EightBomb: Customized, tako ali drugače

Zasedbo EightBomb sem prvič slišal v živo januarja letos na koncertu teksaškega trubadurja Dala Watsona v Kinu Šiška. Kot zelo brezkompromisna predskupina je naredila vtis na protagonista večera in na nas pod odrom. Poprej sem zanjo kot solidno ažuren spremljevalec rockabillyjevske scene že slišal, tudi preko prijatelja Martina Razpotnika, a mi je vmes v poplavi tega in onega nekako ušla. Ob izidu njene druge plošče, Customized, je čas, da zamujeno popravim, kajti ta glasba je vsekakor takšna, da velja nanjo opozoriti.

Ob besedi rockabilly večina pomisli na petdeseta leta, Elvisa in, pri nas, na Rok’n’bend, ki pa je daleč od tipičnih predstavnikov zvrsti, gre bolj za rockabillyjevsko stilizirani pop v slogu poznejšega Shakin’ Stevensa ali Đavolov. Ob poslušanju nove plošče zasedbe EightBomb v ozadju slišimo značilni zvok petdesetih, a uspešno posodobljen, precej priostren in, četudi ni zrasel na ameriških tleh, bržčas (tudi zaradi distance) precej bolj avtentičen kot marsikaj, kar v teh časih tozadevnega nastaja čez lužo. O tem bi imel dosti povedati tudi Dale Watson, strog kritik glasbenega establišmenta in eden redkih brezkompromisnih trubadurjev ameriške »roots« glasbe v Evropi, kjer redno nastopa in izdaja plošče.

Rockabilly je kot zlitje country glasbe in ritmainbluesa nastal v zgodnjih petdesetih. O tem, kdo je bil pionir zvrsti, bi se dalo razpravljati, a v zgodovini popularne glasbe na splošno velja, da je zvrst prvi širše populariziral Elvis Presley s svojim prvim singlom That’s All Right (Mama) leta 1954. V Memphisu, na jugu ZDA, kjer je zvrst nastala, se je kmalu pojavila še vrsta drugih izvajalcev, med drugim Carl Perkins, Johnny Cash, Johnny Burnette, Sonny Burgess, Charlie Feathers, Jerry Lee Lewis, Roy Orbison in Charlie Rich, ki so tako ali drugače uspešno sodelovali z založbo Sun Records, poprej znano po tem, da so v njej snemali temnopolti (ritemin)bluesovski glasbeniki, katerih posnetke je lastnik založbe izdajal bodisi sam ali pa jih je prodajal drugim, večjim založbam. Po prvem valu rockabillyja so se tovrstni izvajalci, bolj ali manj znani, začeli pojavljati tudi pri številnih drugih založbah, večjih in zlasti manjših. Medtem ko je velika večina zgoraj podanih pionirskih imen »ušla« v te ali one komercialnejše vode in zvrsti, so baklo avtentičnega rockabillyja držali večinoma komercialno manj znani izvajalci. Sčasoma je zvrst prerasla v kultno in celo v neke vrste subkulturo, ki obstaja še dandanes. Tole zgoraj je zelo hiter povzetek in uvod v pogovor s protagonisti. Pogovarjali smo se z basistom Marcelom. 

Začniva tokrat na koncu. Nova plošča Customized – kako ste zadovoljni z njo?

Z njo smo se predstavili v pravi luči, zvenimo precej bolje kot na prvi. Hemisferic je bila tehnično morda boljša kot Customized, a smo se še iskali in ne zveni tako »živo«, preveč je spolirana.

Rockabilly, neorockabilly, psychobilly itd. – vse te oznake izvajalce večkrat precej omejujejo. Vi ste se, četudi po koreninah sledite smernicam klasičnega rockabillyja, opredelili za rock’n’roll. V ozadju sta blues in country, a z nekakšnim punkovskim pridihom. Kako je s tem?

Osnova je rock’n’roll iz petdesetih. Mi smo ga prignali v nekoliko sodobnejše vode, zvok kitar je bolj grob. Je nekoliko punkovski, grungeovski, vmes je tu pa tam tudi malce jazza.

Vaši vzorniki? Pionirji rock’n’rolla od Elvisa do Gena Vincenta in tako naprej?

Raje kot o vzornikih bi govoril o spoštovanju do dela teh ljudi in o vlogi, ki so jo takrat imeli, o tem, kar so naredili z glasbo in pojavnostjo.

Vendar niste cover band, ki bi na odru nabijal Blue Suede Shoes.

Priredbe igramo zelo redko. Večinoma gre za avtorsko glasbo, na to stavimo. Najlažje je igrati priredbe, imaš že vse narejeno, z avtorsko glasbo se je treba pa precej več ukvarjati.

Je to bil kdaj problem? So ljudje pričakovali, da boste igrali priredbe, a ste nažigali svoje komade?

Tu pa tam se je komu verjetno zazdelo, da smo izven konteksta, ljudje so si zaradi naših frizur morda predstavljali, da bomo ves čas igrali Elvisa, a večjih problemov nismo imeli.

Zame so pravzaprav najbolj zanimiva vaša besedila. Ne gre zgolj za premetavanje klasičnih obrazcev rock’n’rollovskih besedil, niso tako preprosta.

Besedila piše večinoma kitarist in pevec Lou, nekaj tudi jaz in kitarist Jure, a večinoma Lou, ki je zelo metaforičen. Tematika je vedno ženska in avtomobilistična, a veliko stvari je podanih v prenesenem pomenu.

Ženske in avtomobili so klasična stalnica v glasbi petdesetih in nasploh v rockabillyju, vendar se zdi, da vi o njih pojete besedilno malce presežnejše. Ni zgolj awop bop alop bam boom in oh baby, ampak je zadaj trdnejša zgodba, rime so manj klišejske.

Včasih pomislim, da so besedila morda celo prekomplicirana, a tudi to je značilnost EightBomb. Nočemo biti na prvo žogo.

So pa v angleščini. Ste razmišljali o slovenskih?

Smo tudi, ja. Kar precej.

Verjetno ste se za angleščino odločili tudi zato, ker precej nastopate v tujini. Verjetno je tako bolj praktično.

Tudi. Pevec in kitarist Lou je iz Amsterdama, piše v angleščini. Sicer vsi govorimo angleško, a slovensko dosti bolje (smeh). Kljub temu se v tej zvrsti glasbe nekako lažje izražamo v angleščini. Po drugi strani imajo, denimo, Lucky Cupids slovenska besedila, ki jim čisto nič ne manjka.

Preporod rockabillyja pri nas se je začel nekje v devetdesetih z bendi, kot so bili Ghosts of the 50’s, Lucky Cupids … A Ghosts of the 50’s so potem počasi prešli v Rok’n’bend, ki je postal zelo komercialen in zelo popularen, hardcore rockabillyjevci pa ste se od tega nekako distancirali …

Ja, ker je rockabilly nekaj drugega kot pop rock’n’roll. Nič slabega ni v komercialni usmerjenosti, a izgubi se čar surovega rock’n’rolla, ki ima korenine v petdesetih. Težava je bila tudi v tem, ker so potem vse ljudi s takim načinom oblačenja in frizuro enačili s to komercialno uspešnostjo. Poleg Ghosts of the 50’s so v začetku devetdesetih bili še Greasebillies and Lollipops. Še v osemdesetih je obstajal bend s poznejšim kitaristom Lucky Cupids, ki se je imenoval Overdrive. Verjetno ta bend stoji precej na začetku slovenske scene.

V Jugoslaviji je bila ta scena precej prisotna.

Precej močna je bila v Srbiji.

Čigava ideja je bila, da bo EightBomb delovala s kompleksnejšimi besedili in z ostrejšo godbo?

To je skupni dosežek. Pri prvi plošči smo se, kot sem že povedal, še iskali. Pri novi pa nam je uspelo najti čisto svoj zvok. Energija med nami je zdaj res prava in to se končno res sliši tudi na plošči, tako v besedilih kot v glasbi.

Se pravi, da je Customized tudi verna odslikava tega, kar počnete na odru.

Vsekakor.

To je znana težava glasbenikov – na ploščo ujeti »živi« zvok benda. Največkrat v studiu potem vse skupaj zazveni bolj uglajeno. Springsteen je priznal, da je pravzaprav šele na petem studijskem albumu njegov E Street Band zvenel zares avtentično, tudi Dylan, denimo, je imel s tem težave.

Na plošči je zvok težko približati tistemu s koncerta, če pa to vsaj približno dosežeš, potem je to tisto pravo. Morda zveni klišejsko, a ljudje energijo začutijo, čutijo, kaj daješ od sebe, ko si na odru, medtem ko plošče večinoma zvenijo precej hladno.j

Omenila sva oba albuma. Kaj pa tisti EP na začetku, še pred prvo ploščo?

Pri EP-ju še nisem bil zraven, je bil še star kontrabasist. Sem pa bend ozvočeval. Lou je imel napisane komade, aranžirali so jih in šli to posnet, kot nekakšno vizitko, za promocijo, da imaš nekaj za pokazati. Zanimanje je bilo precejšnje, vseh pet komadov je bilo avtorskih. Tisto bi sam opredelil kot neorockabilly, zdaj zvenimo malo drugače.

Imate tudi svojega roadieja, fotografa.

Pravzaprav ja, Primoža in Boštjana (Tacol, op. p.).

O nastanku benda je precej napisanega na vaši spletni strani, kaj veliko o tem zato ne bi razpredala, a vseeno povzemiva: začelo se je z zasedbo Cry Baby, kajne?

Pri Cry Baby (po istoimenskem filmu z Johnnyjem Deppom, op. p.) sta igrala kitarist Jure in bobnar Urban. Za ta bend je bila organizirana turneja po Madžarskem, a eden od članov, Bine, ni mogel iti, ker je šel na študij v Francijo. Namesto njega je vskočil Lou, ravno takrat pa je odpovedal še en član, kontrabasist Aleš, ki je prej igral pri Lucky Cupids. Namesto njega sem prišel jaz. To je bil naš prvi skupni špil; tedaj smo pravzaprav že bili EightBomb, a še z imenom Cry Baby (smeh). Pravzaprav sta nekaj časa hkrati delovala oba ta benda, imela sta skupne člane. Nato je Cry Baby postal bolj dejaven, medtem ko EightBomb nekaj časa ni deloval. Nakar smo ugotovili, da glasbi, ki jo igramo, bolj ustreza ime EightBomb, in tako smo se iz Cry Baby preimenovali v EightBomb, prvi bend pa odtlej ni več obstajal.

Radijske postaje pri nas sploh dojemajo to zvrst glasbe? Vas vrtijo?

Niti ne. Večina radijskih postaj vrti mainstream, kopirajo playliste iz tujine. Nekakšna izjema je, se mi zdi, Radio Študent, občasno tudi Val 202, saj tu pa tam še zavrtijo kak naš komad. S slovenskimi bendi z angleškimi besedili je križ.

Medijskega prostora pri nas za to zvrst torej skoraj ni?

Razen že omenjenih medijev, ne.

Časi so na videz neprijazni do nekomercialne glasbe. Pred poldrugim desetletjem, denimo, so tudi manj komercialni bendi igrali v več klubih, potem so klube in taka igranja začeli počasi ukinjati … O prodaji plošč komajda še resno govorimo. Kako se ti zdi, da neprijaznost medijskega prostora vpliva na kreativnost?

Mi bi delali v vsakem primeru isto, če bi se ozirali na medije, bi že zdavnaj nehali. Bilo bi že lepo, če bi bili medijsko bolj izpostavljeni, ker to pomeni več promocije, koncertov. A v to nismo šli zaradi denarja.

Pa videospoti?

Ta hip se nam tovrstna produkcija še ne zdi tako zelo smiselna. Imeli smo že nekaj scenarijev … Trenutno se nam zdi bolj smiselna turneja, ki jo imamo v načrtu (je že v teku, op. p.). Je pa videospot seveda dodatna promocija benda.

Kaj se vam zdi pomembnejše, nastopi ali vsako leto nova plošča?

Oboje je zelo pomembno. Ustvarjati je treba ves čas, da tisti, ki jih tvoja glasba zanima, dobijo nekaj novega. Ljudje si želijo novih stvari. Špili pa so pomembni zato, da se pojaviš, da te ljudje vidijo tudi v živo.

Kakšna je vaša izkušnja s prodajo nosilcev zvoka? Ploščo sem videl v Müllerju …

Tudi v Mercatorju je (smeh).

Ampak verjetno se najbolj splača prodajati na nastopih?

Vsekakor. V trgovinah je bolj za ego (smeh). Da lahko rečeš, da si prisoten.

A nastop ostaja posebna izkušnja …

Za nas kot glasbenike je zelo pomembno, da ljudje hodijo na koncerte. Tudi mi hodimo na koncerte drugih, kupujemo plošče drugih ter s tem podpiramo njihovo glasbo.

Pri vas pregovorne slovenske bolezni torej ni?

Ne. Treba je podpirati zvrst, da ne izgine, druge glasbenike, treba je obiskovati na koncerte, kupovati plošče.

A zadnje čase se tudi v alternativi že pozna negativen vpliv mainstreamovske zavisti in negativne tekmovalnosti.

Boj v alternativi, se mi zdi, se začne takrat, ko že kdo meji na mainstream. Težko je reči, ali je alternativa zgolj glasba, ki ima manj občinstva, ali pa je to pravzaprav glasba, ki je namenjena širšemu krogu, a ni tako dobro sprejeta.

Se vi počutite kot alternativen band?

Se. Verjetno zato, ker imamo manj občinstva. Zadnje čase, ko smo precej igrali na motozborih, pa smo odkrili, da je precej ljudi, ki jim je naša glasba všeč, a je prej niso imeli priložnost slišati. Gre pri tem za naš vizualni nastop, je to izključno glasba, energija? Verjetno kombinacija vsega tega.

Če bi na odru samo stali pri miru, bi pri energiji verjetno kljub vsemu nekaj umanjkalo.

Seveda bi.

So vas kdaj izžvižgali, ste imeli kakšne zelo slabe izkušnje?

Ne, vsaj jaz ne pomnim. Tako in tako se ne ukvarjamo s tistimi, ki jim naša glasba že a priori ni všeč.

Delujete pri Street 13. To je založba, promoting … Kaj še?

Predvsem založba, kar zadeva PR, pa gre predvsem za kak takle intervju, pojavimo se na radijski postaji, tu pa tam na kaki televiziji … a najboljša reklama je dober koncert. Če je slabo medijsko podprt, je medijski učinek slabši. Vendar je glavno to, da mi dobro opravimo.

Na vaši že omenjeni spletni strani je tudi seznam nastopov, imate od 25 do 30 koncertov letno. Je to standard na tej sceni?

Kaj vem, evropski bendi imajo več koncertov, a so tudi bolj znani, evropska scena je večja in bolj razvita, sploh Nemčija, skandinavske dežele in Anglija.

Zlasti za Skandinavijo se ve, da z odprtimi vrati vabi k sebi tovrstno ameriško sceno.

Ja, če se je včasih govorilo, da je Amerika obljubljena dežela, je za ameriške bende to zdaj Evropa. Ogromno tamkajšnjih bendov poskuša prodreti na evropsko sceno.

Pa sva pri Dalu Watsonu, čigar predskupina ste bili letos januarja v Kinu Šiška. Je tipičen predstavnik ameriške roots glasbe, ki pa ga imajo v Evropi celo bolj za svojega. Zadnja leta ga sicer tudi v ZDA bolj cenijo, a vseeno. Kakšna je bila ta izkušnja?

Zame super, ker smo ga osebno spoznali. Je odličen glasbenik in tudi po človeški plati prima in normalen.

A njegova brezkompromisna glasbena in človeška drža ga je stala širše popularnosti. Klasični country s primesmi rockabillyja in vseh zvrsti in podzvrsti teksaške glasbe ni nekaj, kar bi z veseljem vrteli v sodobnem Nashvillu.

Ravno zato je trajalo nekoliko dlje, da so ga ljudje spoznali in scena sprejela. Držal se je svoje smeri. Sčasoma je tudi začelo zmanjkovati glasbenikov, ki bi igrali glasbo s koreninami, pa je postal medijsko bolj zanimiv. Po mojem mnenju je bilo medijem počasi že dovolj Hanka Williamsa in njegovih sinov in so začeli bolj upoštevati Dala Watsona.

Zdi se, da vam je najbližje prav po tej svoji drži.

Ja, ima svojo pot, gre morda malce sem, malce tja, a se drži svojega. Pred tem nastopom nas je bilo malce strah, da bi preveč odstopali od njegovega sloga, a po energiji smo se ujeli.

Saj vas je tudi javno pohvalil na odru.

Res je (smeh).

Ta nastop je bil zgolj postaja. Pred omenjeno novo ploščo in turnejo, ki bo onkraj naših meja?

Izključno v tujini. Avstrija, Madžarska, Češka, Belgija, Nizozemska … deset dni, vsak dan po en koncert.

Po turneji pa v studio?

Verjetno. Nekaj novih pesmi že imamo, treba jih je še dodelati. Naslednje leto vsaj single ali pet do šest komadov na LP-ju.

LP je pravzaprav logičen medij za vas.

Je in tudi kultura vinilnih plošč je v teh časih spet vidnejša, LP-ji se spet prodajajo.

Za konec morda še paberek: kako spoznati avtentičen rockabilly? Ljudje ponavadi mečejo v isti koš Elvisa, Rok’n’bend, Lucky Cupids … Kako ti prepoznaš to avtentičnost?

Jaz sicer takoj ločim rockabilly pop ali pop od avtentičnega rockabillyja, za laika pa je to verjetno nekoliko težje. Slogov je ogromno, tudi znotraj samega rockabillyja. Pri avtentičnem rockabillyju ni bobnov. Bolj pop variante spoznaš po kakih klaviaturah, čim je zraven klavir, hitro postane boogie-woogie. Ogromno je nians.

Srečno torej na turneji. Dober glas gre v deveto vas, EightBomb pa seže še dlje, v deset mest. Velja si torej zavrteti novo ploščo skupine EightBomb in ob njej premisliti zlasti njen avtorski naboj. Že z začetno pesmijo Drive Me nam zasedba da vedeti, da kompromisov ne bo, tudi nihanj v razpoloženju ne. Čakajo vas duhovi petdesetih, ki se prebujajo v letu 2012, pa žlahtno izročilo avtomobilizma in deklet, torej vse tisto, kar se zgodi na sobotno noč, če veš, kje iskati. Prav kmalu pa si obetamo še nekaj več sveže glasbe s trinajste ulice.

@http://www.youtube.com/watch?v=TZs_nAvQK_I@