Enigmatično tematizirana okrutnost

Na obzorju obstoja – stekanja iz prikrite v odkrito prisotnost ter spet nazaj – se je pojavil angažma, ki sliši na ime »ente«. Z ozirom na vsaj del njenih  operativnih in esencialnih namenov bi lahko ente označili za svežo, neodvisno kasetno založbo. Etimološki izvor imena »ente« je v italijansko-latinskem korenu in označuje bit obstoja kot takega ter nekakšno skupnostno prisotnost, podvig, dejavnost prostovoljno izbrane in dopolnjevane mreže. In prav v tem duhu in s tovrstnimi podmenami se lahko dostojno približamo pričujoči izdaji Kaganovicha, ki je ena od dveh trenutnih ente izdaj in je dostopna tako na bandcampu kot v domišljeni minimalistični kasetni ediciji. Če pogledamo slednjo, vidimo, da zaobide tako konvencionalne, overground standarde tega, kaj konstituira uradno izdajo, kot tudi elaborirane in pogosto unikatne taktike oblikovanja in opremljanja, ki spremljajo preporod kasetnih izdaj znotraj underground tendenčnosti. V primeru Kaganovicha lahko dojemanje usmerimo tudi na področje minimalističnega in skopega, še raje pa v območja enigmatičnega in kriptičnega. 

Kaganovich (o katerem sicer ne vemo dosti več od tega, da nosi ime zloglasnega Stalinovega funkcionarja) pregibajočo se kriptičnost sklicev in referenc ohranja še od prejšnje izdaje Steppes of Armenia iz leta 2013. Tam je prvič zares opozoril nase s precej nenavadno sopostavitvijo agresivnih in oglatih okruškov klubske glasbe »v rdečem«, raztapljanj v grozeče podtalne base v vlogi pervertirane melodičnosti ter globinskih brnenj, odmevov in pokov – vse to je do nas prišlo zavozlano in zaprečeno s sliko smejočega se Kaganovicha. Naslovi skladb so se razen na genocid nad ukrajinskim prebivalstvom, povezan s Kaganovichevim imenom, navezovali še na tri masovne pomore iz armensko-turško-azerskega konflikta ter na Kurdistan. Vprašanje »Kaj narediti z vsem tem?« se je takrat in se še danes vsiljuje na do neke mere nujen, Muslimgauze način. »Zakaj Kaganovich to počne?« je še eno od vprašanj v takem logičnem sosledju. Ampak zato je tu glasba, da ohrani kompleksnost in ambivalenco, da v sebi nosi nevzdržnost permutirajočih se konfiguracij silnic nasilja in jih vsakič znova v našem doživljanju razpakira – ter se s tem kaže kot nepomirljiv problem, ki je porok za empatično občutenje te neokleščene kompleksnosti.   

Velik del te enigmatično tematizirane okrutnosti najdemo tudi na II, s tem da se fizična edicija odreka sleherni besedni referenčnosti, na spletu pa vidimo naslove Der Atem ter Leibniz s številkami ena, dve in tri. A se spet znajdemo v kompozicijsko izredno izklesanih, perceptivnih in občutljivih miniaturah prestopajočih zvočnih, zajemalskih in kontekstualnih registrov. Der Atem, torej »dih«, sploh izstopa s samo močjo tega, kako je lahko vsak »glitch«, vsak »cut« ter sploh vsako premišljeno in navdahnjeno razporejanje zvoka obenem veristično ter hkrati čuječno in potopljeno globoko v brnenje doživljanja. Izkustveni hrup, neposredni in posredovani udar, prostori, ki padajo skozi šum artikulacije (šum diha, pihalnosti, trobilnosti?). Če rahlo tvegamo in ugibamo z asociacijo na Leibniza, potem lahko rečemo, da gre pri Der Atem za nezmožnost ali vsaj za pojavno in izkustveno zapletenost zvajanja na principe – za tisto hrupno manifestnost, ki se vedno dogaja nekje, v nekem prostoru, v mnogih prostorih, ter le stežka lebdi v različno konceptualiziranih stanjih čistosti in predpojavnosti.  

Tako kot prej Steppes of Armenia prinaša tudi II malce več kot deset minut glasbe, čeprav dobimo pri pazljivem poslušanju vtis, da gre za neizbežno dolgo trajanje »ne-vemo-točno-česa«. Kako Kaganovichu to uspeva, ni jasno, a zdi se, da sodi teh nekaj kratkih kosov med izstopajoča dela, ki se jih je pri nas do sedaj dalo slišati v polju elektro-akustičnega, bolj ali manj programatskega, bolj ali manj DIY in močno avtorskega komponiranja. Dobimo vtis, da je bilo vloženega ogromno dela; kar pa seveda samo po sebi ni porok, da ima končni rezultat res kako dodano vrednost, če se ne bi Kaganovich usmeril ravno tja, kamor se sicer velika večina tukajšnjih ustvarjalcev ne poda, namreč v območje globoko avtorske zastavitve lastnih kreativnih gest. In to v okoljih, kjer pogosto vlada prepričanje, da sta, na eni strani, dovolj že tehnološka veščina in živahnost ter, na drugi, neki približki, bolj kot ne varljivi, vsebine in konceptov. A to nikakor ni in ne more biti dovolj. Treba se je potopiti globoko v nevarnost, v nevarnost osebnega, občutenega, reflektiranega in deljenega. Prav tako ni dovolj, če se opleta z označevalci, kot so »kaseta«, »DIY«, »minimalizem«, »eksperimentalna elektronika«, »noise« ipd.; seveda vsak od njih vzbuja zanimanje in kliče k pozornosti, toda če je to vse, kar določen izdelek oziroma avtor ponuja, potem se nam ne obeta nič dobrega. 

Zato vam priporočam, da prisluhnete Kaganovichu, pri katerem format miniatur, v katerih se sledi terenskega prečijo z jasnimi estetskimi izbirami zvočnih odtenkov klubskih glasb in zgodovinskih aglomeracij elektronske sinteze ter s prepoznavnim avtorskim glasom, dejansko deluje. In vsaj zaenkrat smo tudi še povabljeni, da izpogajano zunanjost forme dojamemo kot ključno potezo dela. Nenazadnje tudi zato, ker je eden izmed izpričanih ciljev založbe ente ravno pazljiv in detajliran prenos na kasetni medij. Če pa jo karkoli od tega in v tem, kar se želi prek Kaganovicha artikulirati, preraste, lahko upravičeno upamo, da bo med nas poslal še druge formate in dolžine.