Dve zvočni izdaji Akademskega pevskega zbora Maribor

Z glasbo, ki se skriva pod naslovom Vojna in mir (2018), se je Akademski pevski zbor Maribor poklonil spominu na 100. obletnico konca prve svetovne vojne. Kljub upadanju zanimanja za zgoščenke se v zborovskem (in ne le zborovskem) svetu še vedno pričakuje njihovo izdajanje, vendar se je Akademski pevski zbor Maribor pri eni od tokratnih izdaj odločil (morda je bil v to prisiljen zaradi varčnosti) za sodobnejšo fonogramsko obliko – svoje izvedbe ponuja prek spletne strani ZKP RTV Slovenija kot t. i. digitalni album, medtem ko je spremna knjižica dostopna v klasični, tiskani obliki. Zvočni izdaji Akademskega pevskega zbora Maribor s Tadejo Vulc predstavljata dva zanimiva zborovska sklopa: prvi gradi predvsem na enotni besedilno-sporočilni tematski ravni, drugi pa sledi razmeroma običajnemu glasbenouredniškemu izbor in sega od renesanse do mednarodne in slovenske skladateljske sodobnosti. Zvok na zgoščenki je kakovosten, interpretacije zrele in zvok zbora všečen. Kljub koncertni izvedbi posnetkov je zvok zbora odraslo poln, glasovi so med seboj uravnoteženi tako v izvedbah mešane kot tudi v moški zasedbi.

Glasbeni projekt obeleženja obletnice konca prve svetovne vojne je Akademski pevski zbor Maribor izvedel pod vodstvom dirigentke in skladateljice Tadeje Vulc. Sporočilo Vojne in miru je brezčasno in ni simptomatično povezano s tematiko vojne. Gre za zbir pesniških besedil pesnikov »iz obdobja pred, med in po 1. svetovni vojni«, izbrana besedila pa se bolj kot na naslovno tematiko vojne in miru navezujejo na univerzalne razmisleke o človeku, smrti, samosti, svobodi kot redki možnosti človeškega sveta …, torej razmisleke katerega koli časa in ne le časa obletnice konca ene izmed vojn.

K projektu je Tadeja Vulc prispevala uglasbitev pesmi Po vojski Antona Funtka; uglasbila jo je kantatno, s širokim naborom glasbenih sredstev in bogatim zborovskim glasovnim izrazjem. Zgodbo vračanja iz vojne Vulčeva na eni strani pripoveduje klasično in na drugi z zgoščenimi, recitativno zasnovanimi odseki, s katerimi pospešuje tok zgodbe, vpeljuje pasuse govora, šepeta, z liričnimi vnosi pa tudi umirja zgodbo. V odnosu do izbrane poezije je v uglasbitvi Kosovelovega Prerojenja s svojim pristopom še drznejši Matej Kastelic. Frazo »Sam, sam, sam moram biti« iz ponovitve v ponovitev dramaturško potencira, besedilo snuje gosto in filigransko, zbor pa tej zahtevni izgovarjavi sledi dosledno in nič manj natančno v intonaciji. 

Kosovelov Psalm v uglasbitvi Helene Vidic je nekoliko trši oreh za zbor, čeprav je kompozicijsko manj zahteven. Predvsem sopranski glas je v tej izvedbi tisti, zaradi katerega so akordi netočni in zvok zgornje lege zbora v primerjavi s polno in stabilno strukturo moških glasov manj kakovosten. V ta kompozicijski okvir z romantično pripovedjo sodi tudi Kosovelova Romanca v uglasbitvi Andreja Makorja.

Med izbranimi skladbami je Kettejeva Katedrala v uglasbitvi Tineta Beca. Z melodičnim in harmonskim izrazjem skladatelj ohranja skladnost umirjenega odnosa do kontemplativnosti katedralnega prostora. Skladateljica Nana Forte se je z uglasbitvijo Kosovelovih Borov soočila z besedilom, ki je s Srebotnjakovo uglasbitvijo močno utrjeno v slovenski zborovski zavesti, in ta povezanost pride mestoma v partituri posebno do izraza. Svoje Bore je naredila težke, temačne, s stopnjujočo dinamiko. Pri gradnji dramaturškega loka vse do konca dosledno gradi na plastenju in zgoščanju harmonij ter tako poskrbi, da pripoved zazveni z vso svojo presunljivostjo.

Razen redkejših avtorskih zgoščenk zborovski zvočni projekti navadno predstavljajo nabor različnih skladateljskih imen in s tem različnih skladb. Kljub temu da so skladateljice in skladatelji pogosto predstavniki le ene, morda dveh bližnjih generacij, pa so njihova izrazna sredstva in razumevanje glasbe ter besedil tako vsaksebi, kot da bi pripadali generacijsko in kulturno povsem različnim obdobjem. Tudi album Vojna in mir Akademskega pevskega zbora Maribor razkriva to različnost glasbenih razumevanj ter prinaša vse od izrazito tradicionalističnih in eklektičnih do sodobnih skladb. Ob tem se poraja pomislek, ali ni šlo pri izbiri uglasbiteljev do neke mere tudi za trženjsko naravnanost.

Na drugi izdaji, ki nosi naslov Zven našega odra (2018) in je izšla kot klasična zgoščenka, Akademski pevski zbor Maribor z dirigentko Tadejo Vulc razkriva več svojih zmožnosti, saj je nabor skladb tematsko bolj raznolik in nabor skladateljev v zgodovinskem pogledu širši. 

V kompleksnem polifonem stavku renesančnih del Palestrine (Exultate Deo) in Gallusa (Iocundare filia Sion) slišimo tehnično okretne glasove, zlasti pridejo do izraza zvonki sopranski glasovi in polnost basovskih. S Palestrinovim Adoramus te, Christe in Vöra bije v priredbi Radovana Gobca za moški zbor tudi ta del Akademskega pevskega zbora Maribor izzveni suvereno in zaokroženo. 

Osrednje mesto po izrazju imata dve skladbi Tadeje Vulc, Fortuna in Epilog. Prva je izredno izrazna, kar skladateljica dosega s precej širokim razponom izrazja: poseže po clustrih, šepetanju, topotanju, kričanju in jih v trenutku zamenja s tradicionalno harmonijo, ki pa ji služi le kot odskok za nova vzpenjanja v dramaturgiji. Epilog (A. Funtek) je nekakšen spev o smrti in krogotoku človeštva, ki ga Vulčeva uglasbi gostobesedno, z zaletavajočimi repeticijami, kar ustvarja valovit glasbeni tok. Skladbam Tadeje Vulc se kompozicijsko dobro prilega Jubilate Deo japonskega skladatelja Ko Macušite, čeprav z nasprotnim sporočilom v besedilu.

Vrzel v preredko slišanih zborovskih delih francoskih skladateljev je dirigentka Vulčeva zapolnila z izvedbo Saltarelle za moški zbor Camilla Saint-Saënsa, v kateri zbor odzivno sledi hitremu in gostemu toku skladbe. Tok zgoščenke se nadaljuje v romanskem jezikovnem okolju s skladbo Salve Regina katalonskega skladatelja Josepa Vile. 

Zgoščenko pregovorno zaključuje sklop priredb ljudskih pesmi. Uvaja ga Gre Alba šë čez Bužico Pavleta Merkuja, popestri pa priredba francoske pesmi J'entends le moulin Donalda Patriquina s spremljavo klavirja (Živa Horvat), ki vnaša svežino v ponavljanje priredb slovenskih ljudskih pesmi oziroma njihovih avtorjev. Za tem sledi še skladba Ljubim (Feri Lainšček) Ambroža Čopija; naslovna melodija je izposojena pri popularni klapski pesmi Vilo moja, v trendovsko klapsko dikcijo pa sodi tudi harmonski in izvedbeni okvir skladbe. Romantičnost Čopijeve skladbe se preveša v zaključno skladbo Kako kratek je ta čas, priredbo ljudske pesmi Lojzeta Lebiča, in se v subtilnosti povezuje z renesančnim uvodom v zgoščenko.

Zvočni izdaji Akademskega pevskega zbora Maribor s Tadejo Vulc predstavljata dva zanimiva zborovska sklopa: prvi gradi predvsem na enotni besedilno-sporočilni tematski ravni, drugi pa sledi razmeroma običajnemu glasbenouredniškemu izbor in sega od renesanse do mednarodne in slovenske skladateljske sodobnosti. Zvok na zgoščenki je kakovosten, interpretacije zrele in zvok zbora všečen. Kljub koncertni izvedbi posnetkov je zvok zbora odraslo poln, glasovi so med seboj uravnoteženi tako v izvedbah mešane kot tudi v moški zasedbi.

Dirigentka Tadeja Vulc s svojo sugestivno interpretacijo presega okvir posameznih obrazcev in jih s premišljeno gradnjo in metrično skladnostjo ponese na višjo raven. Gotovo je prednost dirigentke tudi ta, da ne nastopa zgolj v vlogi interpretke, temveč je hkrati še skladateljica, se pravi, da povezuje dve glasbeni izkušnji. Dirigentka je kos tako raznovrstnemu programu, kot nam ga predstavljata recenzirani zvočni izdaji, tako zaradi svoje tehnično razmeroma visoke usposobljenosti kot tudi zaradi glasbene zrelosti zbora. Dirigentka in zbor delujeta vzajemno in se počutita samozavestno v območju renesančnega in klasičnega zborovskega stavka, v solističnih, recitativnih in improvizacijskih pasusih.