03.02.2024

Enkratna izvedba Reichove mojstrovine

Za zaključek drugih Dnevov sodobne glasbe Akademije za glasbo in cikla Zvokotok so izvedli znamenito Reichovo delo Glasba za 18 glasbenikov.

Marina B. Žlender

Steve Reich in izvedba njegove skladbe Glasba za 18 glasbenikov v Cankarjevem domu.
Foto: Aleksandar Domitrica

Težko je napisati kaj novega o tako znanem delu, kot je Glasba za 18 glasbenikov Steva Reicha. Zasluga za izvedbo v Ljubljani gre Studiu za sodobno glasbo Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, ki je zanjo poskrbel skupaj z Umetniško univerzo iz Gradca, Visoko šolo za glasbo in gledališče iz Münchna in Skupino Fourklor. Koncert je potekal v Cankarjevem domu v okviru cikla Zvokotok Zavoda Sploh in kot zaključek drugih Dnevov sodobne glasbe Akademije za glasbo. Kurator dogodka je bil izjemni umetnik in profesor Luka Juhart, priprave pa so potekale tudi ob podpori ostalih mentorjev. Zamisel, da se skladbo predstavi slovenskemu občinstvu, je obrodila sadove in večer je požel navdušene ovacije obiskovalcev. In ne brez razloga. Doživetje skladbe Glasba za 18 glasbenikov je v živo vsekakor dogodek zase, saj imamo glasbenike pred očmi in lahko aktivno spremljamo dogajanje, zvok pa se nas dotakne do živega in nas zaposluje prav vsak trenutek. Izvajalci so bili več kot kos svoji nalogi, izvedba je bila navdušujoča, zrela in tehnično dovršena.

V prvem delu koncerta smo slišali skladbo Drumming za ansambel oziroma njen prvi del za štiri pare uglašenih bongov iz leta 1971. Inti Pucihar, Tristan Arko, Tristan Vauth in Aleksander Simionov so bili izvrstni, delo so izvedli sinhrono in z notranjim nabojem, ki je izražal ritmično zapletenost in dinamični lok, skladba pa se je zaključila s stopnjevanjem v skupnem naraščanju do nenadnega konca.

Kompleksno delo Glasba za 18 glasbenikov sestavlja cikel enajstih akordov, ki najprej nastopijo samostojno, v nadaljevanju pa so na njihovi osnovi zgrajene kompozicije, ki se iztečejo v povzetek začetka. Kot je zapisano v koncertnem listu, je eno ključnih pravil v skladbi zanašanje na dolžino izdiha vokalistk in pihalcev, ki vpliva na dolžino posameznih odsekov. Izjemno privlačno in zanimivo je bilo slediti razvoju in poteku skladbe, saj nas glede na spreminjanje zasedb nenehno zaposluje in se aktivno ukvarjamo z vstopanji in izstopanji posameznih inštrumentov ali vokalistk ter sledimo spreminjanju barve in ritmičnim spremembam znotraj osnovnega tkiva. Izvedba v Cankarjevem domu je bila oplemenitena s plesalci, ki so dodatno razgibali prizorišče. Med poslušanjem smo dobili občutek, da sledimo dogodkom znotraj dogodka. Te premene so bile izvedene neopazno in tekoče, tako da so se tako rekoč porajale in se razblinjale v naših ušesih. Skladba se nenehno spreminja, vendar deluje koherentno in nas zaposluje prav s tem, ko se ne prepustimo pasivnemu poslušanju, temveč poskušamo čim pozorneje slediti vsem spremembam v njej. Hkrati se delo preliva dalje kot magma in nas hipnotično zasvoji. Izvajalci so bili izjemno povezani in so delo izvedli z občudovanja vredno enotnostjo in mehkimi posamičnimi preobražanji. 

Doživetje skladbe Glasba za 18 glasbenikov je v živo vsekakor dogodek zase, saj imamo glasbenike pred očmi in lahko aktivno spremljamo dogajanje, zvok pa se nas dotakne do živega in nas zaposluje prav vsak trenutek. Izvajalci so bili več kot kos svoji nalogi, izvedba je bila navdušujoča, zrela in tehnično dovršena. Ne čudi torej, da je delo hitro poželo navdušenje poslušalcev in da so na koncu sledile stoječe ovacije. Tudi če vas glasba Steva Reicha sicer ne pritegne, je Glasbo za 18 glasbenikov treba slišati v živo, saj vas lahko šele tako povsem osvoji in prepriča. Pri tem je seveda pomembna izvedba, in ta je bila v Cankarjevem domu resnično enkratna.