16.09.2020
Dvojni paket aktualne slovenske klubske elektronike
Recenziramo nedavno izdajo Krmache EP Vida Vaia in Tzene za domačo založbo PHI φ in samoizdani kratkometražni debi producenta Lowlanderja.
Tzena & Vid Vai / Lowlander
Krmache EP / A New Oomph
PHI φ / samozaložba
2020
V tokratni dvojni recenziji se lotevamo dveh aktualnih domačih elektronskih izdaj s povsem različnih polov domače elektronske ustvarjalnosti. V enem kotu imamo mladeniča Tzeno (Nace Banič) in že uveljavljenega producenta Vida Vaia (Vid Papež), ki zastopata dva izmed bolj aktivnih domačih klubskih kolektivov. Tzeno, ki se je v letošnjem letu podpisal že pod tri izdaje za Lowmoneymusiclove, Luckison in Phi, povezujemo z ljubljanskim kolektivom/založbo Luckison. Kot dolgoletni sopotnik domače house in techno scene pa Vid Vai sodeluje predvsem z založbo Phi in festivalom/serialko Od:vod, ki ju vodi eden ključnih promotorjev domače elektronske scene, Teo Sušanj. V drugem kotu imamo novinca v sferi elektronike, sicer pa znani obraz domače alter scene, Matijo Dolenca, ki ga poznamo predvsem kot kitarista žal ne več aktivnega alt rock tria Ludovik Material. Kot kaže, je Dolenc v zadnjih letih resno posegel v polje modularne zvočne sinteze in zdaj pod imenom Lowlander streže s svojim debitantskim EP-jem modularnih techno in electro koračnic. Kot je nakazal že na zadnjih nekaj izdajah, se Vid Vai v zadnjem času veliko posveča elektronskimi biserom z začetka in sredine 90. let, saj se njegova dela estetsko pogosto zgledujejo pri pionirskih britanskih produkcijah na presečišču housa, IDM-a in breakbeata iz te dobe ... Na drugi strani Tzena izhaja predvsem iz aktualne, nekoliko bolj minimalistične nemške house/tech-house špure, ki jo povezujemo z berlinskim klubom Club der Visionäre in producenti, kot sta Markus Sommer ter domači veteran Valentino Kanzyani.
Kot je nakazal že na zadnjih nekaj izdajah, se Vid Vai v zadnjem času veliko posveča elektronskimi biserom z začetka in sredine 90. let, saj se njegova dela estetsko pogosto zgledujejo pri pionirskih britanskih produkcijah na presečišču housa, IDM-a in breakbeata iz te dobe. Na izdaji Krmache EP to potrjuje komad Syn20, ki se po psihedeličnem electro uvodu skozi tipične melodije rejverskih klavirskih linij postopoma razvije v prikupen festivalski benger. Podobno bi lahko trdili za Exciter, ki predstavlja svojevrstno sodobno preobleko izvorne energije zgodnjega britanskega breakbeata. Komad ne izpade zgolj kot hommage, pač pa zaradi nadvse spolirane zvočne slike deluje kot nadgradnja teh pionirskih glasbenih estetik. Na drugi strani Tzena izhaja predvsem iz aktualne, nekoliko bolj minimalistične nemške house/tech-house špure, ki jo povezujemo z berlinskim klubom Club der Visionäre in producenti, kot sta Markus Sommer ter domači veteran Valentino Kanzyani. Seksapilni As The Dusk Settles, denimo, je učinkovito orodje za uvodni del večera, ko ljudje še kapljajo v klub in se z vsakim novim obrazom na plesišču počasi gradi vajb. Komad Remixnotremix, ki je bil prvotno zamišljen kot remiks že omenjenega štikla Exciter in se je nato razvil v povsem nov komad, pa kljub navidezni preprostosti recenzentu predstavlja vrhunec izdaje. Poživljajoči gruv, zasanjani sintovski arpeggii, kot nalašč za sončni vzhod, in vmesni breakbeati v spomin prikličejo produkcije britanskega dvojca Vulva z odličnega albuma Birdwatch (1996).
Če Vai in Tzena ustvarjata predvsem v digitalnem oziroma polanalognem okolju, pa novopečeni producent Lowlander prisega na, vsaj na papirju, neskončne potenciale modularnih mašin. Na domači sceni se modularcem v sferi techna intenzivneje posvečata predvsem Shekuza in Zergon, v tujini pa trenutno kraljujejo liki, kot so Surgeon, Blawan in JK Flesh. V primerjavi z izdajami omenjenih ustvarjalcev, A New Oomph prinaša veliko bolj neposredne primerke techno in electro »šraufanja« za plesišče. Zaradi abrazivne in distorzirane zvočne patine bi njegove produkcije deloma lahko primerjali tudi z zvočno silovitostjo hrupnega techna domačega producenta Lifecutterja. Vendar pa je prav to tudi njihov minus, saj rudimentarni ritmični skeleti, preproste sintovske linije in že precej izpeta industrial estetika, ki v sferi techna zadnji dve leti vidno izgublja zalet, niti približno ne izkoristijo tako zvočnih kot tudi aranžerskih potencialov modularnih mašin. Izdaja tako izpade predvsem kot vaja v slogu oziroma kot dokument zgodnjega procesa raziskovanja vseh potencialov modularne zvočne sinteze, ki Dolencu seveda odpira nešteto novih vrat, skozi katera bo šele potrebno stopiti.