Eksplicitna zvočenja v Cukrarni

Sound Explicit je v slovensko zvočno krajino vstopil leta 2003 in odtlej že nekajkrat zamenjal svojo obliko: od serije dogodkov, ki se je na začetku odvijala v starih prostorih Galerije P74 (v organizaciji te in Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. poteka še danes) v Šentvidu, je prešel v festivalsko edicijo, ki je potekala v prostorih Jakopičeve galerije, v zadnjih edicijah pa se je preselila v prostore ljubljanske Cukrarne. Skupni imenovalec je vedno galerijski prostor kot prostor za razpiranje številnih zvenov in šumov, ki prihajajo iz raznoterih kreativnih glasbenih okolij – od sodobnega jazza, improvizirane glasbe, elektronske, elektroakustične in sodobne klasične glasbe do eksperimentalne glasbe, audiovizualnih performansov ter različnih odvodov folk, rock in pop glasbe. Programsko vodilo o vsebinah Sound Explicita sporoča, da so te zasnovane tako, »da bi podprli neodvisno raziskovanje in kreativno ustvarjanje na področju zvočnih umetnosti, ki so redkeje zastopane v slovenskih programskih shemah …«. Cikel je tedaj predstavljal eno redkih platform za kontinuitetno predstavljanje eksperimentalnih zvočnih strujanj. Samo v uvodnem l. 2003 so v ciklu Sound Explicit mdr. nastopili duo Tilt (Tomaž Grom & Tao G. Vrhovec Sambolec), Miha Ciglar, Primož Čučnik, Borut Savski, Luka Prinčič, Irena Tomažin  in drugi. To je bilo obdobje formiranja zvočnih prostorov in ustvarjanj pri nas, ki jih enačimo s pojmom eksperimentalna glasba v vsej širini njenega pomena. Tedaj razdrobljeni ustvarjalni in organizacijski subjekti so postavili zametke današnje močne krajine eksperimentalne glasbe in njene prezence v naši in mednarodni srenji, vloga Sound Explicit pa je tekom več kot dvajsetih let neprecenljiva, čeprav se je vsebinsko in lokacijsko festival spreminjal, spreminjala pa se je tudi splošna krajina za tovrstne muzike pri nas. Čeprav je program Sound Explicit vedno umeščen v galerijski prostor kot netipičen prostor za koncertne in zvočne dogodke, ne posega v polje zvočne umetnosti, v polje zvočnih inštalacij in drugih značilnih form tega podpolja sodobne umetnosti, temveč prej koncertno izkušnjo raznorodnih žanrskih izrazov vpenja v ta prostor. Drugi večer festivala Sound Explicit nam je ponudil postklubsko izkušnjo, vtrto v elektroakusično glasbo Lune Nulle, dekonstrukcijo zvočnosti električne kitare v navzkrižju rocka, improvizacije, elektronike in noisea francoskega strunarja Juliena Despreza ter zvočno sintezo raznolikih ustvarjalnih pristopov skladatelja Milka Lazarja preko njegovega novega sistema raznolikih glasbil. Če je inovativna in skrajno prepoznavna zvočna govorica kitarista Despreza grajena in dovršena skozi vrsto let, pa sta nastopa domačih ustvarjalcev Lune Nulle in Lazarja odprla še eno pomembno komponento festivala- festivala kot prizorišča, ki daje možnost ustvarjalcem predstaviti svoj novi, sveži in še razvijajoči izraz. In pri tem sta oba ponudila enako prepričljivi izkušnji. Na ta način preko tovrstne odprtosti pa tudi festival postane polje dobrodošlega in prepotrebnega eksperimenta.

Te prostore so programsko z različnimi vsebinami naseljevali Matjaž Manček, Mojca Zupanič in v zadnjih letih saksofonist in elektrofonik Boštjan Simon (ki programsko (so)vodi tudi Mednarodno tekmovanje saksofonistov SAXGO), ki je programsko zaokrožil podobo festivala in v njem ponudil premierne nastope številnim domačim ustvarjalcem_kam in jih sopostavil ob bok nekaterim znanim in uveljavljenim imenom iz tujine. Program svojstveno reflektira tudi njegov ustvarjalni milje, ki ga tvori kot pihalec in instrumenalist, improvizator in elekrofonik v številnih zasedbah (Litošt, Etceteral, There Be Monsters, …) in solističnih projektih. Njegovo programsko delo je tako festival izraziteje obrnilo k večžanrskemu prepletu improvizirane glasbe, elektroakustične glasbe, noisea, ambientalno elektronsko glasbo, aktualnih raziskovanj modularnih sintetizatorjev zvoka, sodobne klasične glasbe ter avdiovizualnih izkušenj. Letos smo obiskali drugi večer festivala, na katerem so nastopili elektrofoničarka Luna Nulla, francoski kitarist Julien Desprez in skladatelj ter multiinstrumenalist Milko Lazar.

Luna Brinovar - Nulla nas je presenetila z izstopom iz polja klubske elektronike, kjer se je v zadnjih letih uveljavila kot producentka in didžejka elektra, kar je l. 2021 podkrepila s soizdajo s producentko dvidevat na plošči Split EP pri založbi Kamizdat. Tokrat smo bili deležni njenega prvega javnega in suverenega vstopa v polje elektroakustične glasbe, zvočne produkcije, ki se vešče giblje po prostoru s prepletom različnih tekstur, izgrajenih atmosfer, zastrtih melodij, občasnih rezkih šumov in pritajenega pulza ter smelega prostorjenja zvoka v stereo polju. V njej v podtalju še vedno skozi nekatere zvoke razbiramo njen milje, usidran v tradiciji electro klubske glasbe, a je tu vmeščen v temačnejši, skorajda industrijski odmev duba, ki se nato tekoče prepleta s svetlejšimi melodičnimi ambientalnimi deli, znotraj katerih se drobijo zvoki, šumi in izrazitejše zvočne abstrakcije. Čeprav gre za prvi korak v to smer, glasba še sedaj nosi nek svoj pečat, svežino in emotivni kalejdoskop, ki jo odmika od prevladujočih linij v elektroakustični glasbi, bazirani na oholi akademski tradiciji. 

Akademska tradicija je bržkone vtisnjena v glasbo Milka Lazarja, a je ta skrajno pregnetena skozi različne žanrske odtenke, kompozicijske pristope ((post)minimalizem, sodobna opera, glasba za sodobni ples, big band,  orkestre in manjše komorne sestave) izkušnje sodobnega in etno jazza (Quatebriga, Big Band RTV Slovenija, Štefbet Rifi,...) in svobodne improvizacije (duo z Zlatkom Kaučičem, …) ter njegove raznolikosti kot instrumentalista (klavir, saksofon, čembalo, …). Zaradi raznolikosti Lazarjevega opusa bi težko rekli, da ima neko trdno prepoznavno linijo, nenazadnje tudi zato, ker ga ves čas navdihujejo novi izzivi. Morda lahko splošno zatrdimo le to, da ima Lazar dober smisel za »mehki modernizem«, za eksperiment, ki ne gre povsem do roba in se smelo sozvoči s preteklimi tradicijami. Lazarjev novi izziv je elektroakusično glasbilo-sistem Lazaronator, katerega jedro predstavljajo različni sintetizatorji in klaviature, dodatno ozvočeni skozi posebne lesene resonatorje, ki razpršijo in modificirajo zvok, šum in zven v prostor ter mu dodajo samosvoj zvočni karakter, zaobljen in topel in le rahlo popačen, da ob dezorientaciji v zvočnem prostoru poslušalce rahlo zamaknejo v percepciji vira zvoka, bodisi naj gre za ton, melodijo, harmonijo, pulz ali šum. Sprva je Lazar v prostoru razpršil posamezne zvoke in male teksture ter rezke šume v nekakšni razslojeni tolkalski maniri, ki pa je postopoma prešla v medpolje z melodijo in slojenimi, zgoščujočimi harmonijami. Zvok ves čas gradi tenzijo med abstraktnim in konkretnim, tudi ko je vtkan v sladkobno klavirsko melodijo, v subtilne harmonske splete, minimalisične melodične vzorce, podčrtujoča teksturalna drobljenja ali v perkusivno igro mikrozvokov. Lazar je pred nas postavil celovito mini orkestrirano suito, ki ves čas niha med zvenom komorne sodobne klasične glasbe, neoklasiko, eksperimeniranjem z zvokom in elektroakustično glasbo. Ves čas v njej nekako drsimo v nekakšnem »kvazi« zvočnem polju, kjer obenem slišimo klavir, čembalo, godala, glas, trobila in pihala, a so ta nenavadno zastrta, mehko predrugačena skozi še vedno oblikujoči zven Lazaronatorja, ki Lazarja spet pelje v polje eksperimentiranja (z Luko Juhartom) in improviziranja (z Andrejem Kobalom in Galom Furlanom). Lazaronator je sistem v nastajanju, tole pa je bil eden njegovih zgodnjih a suverenih postankov, skozi katerega smo lahko prisluhnili Lazarju v podobi komponista, raziskovalca in izvajalca hkrati.

Če nas je Lazar vrtl v polje mehko zastrtih virov zvoka, kjer se zven akustike, sinetike in elektronske modulacije pretaka med seboj, se zvočni vir električne kitare skozi sistem efektnih pedal in računalniške tehnologije v rokah, prstih, nogah Juliana Despreza popolnoma razgradi in sestavi v osupljivo in samosvojo zvočno identiteto. Ta ga dela za enega zanimivejših in bolj iskanih kitaristov v polju svobodne improvizacije, hrupnega rocka in sodobnega jazza danes. Pri nas je že stal na odru Jazz festivala Ljubljana ter v ciklu koncertov festivala Sonica kot član tria Mopcut. V svojem solističnem nastopu je predstavil energično dekonstrukcijo električne kitare, ki še radikalizira dediščino rocka in hrupnega rocka (rezkost kitar v post punku, hrupnih deviacij ameriškega podtalnega rocka osemdesetih in gibanja no wave), free jazza in improvizacije (Sonny Sharrock, Arto Lindsay, …) in vnosa kitare v polje skrajne hrupnosti v navzkrižju vseh treh glasbenih form (Masayuki Takayanagi, Keiji Haino, …). Obenem gre za do skrajnosti prignano členjenje zvena kitare skozi efektne pedale, za hrupno zgostitev in destrukcijo Frippertronics Roberta Frippa in vseh njegovih sodobnih sledilcev. Desprez nam obenem servira podobo kitarskega boga, utelešeno v mitologiji rocka, a jo obenem spodkopava in karikira. A ne z ironijo in humorjem, temveč z izvajalsko suverenostjo, s surovo gestikularnostjo, telesnostjo njegovega nastopa, preko katere vešče gnete, sloji, zanka in razpušča hrupno zvočno gmoto, ki pa ji ne manjka občutka za celoto in kompozicijski lok. Priča smo bili vrhunskemu in maksimalnemu tour de force, a z občutkom.

Drugi večer festivala Sound Explicit nam je ponudil postklubsko izkušnjo, vtrto v elektroakusično glasbo Lune Nulle, dekonstrukcijo zvočnosti električne kitare v navzkrižju rocka, improvizacije, elektronike in noisea francoskega strunarja Juliena Despreza ter zvočno sintezo raznolikih ustvarjalnih pristopov skladatelja Milka Lazarja preko njegovega novega sistema raznolikih glasbil. Če je inovativna in skrajno prepoznavna zvočna govorica kitarista Despreza grajena in dovršena skozi vrsto let, pa sta nastopa domačih ustvarjalcev Lune Nulle in Lazarja odprla še eno pomembno komponento festivala- festivala kot prizorišča, ki daje možnost ustvarjalcem predstaviti svoj novi, sveži in še razvijajoči izraz. In pri tem sta oba ponudila enako prepričljivi izkušnji. Na ta način preko tovrstne odprtosti pa tudi festival postane polje dobrodošlega in prepotrebnega eksperimenta.