12.03.2024

Enačba kariere: x = 10 = ?

X je okrogli, deseti album in tudi neznanka. Za koga? Tudi za Siddharto.

Jaša Lorenčič

X

Siddharta

X

Nika
2024

X, deseti studijski album Siddharte. Sliši se jubilejno in potem še zajetno. Deset albumov je ogromno, pa naj kariere pri nas trajajo še tako raznolika desetletja. Sploh če si z vidika prepoznavnosti in uspeha prvoligaš, kot to velja za Siddharto že od zgodnje faze. Ta X je lahko najprej x, neznanka. Skoraj. Je sklenjeni krog po prvem, prebojnem komadu Pot v x. Šele nato je album z oznako x tudi rimska številka deset. X je album, ob katerem lahko zvesti recenzent pokuri ure in ure, na dobri stari način. Ne zato, ker bi našel dobre stare čase, sploh ne, ampak da bi se od teh časov poslovil. Z neznanko. Kajti X utegne biti za Siddharto ravno to, neznanka. Njej sami.

Nič ni kazalo, da bo po novembrskem koncertu v Stožicah, ki je obeležil dvajsetletnico bežigrajskega koncerta in izid epopejnega tretjega albuma Rh- (2003), sledilo to. Usoda Tomaža Okrogliča Rousa, markantnega klaviaturista, ni jasna. Na X je še podpisan, ampak ob sobotnem začetku turneje v Kopru ga ni bilo več, kot tudi ne na podpisih albuma na novinarski konferenci. Za potrebe recenzije to ni ključni podatek, a daje kontekst, ki je presenetil in med zvestimi poslušalci dal povod za nekaj teorij, debat, komentarjev, med katerimi izstopa intervju Rousa pri Tinkari Kovač. Tam se med vrsticami lahko prebere marsikaj. Siddharta je bila ob nastanku leta 1995 v osnovi četverec s Tomijem Megličem (vokal, kitara), Primožem Benkom (kitara), Primožem Majeričem (bas) in Boštjanom Megličem (bobni), potem je pred snemanjem prvenca postala peterec. Ustanovnega basista Majeriča je kmalu po drugem albumu Nord (2001) zamenjal Jani Hace, saksofonist Cene Resnik pa je po triumfu z Rh- (2003) odšel po Petrolei (2006). Povedano drugače, menjave in odhodi Siddharti niso tuji, ampak so redki in oddaljeni. Še redkeje so tako osrednji kot zdaj ob vprašanju prihodnosti klaviaturista Tomaža O. Rousa. Stvar je, milo rečeno, nepričakovana, kot se je izkazalo ob začetku turneje Prepovedana, ko je v Kopru za klaviature sedel Nejc Škofic

In že X je prišel dokaj nepričakovano. Reči danes, da je album nepričakovan, je za band tipa Siddharte sicer čudno. Po dolgih šestih letih od albuma Nomadi (2018), ki niso več ponudili tako izrazitega odgovora, je X neke vrste sklenitev poti z dokaj konkretnim sporočilom. To je Siddharta, še bolj spet in (z)nova. Siddharta je skozi leta tekmovala sama s seboj. S pričakovanji, očitki, komplimenti, kritikami. Najprej bolj drugih, ko se je vsak novi album zdel blasfemičen v primerjavi s prejšnjim, šele kasneje se je navzven začelo kazati, da tekmuje sama s sabo v želji po novih vrhovih, relevantnosti, celo spektaklih. Siddharta je bend, ki je na novo posnel prvenec in ga preigral, šel na dva ljubljanska stadiona, se večkrat podal na dokaj resno koncertno turnejo v tujino, posnel komade v angleščini, posnel nogometno himno, sodeloval z gledališkimi projekti, preigral vse prve štiri komade na maratonskem koncertu itd. Vmes so fantje izdajali albume in single, v Ledeni pa našli lastno dediščino ter dobili nov zagon in zlasti novo občinstvo. Siddharta je tako bend, ki ga različne generacije povezujejo z različnimi komadi, ki so izšli v zanje odločujočem obdobju. Siddharta je bend, kamor te bodo zdaj prej peljali starši kot pa obratno. Tudi v tem oziru je X prelomni album, ampak ne sam po sebi – to mu je pripisano. Siddharta je zdaj umestljiv in umeščen bend. Razproda lahko praktično vse večje dvorane po državi. In se loteva poleg tega še raznih kreativ, kot so to rock bendi počeli že desetletja. Ni pa lahko to početi, če si Siddharta. 

X se nekako ne more odločiti, kaj bi rad bil, album, ki ima single, ali singli, ki so zbrani v album. Naj gre za še tako preživeto dilemo, je ta bend še iz časov takih dilem. Že Id in Nord sta bila različna, kaj šele Rh-, ki je mestoma negiral in raztegoval celo samega sebe. Primerjave so nehvaležne in še bolj preočitne, ampak so glede na obletnice neizogibne. In z vso to težo prileti za uvod Ava, varen, preverjen uvodni komad, ki nastavi ton varnega albuma. Distorzirane kitare, polne linije in močen, predvsem pa narativen Tomi Meglič: »V objemu ljubezni pijemo vino, polni napak.« S tem je Siddharta nemudoma tam, kjer želi biti in že dolgo je doma. Ponazorjeno z refrenom »by the way – nam misli bežijo, sanje bledijo / vse, kar smo z naravo ustvaril', bomo pokvaril'.« Ava odkljuka vse, kar Siddharta je, in trudoma najde kemijo med verzom in refrenom, čeprav v refrenu ni nič takega, česar komadi skozi leta pred tem že ne bi ponudili. Ko sledi Satelita, je Siddharta še bolj radijska, všečna. Seveda na svoj način, ki pa je zdaj bolj umirjen in manj drzen. V zavetju lastne topline in preverjenega uspeha se Satelita, glasbeno delo Janija Haceta, opre na močnejše adute Infre (2015) in Ultre (2015), kjer so bili sicer posamezni členi močnejši od celote. Za ta album je refren zelo nalezljiv, celo prvinski: »A nama vesolje ne dovoli / da bi približala se, jaz in ti / nobenih besed, nobenega sla, nobenih dotikov ni za naju dva ...« Komad Satelita z vesoljsko tematiko stavi na dvojinsko privlačno simboliko in jo doseže. In se vrne k saksofonu, v katerega zdaj zapiha Boštjan Zupančič, in nas tako spomni, da je Siddharta začela s Cenetom Resnikom, ki je vsaj oplemenitil, če že ne definiral specifični zvok na Id-u in zablestel s solažami na Nordu.  

Prepovedana, prvi singel, je migetav, svež komad, zasidran v bas linijo, ki zveni mladostno v verzu, v refrenu pa dokaj zahtevno in premalo konkretno, čeprav se podvojena melodija s klaviaturami Tomaža O. Rousa, ki z elektronskim dodatkom v drugem delu popelje komad malo vstran, želi prebiti v ušesa. Prepovedana je nekako suha pa spet močna pa glasna pa tiha ... Preveč je. Pokazatelj je, da Siddharta vse težje posname nekaj novega na dobri stari način. V paketu z Mir postane domala jasno, kje se Siddharta zdaj najbolj prepozna: v kompromisu med preteklostjo in sedanjostjo, ki pa se ji ne preda povsem, čeprav je zvok v verzih precej sodoben. Mir po obetavnem verzu zavije v še enega od zahtevnejših refrenov. Mir je tam, kjer je bila na primer Saga (2009) s komadom Angel Diabolo. Nekje vmes. Največ kvalitetnega jubilejnega kompromisa je v Boju, kjer se spoji vse tisto, kar je ta bend popeljalo tja, kamor ga je. Boj je bolj albumski komad, v sebi ima nekaj Rh-ja (aranžma) in Norda (dvoglasno nižje petje v verzih). »Ne boj se, če kdaj srce se razbije / ne boj se, ko kdaj ljubezen zgori / ne boj se, kadar ni več energije / ne boj se, če kdaj telo zaboli,« to je nezgrešljiva tomijevska lirika, v kateri sta združena toplina in mraz, simbiotično povezana v ponavljajočem se »vse lepo pride nad hudo«. Definitivno najmočnejši  komad na tej točki albuma. Še več, z dodatki Matije Krečiča (godalni aranžma) in Zorana Bičanina (violončelo) ponudi pravo atmosfero, resda izmuzljivo, začasno.

V RGMGMT (Moje rane) je največ odklona, ko gre za iskanje nove dinamike, svežine, gibkosti. Moje rane je morda najbolj reprezentativen komad za tiste, ki bi radi v enem komadu videli, kje je Siddharta začela, skozi kaj se je prebila in kje je zdaj in zakaj. Je nažigancija. Verz »Ne bom stal tu na ledu / ne bom stal tu na ledu zate / vem, kaj sem naredu / vem, kaj sem naredu zate« in refren »Ne glej v moje rane / ne glej, kako boli / raje sem volk, kot da sem tih' / ne poj več mojih pesmi / ne zaupaj jim preveč / zaljubile bodo in ubile« sta zagnana in izkričana. V kontekstu albuma komad štrli, ker se ne zadovolji in pregori v želji. Kar ostane, so balade, počasnejši komadi, zrele pesmi, kot bi se jim lahko reklo. Kako močen je Tomi Meglič, kadar je osamljeno osrednji, je jasno že od komadov Samo Edini in Orion Lady dalje. Komad Na nebu je zato tišja, rezervna opcija za X, pesem, ki ve, kje je Siddharta močna, prepričljiva in zanesljiva, zato ne preseneča, da je bila zaigrana v Stožicah. Kar preseneča, je bolj filmski aranžma, pa ne zgolj zaradi godal. Violino igra Izabela Hace, basistova hči, in zraven je še Petra Vidmar na cevastih zvonovih in pavkah. Na nebu je izpoveden, celosten komad, le v kontekstu albuma nekako zaštrli. 

Spust na realnejša tla je 1Minuta, prav tako izbrana za špil v Stožicah in predstavljena kot drugi singel. Je kompromis in najbolj suvereno odkljukanje druge peterice komadov na albumu. Ima vse, akustiko, melodijo, sporočilo, vokal. »V 1Minuti vse lahko izdam / v eni minuti lahko izkrvavim / v eni minuti v mene pride strah / v eni minuti lahko se prepustim«. 1Minuta je neke vrste hibrid, ki po eni strani krepi pričakovanja in v tem ne razočara (ima celo precej klasično kitarsko solažo), po drugi pa na tem albumu izstopa kot komad, ki se upa še najmanj v želji po največ. Zato je nenavadno dobrodošla neobremenjena skladba Party Inc., kjer v uvodu slišimo pihala (Goran Bojčevski – kaval). Skoraj tako je, kot bi se vrnili na začetek in na Indijo z Id-a (1999), ki pa je bila kakopak bolj nedolžno in postnajstniško direktna, kot pa je ta komad zdaj, ki ima svoje trdno definirano mesto. Orientalsko poigravanje kitarskega rifa z vokalom in pihalom ni tako neredko za ta bend. Siddharta na tej točki od sebe morda terja največ, v albumskem kontekstu stavi na globino. Siddharta preide v angleške vzklike »tonight I'm gonna have a little party«, kar meji že na bizarno. To bendu ni tuje (prim. Nespodobno opravilo, Opice, 01, Vojna idej), vendar kreativnost v Party Inc. nima zaledja garažnega benda, kjer bi špricalo od skupne energije. 

In po vsem tem pride na albumu, ki traja 47 minut in ima deset skladb, sklepni komad Khanta. Siddharta se spusti z verige: »Vsak design jebe system / 300 bogov, a 'ma kater' prav«. Rock bendi primerljivih let bi za konec albuma izbrali konvencionalno balado, ampak Siddharta ni tak bend. Vesoljsko prihajanje na planet skozi megafon, alienski efekti in igranje z jezikom skupaj z vzklikanjem »bejžmo pogledat ostale prevale« so zapoznelo prebujenje, ki izpade čudaško, čeprav je dejansko preizpraševalno. Komad preskoči v resno nažigancijo, kitare so tako navite in željne, da Siddharta spet res zazveni kot bend, ki je zgulil in prežvečil svojo muziko, in to ne kot skupek sestavljenih idej. V tem pogledu je Khanta pravzaprav nesojena lekcija albumu samemu.

Pričakovati, da bo Siddharta posnel konkreten, močen, sporočilen, kaj šele prelomen deseti album, bi bilo nesramno. X je prej album, ob katerem lahko zvesti recenzent pokuri ure in ure, na dobri stari način. Ne zato, ker bi našel dobre stare čase, sploh ne, ampak da bi se od teh časov poslovil. Z neznanko. Kajti X utegne biti za Siddharto ravno to, neznanka. Njej sami.