Emocionalni zven tišine

Dvojec All Strings Detached se vrača s svojo drugo ploščo There is something painful about the pearls, s katero Jana Beltran in Vesna Godler poglabljata otožno intenzivnost njune ogolele glasbe. Od prvenca Heavy rain so minila tri leta, vmes pa je glasba dvojca rasla na različnih odrih, se naučila zazveneti v prostoru in intenzivneje razpreti ta prostor različnim čustvenim odtenkom in vsebinam, ki se razpletajo med dvema glasovoma, zvenom elektroakustične kitare, basa in občasnega bobna. Ta zvok, ki je v najboljši luči zvenel na nekaterih njunih živih nastopih, je tokrat intenzivneje vtrt v prostor, ki se ekspresivno oglaša skozi premolk in tišino. Tišina je podstat, nosilka mehkih kitarskih zvenov, temačnega basovskega pulza in občasnih tolkalskih poudarkov njunih razprtih in zračnih, temačnih baladnih krajin, osenčenih s številnimi odtenki različnih emocij. V tem All Strings Detached malce spominja na ameriško zasedbo Low, le da ta gradi na harmonskem dvoglasju med ženskim in moškim glasom in malih razlikah v sozvenenju, medtem ko Jana in Vesna tudi na novi plošči še vedno svojo glasbo razpenjata med številne kontraste, ki so na eni strani jedro upovedovanj v pesmih ter na drugi gradniki atmosfere posamičnih skladb.

Vstop v ploščo je intenziven skozi skladbo I Feel, ki smo jo lahko že večkrat slišali na njunih koncertnih nastopih. Trši akordi so podlaga za jezni vokalni izliv Vesne Godler, ki se v refrenu ob spremljavi Janinega glasu omehča. Tako uvodna skladba nakaže vso ekspresijo njune glasbe, mehko igro kontrastov, skozi katere dvojec gradi intenzivne atmosfere. V refrenu slišimo, da »the world turned back on us, dreamers, poets, gentle healers« – to je osnovna pozicija izrekanja dvojca All Strings Detached, posvojitev izrekanja romanticizmov, govoric, ki sebe postavljajo na obrobje, a še zdaleč niso obrobne, temveč močno zakoreninjene v tradiciji literature, poezije, klasične glasbe in nato prenešene in kanonizirane v različnih formah popularne glasbe in kulture. Tako se ta glasba in izraz napajata v širšem zvenu tradicij temačnega rocka, punk rocka in poetičnih, čustvenih kantavtorskih strunskih ubiranj, čeravno dvojec nekako ni del uradnih kantavtorskih linij pri nas, temveč se bolj bliža angloameriškemu pojmovanju singer-songwriterja. Morda to pove več o ozkosti pojmovanja kantavtorstva pri nas, kot pa da bi nam pomagal razumeti glasbo dvojca, čeprav smo bili v preteklosti že priče poizkusom širitve polja. Pozicija Jane in Vesne je hkrati pozicija izpovedovanja v raznolikih čustvenih krajinah, ki jih občasno preči pozicija ženske, ki se vzpostavlja skozi klasično (družbeno) delitev med spoloma (denimo v nizanju klišejev v pesmi Superwoman). Če je kolegica Nina Hlebec v recenziji prvenca glasbo označila kot »silovito moč hrepenenja«, razpeto med pozabo in romantičnim hrepenenjem po bližini in ljubezni, je hrepenenje na tej plošči prej elegično (denimo v omamni skladbi Loverboy) ali celo kanalizirano v jezo in cinizem (I Feel, Move On, Superwoman). Spregovarja s trdnejše pozicije, ki zastira bolečino in krhkost, tudi skozi »paralelne svetove« (skladba Parallel World), in postavlja lastna pravila (»but i ain't no follower / I lead the game / I am the flame« iz skladbe In The Night). Izraziteje je utelešena v telesu in v tem tiho pulzira v prikritem erotičnem utripu. Čeravno so ta izpovedovanja razpeta med dvojico, med dvema glasovoma, so enotna, na neki način univerzalna, že dobro utečena, po eni strani klišejska in že slišana, a v interpretaciji izredno osebna in varljivo intimna. Besedila so podana v preprostem jeziku poetiziranega vsakdana, brez nabuhlih metafor in svetlo sladke melanholije, značilne za številna domača kantavtorska izpovedovanja. In v tem so občasno boleče predirljiva. Toda njihovo bistvo leži v sozvočjih z zvenom in premolki, v interpretaciji obeh glasov in tihimi kontrasti med njima, ki razpirajo izpovedno moč pričujoče glasbe in ji podeljujejo izredno močan emocionalni naboj, da zaveje iz še vedno okleščene zvočnosti njune glasbe. Ta še vedno ne sledi ustaljenim formam pisanja pesmi, prej gre za upovedovanja, kjer besedilo in glas narekujeta zven in tempo pesmi, slednji pa se prilagaja različnim izpovednostim glasu, gradi na premolkih in suspenzih, ki zamenjujejo refrene. Glasova, razpeta med zračnostjo, krhkostjo in bolj vzneseno čustveno ekspresivnostjo, sta hkrati nosilca melodij, ki jih kitara podčrtuje in subtilno barva. Obenem sta daleč od zgolj premočrtne delitve med intimnim in ekspresivnim, temveč sta zmožna številnih barv, odtenkov in karakterjev (med njimi tudi zatemnjen glas v stilu »usodne ženske«), preko katerih gradita atmosfero, ki je bistveni element glasbe zasedbe All Strings Detached.

Eden izmed vrhuncev plošče je njen zaključek v daljših, zvensko najbolj razprtih skladbah Loverboy in Parallel World. Če prva zveni v mehki, sanjavi, kar eterični atmosferi, nas v drugo ponese rahlo nervozen tremolo strun z monotono, repetitivno basovsko linijo v ozadju, ki se nato kot pritajen temačni pulz plazi pod mehko zvenečimi kitarskimi akordi in potemnjenim Janinim vokalom, dokler se ta ne raztopi v harmonično večslojno večglasje, ki omehča kontrast med glasovoma, a ga obenem ohranja. In prav to je prostor, ki se lahko razpre v nadaljnjem ustvarjanju dvojca.