Entropija in druge ljubezenske zgodbe

Če se na začetku dotaknemo besede entropija, bomo hitro trčili ob fizikalno razlago, da gre za termodinamično količino, ki nastane iz nič pri ireverzibilnih spremembah in se je ne da uničiti. In ravno te nepovrnljive metode skladanja originalnega pop zvoka krasijo lik in delo Nejca Pippa. Če je na prvencu iz leta 2020 z naslovom Ulysses dodobra raznežil domačo glasbeno sceno z zvrhano mero sodobnega kantavtorstva, je tokrat naredil še korak dlje. Album Entropy je vrhunec domačega progresivnega pop izraza, ki se z vsako terco ali črko lahko kosa s podobnimi deli tega žanra v svetovnem merilu. In tako pridemo do večne uganke žanra, ki kar žari od morebitnih predalčkanj; ta je v Pippovem primeru izmuzljiv.  Za dolgi spomin tega izjemnega albuma neodvisnega popa svetovnega formata pa toplo priporočam trilogijo zaključnih skladb Places, Almost Blue Take 2 in Us, ki dodatno razpira pahljačo za naše glasbene razmere sila unikatnega solističnega glasbenega ustvarjanja.

Uvodna skladba Green Fields nas jazzovsko zaziba v prečudovito ljubezensko romantiko, ki v kratkih odstavkih prežema vsak kotiček iskrenega hrepenenja. V tem slogu se vzdušje prevesi v skladbo Hide, ki z drobnimi, a sila učinkovitimi kitarskimi miniaturami kaplja skozi zatesnjena okna in nas navdaja z občutkom osamljenosti. Med ta akustično kitarski medmet, ki ga, tako kot na prvencu, neločljivo od Pippove izpovednosti podpira multiinštrumentalist Krištof Pogačnik, se prikrade skladba I sit, kjer se eksperimentalni R&B razkaže v vsej svoji monumentalni razsežnosti in nas neposredno nagovarja z novodobno različico hiphopovskega besedičenja. Dokaj jezna skladba, ki pa ne omeje vseprisotne milenijske romantike, se v Get Back To Me prelevi v samokritično spraševanje v odločnem ambientalnem loku z verzom »how could you let me write this down?«. Temu sledi vnovični vprašaj, »will my love ever fade?«, ki odpira skladbo Shadows, morda ultimativni delček albuma, v katerem se inštrumentalni kombo v sestavi že omenjenega Pogačnika in Iana Pirca na saksofonu kreše z nepogrešljivim Nejčevim hripajočim vokalom. Tudi ko se nevihtno iz ozadja loteva dinamike svojih viž, tako kot v skladbi Perfect Storm, se zdi, da Nejc z lahkoto operira ne le s perfektno angleščino, ampak tudi s poglobljeno in iskreno poezijo. Slednja je v nepričakovanem, ali če hočete nepovrnljivem, stadiju za tako mlado srce in duha, a vselej prepričljiva in brez nepotrebne patetike, res živa in resnična.

Za dolgi spomin tega izjemnega albuma neodvisnega popa svetovnega formata pa toplo priporočam trilogijo zaključnih skladb Places, Almost Blue Take 2 in Us, ki dodatno razpira pahljačo za naše glasbene razmere sila unikatnega solističnega glasbenega ustvarjanja.