo časa. Globalno mislim, da je hiphop v Evropi veliko manjši, kot je bil, in to se pozna tudi v domačem okolju.

Petkovič: Se strinjam.

Sta videla drugi letošnji dokumentarec o slovenskem rapu oziroma hiphopu?

Jizah: Sva ga videla, ja. Film (Veš poet svoj dolg?) po mojem izjemno dobro teče prvih petnajst minut. Mislim pa, da je padel na dveh, treh točkah, ki so osnovne hiphop točke. Prva je, da hoče biti film preveč fancy. Veliko kamer, sveti se. Druga točka je, da ni muzike. Govoriš o slovenskem hiphopu in nimaš muzike? Tretja stvar, na kateri je ta film padel, je, da ni vedel, kaj in kako z vsebino. Ponuja dejansko samo izjave, ki odpirajo teme, a jih potem ne znajo zapreti. Vsi smo seveda hoteli spraviti čim več v minute, ki jih imamo, tudi midva sva imela debato, češ, »kaj pa Jan Plestenjak«, in tako naprej. Tukaj mislim, da se je tisti film izgubil, da ni vedel, kaj hoče povedati. Zdi se, kot da ni bilo vnaprejšnjega scenarija, da je nastajal sproti.

Petkovič: Gledal sem ga v Kinu Šiški. Tam se je 500 ljudi kar dobro režalo skozi cel film. Mislim, da je pomembno, da se je Poet posnel. Daje zelo širok spekter intervjuvancev. Mogoče je malo moteče, da so vsi intervjuvanci postavljeni na bazo štosa, da je film postavljen na stopnjo poceni zabavljačev, v smislu: »Mi smo tukaj zaradi dobre joke in vi se nam boste smejali.« Zame je ta scena preveč resna, da bi se je lotil na tak način. Ampak super, zakaj pa ne. Zakaj ne tudi fancy pogled na hiphop.

@http://www.youtube.com/watch?v=76gPeQl4PVE@