19.08.2022

Dvanajst spevnih in prostornih

Album The Twelve je zbirka dvanajstih skladb, ki jih podpisuje nosferatu3285, za katerim se skriva šempetrski glasbenik Domen Slovinić in cvetober glasbenikov z vseh vetrov.

Miroslav Akrapović

The Twelve

nosferatu3285

The Twelve

ŠOP Records
2022

Album The Twelve je zbirka dvanajstih skladb, ki jih projektno podpisuje nosferatu3285, za katerim se skriva šempetrski glasbenik Domen Slovinić in cvetober glasbenikov z vseh vetrov. Tako zvočno zgoščeno in poetsko pestro glasbeno delo je moč in draž odkrivati vedno znova. Priporočam!

Domen Slovinić je širšemu krogu glasbenih poznavalcev in poslušalcev znan še iz časov, ko je krmaril skupino Akami. Ta je dobrih pet let nazaj izdala album Sunburnt, ki je vešče prepletal eksperimentalni ambiental z distorziranim rockovskim zaledjem. Kvintet, ki se mu je za koncertne potrebe občasno pridružil Martin Ukmar, je negoval nekonvencionalen pogled na disperzijo rocka, psihedelije in ambientalnega eksperimenta. Omenjeni prvenec je ponujal bogat vir glasbenih idej in premišljevanj sodobne glasbe, zato ne preseneča naslednja razvojna etapa, ta, ki nam je zdaj prinesla album The Twelve. Na njem je Domen zbral večglavo zasedbo, posameznike, ki jih poznamo iz številnih domačih skupin, od že omenjenega Martina Ukmarja – Tovariša Strmoglavljenega, ki se mu Domen z izbranim besedilom posebej zahvaljuje »za bratstvo i jedinstvo«, prek Muzikačaka, Nastje Janžekovič in SsmKOSK pa vse do Arwen, Gregorja Rusa, Kaje Blazinšek, Birigite Gračner, Gašperja Letonje itn. Skratka, nosferatu3285 ni le en, temveč sedemnajst glasbenih posameznikov, ki albumu vdihujejo življenjsko silo in slo. 

Ta se že po uvodnem osemminutnem postruženem odprtju, v katerem nas skladba Amika popelje v iniciacijsko območje večfrekvenčnega strunskega drgetanja, razlije v osebno pripoved Nothing Personal, ki ponazarja senzibilno kolektivno uigranost ter aranžersko akustiko povzdigne na višji nivo. V teh višavah se še bolj kitarsko minimalistično predstavi skladba Dangerous Liaisons, ki jo pevski ekspresionizem Domena Slovinića popelje skozi pogorišče melanholije in jeze in pri tem niti za tren ne izgublja notranje harmoničnosti samosvojega glasbenega izraza. Romaneskno oprijeta skladba Everybody's Waiting nas po začetnem elegičnem odmevu akustične kitare vrže v gozdno ozračje, kjer se pregreha poskuša izogniti občutku neizmerne ljubezni in sladkobnega upanja. V skladbi Ghosts nam nosferatu3285 ponuja bolj folkovski obliž na permanentno zastavljeno akustiko prostora, ki nas kot nekakšna oda morski krajini razgalja skozi vse čustvene pore in sega dlje od našega vidnega in slišnega obzorja. Takšnemu zvočno-liričnemu posegu je na sledi tudi skladba Cliffs, ki jo rahločutno oplaja Kaja Blazinšek, vokalistka skupine Lamaglue. Gre za pevkino refleksijo na družbene postulate, s katerim se spopada Holden Caulfield, glavni antijunak romana Varuh v rži, postulate, ki so še kako problematično prisotni tudi v času, ki ga živimo. O tem vmesnem skrivnem prostoru, ki je narejen iz nas samih, a vselej živi onkraj naših potreb, spregovori skladba Stop Making Sense, ki se sliši kot duhovna liturgija, osvobojena vseh odvečnih zvočnih motilcev, čista in neizprosno ozaveščuječa (ozaveščenost + čuječnost, op. avt.). Za konec me je navdušila skladba Not Going Back to Allston, ki v svojem maratonskem, več kot devetminutnem recitalu v izvedbi Ashe Past deluje kot celuloidni pamflet, ki je kompatibilen tako s filmskim kot tudi knjižnim izrazom. Scenosled besedila lahko strnemo v opis našega zavedanja o obstoju, ki pravi, da »čas mineva / bodisi počasi kot melasa / ali hitro kot svetloba«. In to nikakor ne vpliva na minljivost materije, ki jo pooseblja album The Twelve. Tako zvočno zgoščeno in poetsko pestro glasbeno delo je moč in draž odkrivati vedno znova. Priporočam!