24.08.2011
Enkratnost živega koncertnega dogodka
V Pogovoru Igor Vidmar o Novem rocku nekoč in zdaj: mdr. o možnosti, da postane format Novega rocka znova relevanten za promocijo alternativne popularne glasbe.

Igor Vidmar, radijec, organizator, glasbeni kritik in publicist, promotor, založnik, politični komentator in še kaj, je ena ključnih figur naše glasbene, medijske in družbenokritične krajine. Vidmar pooseblja duh časa poznih sedemdesetih in osemdesetih, časa, ki ga večkrat le zasilno oriše oznaka »punk pod Slovenci«. Moč Vidmarjevega angažmaja je namreč zgolj z navezavo na punk – čeprav ga lahko tu pojmujemo kot svojstveno držo – bistveno prekratka, saj ne zajema vsega Vidmarjevega delovanja, ki se je zajedlo tudi v devetdeseta. V svoji brezkompromisni drži je Vidmar prisoten in odmeven še danes. V ta kontekst vstopi Igor Vidmar in z organizacijo ŠKUC (kasneje ŠKUC R.O.P.O.T.) v navezavi z Radiem Študent ter v zgodnji fazi tudi z Radiem Slovenija zareže v tedaj prevladujočo glasbeno sfero 80. in 90. s festivalom Novi rock, s čimer predrugači tedaj prevladujočo krajino glasbenih festivalov (Slovenska popevka, kitarijade, Jazz festival Ljubljana, Boom Pop festival itd.). Vanjo z vso ostrino vnese mlade, porajajoče, za tedanji režim in kulturno politiko kontroverzne ustvarjalce, jih spoji z že uveljavljenimi imeni in s tem temeljno zabeleži in reflektira dvajset let ključnega glasbenega ustvarjanja pri nas. Novi rock je eden prvih organizacijskih podvigov podtalne, porajajoče se mreže alternativne kulture, ki se kasneje razraste v številna civilnodružbena gibanja in iniciative. Z beleženjem, snemanjem izvajalcev, spodbujanjem kreativnosti povzroči razmah v slovenski glasbeni sceni, vključno z razmahom ustrezne infrastrukture (razmah založništva, forme festivalov, postavi podstat porajajoči se klubski sceni, razvoj glasbene kritike …). Skozi Novi rock se vse od leta 1981 do leta 2000 sprehodijo vsi vidnejši ustvarjalci polpretekle domače glasbene zgodovine, vključno z gostujočimi izvajalci s prostora tedanje skupne države in iz tujine. Med njimi se krešejo iskre, ideološki in estetski spopadi, prihaja do sotočij in primerjav s tujo produkcijo in s tem do aktualizacije ustvarjanja pri nas, ki kljub rahljanju zgodovinskega spomina še danes resonira tako v ustvarjanju številnih mlajših zasedb kot, nenazadnje, skozi svojstveno nadaljevanje angažmaja Novega rocka, skozi Klubski maraton. Pričujoči dogodek, Novi rock 3.0, ni (zgolj) komemoracija, ni obujanje spomina, ni »še pomnite tovariši«, ni nepremični spomenik, temveč priložnost, da premislimo »tu in zdaj«, da skozi sedanjost spremenimo preteklost, in obratno, oziroma da v zgodnji maniri punka čez ta spomenik narišemo nove in nove grafite … Tako kot se je glasila ena izmed oddaj Igorja Vidmarja, »bodi tukaj zdaj!«.
Pričujočo 30. obletnico Novega rocka bi se dalo vse prelahko površno razumeti kot komemoracijo, spomenik in zazrtje v preteklost, težje pa jo je misliti kot poligon za aktualizacijo in prevpraševanje trenutnega stanja na glasbeni sceni pri nas. Zato za začetek: kje vidiš potencial tovrstnih prevpraševanj in aktualizacij znotraj tega dogodka? Oziroma banalneje: zakaj Novi rock 3.0?
Mene osebno je poleg obletnice motivirala možnost, ideja, da postane format Novega rocka znova relevanten za promocijo alternativne popularne glasbe. Torej ni šlo le za uživanje v nostalgiji »dobrih starih časov«, to je uspelo in se je na primerno samoironičen način že zgodilo z lansko »60-letnico punka« v Kinu Šiška, pred tem pa z uspešno vrnitvijo Pankrtov in nato Nietov pa Lublanskih psov, Vie Ofenzive in zadnje čase še Buldogov in Kuzel, Kuge; pa seveda letos z Demolition group in Res Nullius, te dni celo Gnilih duš, Lokalnih pizd, Odpisanih; Industbag je tudi še živ in duh CZD itd.
Skratka, zdelo se mi je, da je nekaj novega v zraku, nekaj, kar je še dodatno poživilo to ustvarjalnost, ki tako in tako nikoli ni bila le »zombijevska«, ampak vedno tudi živo ustvarjalna. Naj dodam, da je bila posebej navdihujoča in presenetljivo lucidna skladba Kolk rabš Buldogov, ki je leta 2009 izšla na zbirki Imamo dobro glasbo Vala 202, letos pa še na njihovem novem albumu Ni lepo, pa tudi nove skladbe Niet, Aktivne propagande, N'toka: kot da je oživel brezkompromisni in uporni duh zgodnjega punka, a tudi rapa.
Drug motiv je bila kakovost številnih novih izvajalcev v zadnjih desetih letih. Novorockovska glasba se je umaknila v »underground« Klubskega maratona Radia Študent, ki je uspešno zajel in predstavil praktično vse pomembne nove bende, žanre in posameznike alter- in novorockovskega polja, delno tudi rap, le brez metala, domnevam, da zato, ker se je ta že dodobra osamosvojil.
Se je pa Klubski maraton dogajal stran od »osrednjih« prizorišč in medijev, tudi nacionalnih, in to naj bi sedaj NR3.0 spremenil. Nekateri najvidnejši bendi bodo nastopili na NR3.0, drugi, recimo Elvis Jackson, so že imeli svoj solo koncert v Križankah, več kot klubske koncerte pa je imela že cela vrsta drugih bendov, mnogi tudi dosti nastopajo, recimo Muškat Hamburg, ki zaključuje Trnfest oziroma igra na predzadnjem večeru, zato ni bilo smiselno, da bi teden dni kasneje nastopil še na NR3.0, četudi nanj spada. Še bi lahko našteval.
Dobrih bendov, ki bi si po kakovosti zaslužili koncert v Križankah, bodisi solo ali v »kolektivu«, je torej toliko, da bi lahko naredili tri večere NR3.0, vendar so bile predvsem finančne možnosti omejene. Tako bo nastopila neke vrste »reprezentanca«, ki naj bi predstavila čim širšo paleto nove glasbe.
Rekel sem – NR3.0 »naj bi spremenil« – to pa zato, ker se dobro zavedam, kako zelo so se okoliščine spremenile v zadnjih desetih letih; kljub »mitskemu« statusu NR uspeh v času množice koncertov, tudi brezplačnih ali krepko subvencioniranih, ni zagotovljen. Tu je še razmah svetovnega spleta pa I-podov in cele tehnologije, ki omogoča »zastonj« potrošnjo glasbe, kar še bolj razpršuje in individualizira okuse publike itd.
Na tem mestu bi lahko pritegnil Benjamina in njegov davni esej na temo umetnosti v času tehnične reprodukcije; danes bi lahko dodali, da gre tudi za tehnološko pop/potrošniško »opolnomočenje« (empowerment) posameznika, za »demokratizacijo dostopa« do glasbe. Na drugi strani te iste virtualne medalje pa so splet in novi socialni mediji kot dejavniki neke navidezne, virtualne nove »skupnosti« potrošnikov glasbe. Upam, da ta virtualna »skupnost« hkrati že tudi proizvaja občutek manka in potrebo po realnem, živem druženju z glasbo, za razliko od druženja ob glasbi, z glasbo kot ozadjem, kuliso. Torej tudi potrebo po drugačni koncertni izkušnji. Tako računamo prav na enkratnost živega koncertnega dogodka, ki ga ni mogoče doživeti virtualno. NR3.0 se seveda novim medijem ne izogiba. Upam, da bodo spletni glasbeni portali in mreže prepoznali NR3.0 kot nekaj, kar je vredno obiskati. NR3.0 je torej tudi »sinteza« nove, vendar je najprej »antiteza«, saj se opira tako na zgodovino kot na klasične medije – zlasti radio, v glasbenem smislu pa na domačo produkcijo z gostom Damirjem Avdićem iz »ex-Juge«, ki pa to obravnava vse prej kot nostalgično.
Zanimivo je, četudi ne posebej namerno, da poje velika večina bendov na NR3.0 v slovenščini, kar je čisto v redu, saj je »anglo-ameriških« koncertov vseh sort zadnje čase res ogromno, tudi točno v času NR3.0.
In še ena pomembna razsežnost odgovora na tvoje vprašanje, »zakaj NR3.0«: morda bo NR3.0 posebej – a ne samo – z ostrimi »družbenokritičnimi« besedili Niet, N'toka, Buldogov, Aktivne propagande pa klasike Otrok socializma spet posredovalec sporočil, ki v novem »duhu časa« dopolnjujejo čisto glasbeno alternativnost »novega rocka« v primerjavi s pop/rock konfekcijo ter klišeji, konformizmom, golim hedonizem in »ekscesom«, ki prevladujejo v medijih.
Morda bo spet prodrla ideja, da »drugačna glasba je možna«, še več, ne le možna, ampak nujno potrebna, in to tudi na veliki sceni in v osrednjih medijih, ne le v undergroundu. Morda je to celo zametek ideje o drugačni družbi. To se morda sliši »iber« pretenciozno in idealistično, ampak če prav pomisliš, se je stara viža, ki pravi, »nobene izbire ni, živimo v najboljšem od vseh možnih svetov«, že krepko izpela. Bomo videli.
Pravzaprav so se z Novim rockom in okoli njega oblikovale ključne pridobitve na slovenski glasbeni sceni, ki jih žanjemo še danes (Metelkova, razvejana klubska scena, festivali, natečaji, Kino Šiška). Zgodovina Novega rocka se bere tudi kot nenehna reaktualizacija večnih dilem in vprašanj slovenske glasbene scene, po Igorju Bašinu je nekakšno »vozlišče zgodovine«, z »zmagami in razočaranji« obenem. Kje danes ti kot še vedno aktiven spremljevalec domače glasbene scene razbiraš tovrstna vozlišča, kje tičijo razlogi za optimizem in kje so tista večja razočaranja?
Nekatera glavna »vozlišča« sem že nakazal. Še eno je afirmacija »lokalne« avtorske izvirne in inovativne ustvarjalnosti kot hkrati vložek in »nasprotje« globalizirani pop kulturi, ki jo obvladujejo svetovne centrale in distribuirajo njihove lokalne podružnice, pri čemer imajo najmanj dvojno vlogo: po eni strani »osvobajajočo« vlogo demokratizacije dostopa do glasbe, tudi »opolnomočenja«, ko si lahko vsakdo z youtube naredi svojo MTV, po drugi strani pa banalizacije, razvrednotenja, morda tudi razdružbljanja, »patološko narcistične« individualizacije glasbene potrošnje.
Tretje je oživitev dejavnega, reflektiranega, informiranega in ne le fanovskega emo-potrošniškega odnosa do glasbe. Poleg promocije glasbe bendov NR3.0, a ne le njih, naj bi v osrednjih medijih za to poskrbela okrogla miza v Kinu Šiška, distribucija knjige Novi rock 1981–2000 Igorja Bašina in še kaj.
Kje danes razbiraš kontinuiteto Novega rocka, predvsem ob današnji poplavi festivalov, ki v globalni sferi že ogrožajo manjša koncertna prizorišča in posamične koncerte, celo turneje, in nenazadnje ob poplavi iskalcev talentov in raznoraznih natečajev?
Eden glavnih izzivov in tudi tveganja je prav oživitev NR-formata »urbanega festa«, za razliko od izven-urbanih festov, kjer se publika za več dni totalno »sprosti«, odklopi, odtrga od svojega običajnega družinskega, šolskega itd. okolja, oziroma se predvsem druži in klepeta, tako kot na Trnfestu ipd. NR3.0 predstavlja cel »paket«, paleto različnih, a hkrati »urbanih«, »alter« izvajalcev in tako vabi k sprejemanju, srečanju z novimi zvoki, k radovednosti, odprtosti, ko celotni program ni nujno vnaprej pogodu vsej publiki, kakor to načeloma velja na »žanrskih« festivalih, na Metalcampu in sedaj še na Punk Rock Holidayu ipd. Seveda ni nujno, da se bo to tudi prijelo.
Novi rock je bil vedno refleksija neke scene, njena zgostitev in hkrati referenca za bodoče ustvarjanje ustvarjalcev, ki so se pojavili na njem. Deloval je kot nekakšna znamka, vendar na večpomenski ravni. Ali je danes sploh še mogoče ustvariti tovrstno večpomenskost (znamke) v miljeju, kjer je znamka zgolj logotip, katerega uspešnost se meri zgolj skozi tržni potencial?
Odgovor na to bo pač jasen na NR3.0 in po njem. Dejstvo je, da je cela vrsta izvajalcev že zrela za samostojne velike koncerte, ne le Niet, ki so že bili v Križankah, temveč tudi Melodrom, verjetno N'toko (z Moveknowledgementom), od starejših Demolition Group in morda Res Nullius, Elvis Jackson so že imeli koncert pred kratkim, zato jih ni na NR3.0. Morda bo na NR3.0 celo premalo čisto novih oziroma najnovejših bendov. Gotovo ne bodo nastopili vsi novejši bendi, ki bi tja spadali – to je pač posledica časovnih omejitev in dejstva, da so nekateri, recimo Nikki Lauder, zadnje čase že dosti nastopali. NR3.0 kot tvegan poskus je v tem smislu nujen kompromis med uveljavljenimi in novimi imeni. Nastop bi si zaslužili tudi kaki metalci ter tako zastopali zelo živ žanr, ki pa se je že dodobra »osamosvojil«.
Novi rock je bil vedno del širše zgodbe punka in z njim porajajočih se civilnodružbenih gibanj, zgodbe, ki je pripeljala do razmaha neodvisne kulturne scene, produkcije, založništva, ki je tvorila nove prostore in ustvarjalne prakse itd. Danes so te stvari samoumevne, v prenesenem pomenu na voljo z enim klikom, zastonj in v sferi virtualnih komun v digitalnem svetu. Se ti zdi, da v njih obstajajo elementi angažiranosti, ki se jih da preliti na teren?
Ne bi se čisto strinjal. Novi rock je bil predvsem del širše zgodbe nekonvencionalne, avtorske, inovativne, drugačne (urbane) popularne glasbe. Prvih par večerov je imel punk metalskega in nato (alter)pop »dvojčka« oziroma dopolnilo/»konkurenco«, na NR se je prvič v Sloveniji predstavil Plavi orkestar itd. In prav v tej odprtosti, »demokratičnosti« in množičnosti kaže iskati širšo relevantnost NR. Stava NR3.0 je v tem, da je tudi nova alternativna, neodvisno zalagana in koncertno producirana glasba dovolj kakovostna, nova in hkrati (potencialno) popularna, relevantna za širšo sceno. Bendi Klubskega maratona pa produkcije množice neodvisnih založb si zaslužijo vidnejšo, centralnejšo platformo. Če si tega želi tudi publika, ali jo še zanima tak format in taka glasba kot povezava na drugi, »nadindividualni«/klanovski/»plemenski«/fanovski ravni, to bomo pa šele videli.
V navezi s tem vprašanjem; glede na stanje na domači glasbeni sceni je danes angažma ustvarjalcev nujen, naj gre zgolj za angažma pri samem ustvarjanju ali pri ustvarjanju novih prostorov, skupnosti, založb … Če na sceni lahko razbiramo tovrsten angažma, pa se danes poraja drugo vprašanje – vprašanje medijev. Se ti zdi angažma po novem premisleku, redefiniciji in predrugačenju vloge medijev, vloge novinarjev in glasbene kritike nujen?
Veš kaj, po tolikih letih takih in drugačnih izkušenj z mednarodnim in narodnim glasbeno-medijskim »poslom«, po spremljanju zadnjih petnajst let privatizacije in komercializacije medijev, globalizacije koncertne dejavnosti itd. ne bom za nobeno reč rekel, da je nujna. Iluzija »totalne medijske svobode« pod diktatom lastnikov in oglaševalcev bo naredila svoje in večina medijev se bo verjetno, tako kot doslej, ravnala po svojem »osebnem okusu« in seveda po domnevnem »večinskem okusu«. Eno izkušnjo že imamo tudi z NR3.0, in to z mariborskim Večerom, za katerega NR3.0 ni dovolj »širok« in »splošno zanimiv«, da bi ga promoviral z nagradno igro ipd.
Vendar je prav ideja in program NR3.0 dobra prilika za »mlade in nemirne« in malo pogumnejše, saj za »drugačnost« in »kritičnost« novinarjem in novinarkam ni treba nič drugega, kot da citirajo tekste Niet, Buldogov, N'toka …, pa bo vsakomur jasno, da gre tu še za kaj drugega kot za čisti žur in »rock'nroll, ništa drugo, ništa mudro«.
Seveda pa se lahko zgodi tudi vse kaj drugega. Bomo videli.