Emancipacija solistične trobente

Pri ZKP RTV Slovenija so pred dvema letoma izdali ploščo Reflections, ki nazorno nakazuje rojstvo trobente kot solističnega inštrumenta, kar se je zgodilo šele z repertoarjem 20. stoletja. Solist Franc Kosem, ki je trobentač Slovenske filharmonije, na plošči predstavlja izbrani repertoar izrazito raznolikih mednarodnih skladateljev in s tem dokazuje, da ne gre le za emancipacijo solističnega momenta, temveč za interpretativno versatilnost.  

Izdaja Reflections me je popeljala po kontrastnih in temeljnih poetikah glasbe za solistično trobento, pri čemer mi je bila v pomoč pronicljiva spremna beseda, ki je podala uvid v skladbe na plošči. Ta izdaja bo vsakomur odprla bogatejšo slušno izkušnjo, če le ima poslušalec željo za to.

V uvodni skladbi Intrada za trobento in klavir člana francoske šesterice Arthurja Honeggerja pride do izraza najvidnejši adut tega inštrumenta, svetlost in gladkost tona, s katerim Kosem lahkotno prehaja iz skokovitih pasaž v lestvične postope ter celotno skladbo s tem ovije v elegantnejšo lirično pripoved. Ta uglajeni način igranja prevladuje tudi na mestih, kjer notni zapis narekuje izrazitejšo artikulacijo ali poudarke, recimo pri forte-pianu ob koncu fraze in morda mestoma pri vstopu fanfarne teme. Skladbi je taka interpretacija odvzela nekaj njenega slovesnega značaja, kar pa ni nujno slabost, verjetno prej odlika, saj se trobentač veliko težje premakne izven okvira karakteristične pompoznosti tega inštrumenta.

Po tej spolirani podobi tridelne, formalno in tonalno urejene skladbe Honeggerja deluje klastrski vstop glasbe Dušana Bavdka precej impozantno. Gosta kromatika hitro drvečega glasbenega materiala prvega dela skladbe se upočasnjuje, razredči v meditativno vzdušje nežno utripajoče akordike v klavirju in diatonično intervalno postopanje v trobenti. Čeprav se glasbeni material razdeli na dva pola, napetost goste kromatične tenzije z ritmično svobodo na eni strani in tonalnost z metrično urejenim ritmom na drugi, skladbo vseskozi spremlja otipljiva rdeča nit – simbioza inštrumentov, dialog trobente in klavirja. Slednjega sta v zgledni tesni interpretativni navezavi podala Kosem z izjemno mehkim tonom in pianist Hinko Haas, ki prepriča z dinamično intenzivnostjo in muzikalnostjo. Bavdkov Teman spomin ima povedni naslov, saj glasba dejansko odraža nekoliko temačnejša občutja, ki jih zaradi svetlejše kvalitete tona od trobente navadno ne pričakujemo. Toda v tem primeru pride otožnost z lahkoto do izraza v visokih lebdečih piano tonih.

Primerno nadaljevanje in dodatno sprostitev v meditativno vzdušje nežno utripajoče akordike v klavirju in diatonično intervalno postopanje v trobenti prinaša skladba Jutranjica Petra Kopača. Meditativnost nato z reprezentativnejšim fanfarnim nastopom razblini Škorpijon Pavla Mihelčiča, kjer se trobenta srečuje z odsevi svoje daljne dediščine. V tej skladbi je najbolj izpostavljena hierarhija med solistom in spremljevalnim inštrumentom. Gre za virtuozno izpostavo trobente, kjer se Kosem osredotoča na kvaliteto tona, ki jo neomajno ohranja kljub zahtevnim širokim dinamičnim in agogičnim razponom.

Intenzivnost virtuoznega utripa kulminira v Gavotte de concert Heinricha Sutermeisterja; še več, part trobente je na gosto posejan z različnimi postopki igranja in tehničnimi zahtevnostmi. Skladba terja od solista izjemno versatilnost, in Kosem ji je bil kos. Če sem imela pri predhodnih skladbah sem in tja občutek, da se glasbenik osredotoča na lepoto tona, je ta povsem naravno prisotna v Gavotte: v ospredju so bliskovito hitri pasusi staccatiranih tonov, ostri dinamični poudarki in izrazito barvanje tona.

S Sonatino Bohuslava Martinůja nastopi dobrodošel stilni kontrast: jazzovski elementi, koralna harmonija in pridih ameriške ljudske glasbe, ki se na enem mestu spogleduje z glasbo westernov, delujejo kot razvedrilo. Kljub tej lahkotni tematiki skladbe ob koncu nastopi melanholično nostalgičen, a melodičen moment. 

Po kratkem oddihu, za katerega je poskrbela Martinůjeva Sonatina, nastopi z vso resnobnostjo tako rekoč jedro programa na tej plošči – Sonata za trobento in klavir, primerek »degenerirane umetnosti« (Entartete Kunst) Paula Hindemitha. Skladba v treh stavkih poda najširši dramaturški lok doslej, v katerem zaslišim skoraj zlovešči koračniški pridih, skladateljev trepet ob napetem ozračju konca tridesetih let prejšnjega stoletja ter v zadnjem stavku že njegovo resignacijo nad stvarnostjo. Solist ob dosledni spremljavi Klemna Golnerja prepričljivo oživi Hindemithovo glasbeno pripoved, a sem vseeno pogrešala nekaj več patosa.

Skladba Poti Toruja Takemicuja prinaša povsem drugačno izrazoslovje: izrazite dinamične kontraste med odprto in sordinirano trobento, ki delujejo, kot bi šlo za pogovor dveh trobent oziroma za eno s svojim odsevom. Nadaljnja potopitev v modernistične postopke in na rob zvočnosti barvnih odtenkov emancipiranega zvoka in šuma sledi v skladbi Odsevi Nine Šenk. V duhu proste forme in z improvizacijskim občutkom ter razširjeno tehniko igranja na trobento se odvijajo glasbene misli, v katerih se ponavljajo motivični okruški, za katere sta značilna ozek ambitus in kromatika. Tu se klavir in trobenta izenačita in postaneta enakovredna glasbena partnerja, saj oba zavzemata rob svojega tonskega obsega in barvnega spektra. Pri obeh se skladateljica osredotoča na avantgardne tehnike igranja in ustvarjanje nenavadnih zvočnih produktov, recimo z zvokom zaklopk. V trobenti je sicer v ospredju uporaba sordinirane melodioznosti.  

Izdaja Reflections me je popeljala po kontrastnih in temeljnih poetikah glasbe za solistično trobento, pri čemer mi je bila v pomoč pronicljiva spremna beseda, ki je podala uvid v skladbe na plošči. Ta izdaja bo vsakomur odprla bogatejšo slušno izkušnjo, če le ima poslušalec željo za to.