Evropska jazzovska konferenca v Ljubljani

V zadnjem desetletju smo priče preporodu domače jazzovske scene z razvejanimi linijami in izrazi ustvarjalk in ustvarjalcev ter zasedb, od tistih, ki sledijo bolj tradicionalnim oblikam jazza, do tistih, ki spremljajo in tvorijo tradicijo svobodnjaškega jazza ter svobodno improvizirane glasbe. Raznovrstni avtorski izrazi in samosvoje zvočne govorice so prisotni na festivalih in koncertnih odrih, tudi tistih, ki niso izrazito jazzovski, pač pa ustvarjajo nove povezave in spodbujajo samoiniciative, z nastopi na tujih odrih in izdajami za mednarodne založbe pa se vse intenzivneje vpenjajo tudi v mednarodno sceno. Med 21. in 24. septembrom v Ljubljano prihaja European Jazz Conference, (celoten program konference najdete TUKAJ) mednarodna jazzovska konferenca s koncertnim showcase programom, ki bo k nam ponesla številne profesionalce iz polja evropskega jazza, vodje festivalov, klubov, agente, promotorje, založnike in novinarje, ki lahko domači sceni ponudijo močno profesionalno platformo, znanja, možnosti za mreženje ter predstavijo nove iniciative. Gre za že četrto tovrstno dogajanje; prve tri edicije so se odvijale v Wrocławu, Budimpešti in Helsinkih. Konferenco pripravlja Cankarjev dom s partnerji in podporniki, pričakujemo pa lahko več kot dvesto profesionalcev iz različnih držav. V ozadju konference stoji kot soorganizator in glavni pobudnik mednarodna evropska mreža Europe Jazz Network, ki obstaja od leta 1987 in v kateri je več kot sto članov, festivalov in klubov iz več kot tridesetih držav, med njimi od leta 2008 dalje tudi Cankarjev dom. Mreža izvaja številne programe, promovira dejavnosti članov, jih mreži, izmenjuje informacije in spodbuja koprodukcije, mednarodne izmenjave ter skupne nastope v evropskih programih sofinanciranja, vse to pod temeljnim poslanstvom skrbništva za jazz iz izrazito evropske perspektive. Na konferenci bodo v tem duhu predstavili knjigo v nastajanju, The Shared Roots of European Jazz, ki zgodovini evropski jazz. Konferenčni program ponuja tri osrednja predavanja treh znanih glasbenikov in glasbenice: Rabih Abu-Khalil bo v predavanju Music across the border predstavil svojo izkušnjo glasbenih sodelovanj kot medkulturnega dialoga, francosko-srbski pianist Bojan Z ima podobno izkušnjo, o kateri bomo izvedeli marsikaj na predavanju The artist: bridge between communities, malijska pevka Rokia Traoré pa nas bo v predavanju The artist as world nomad med drugim seznanila s svojo izkušnjo dela z afriškimi begunci. Ena od osrednjih okroglih miz bo potekala pod naslovom Where to begin? Social inclusion in cultural policies, ki razpira osnovna vprašanja programom in iniciativ vključevanja ranljivih skupin v kulturne programe in politike tako na ravni kulturnih institucij kot neodvisnih iniciativ in organizacij. To je hkrati osrednja tema letošnje konference, ki jo spremlja slogan Kaj če? / What if?. V okviru konference se bodo udeleženci lahko udeležili delovnih skupin in delavnic, kjer se bodo dotaknili vprašanj socialne vključenosti in zastopanosti spolov v glasbi, jaza in mladostnikov, uporabe spletne, video in streaming tehnologije za nagovarjanje nove publike itd. Med zanimivimi projekti je tudi projekt kreativnih sprehodov (Creative Walks) po različnih delih Ljubljane, po kateri nas bodo z lastnimi (z)godbami vodili N’toko z iranskim glasbenikom Imanom Šahriarijem – Nadžijem, Dre Hočevar, direktor festivala Sarajevo jazz fest Edin Zubčević, Pedro Costa, ki je šef založbe Clean Feed, in drugi. V koncertni program nas bo v Cankarjevem domu 21. septembra vpeljal libanonski mojster uda Rabih Abu-Khalil s triom, ki je vpel to specifično strunsko glasbilo v jazzovsko glasbo. Priče bomo sodelovanju med pianistom Bojanom Z-jem ter klarinetistom in pihalcem Goranom Bojčevskim, Makedoncem z bazo v Sloveniji, in njegovim kvartetom. Ta koncert sicer spada v redni koncertni cikel Glasb sveta. Sledil bo koncert Vasko Atanasovski Tria v Klubu Gromka. Med posebnim koncertnim programom bo nastop klavirskega dua To Pianos Kaje Draksler in francoske pianistke Eve Risser, dveh najbolj prodornih klavirskih glasov v sodobnem jazzu in improvizirani glasbi. Ta dogodek bo hkrati promocija njunega albuma, zapisa koncerta z Jazz festivala Ljubljana, ki ga v zbirki Ljubljana Jazz Series izdaja založba Clean Feed. Showcase program domačih zasedb, kjer se mednarodnim ušesom in novinarjem predstavijo udeleženci konference, napoveduje nastope sedmih zasedb, ki jih je mednarodna žirija izbrala na natečaju (nanj se je prijavilo 50 domačih ustvarjalcev, ustvarjalk in zasedb): prvi dan bodo v Klubu Cankarjevega doma nastopili Maja Osojnik v duetu ZSAMM, Drago Ivanuša z novim projektom, zasedba Artbeaters in Bowrain, drugi dan pa bobnar Kristijan Krajnčan s solističnim projektom DrummingCellist, Teo Collori z zasedbo Momento Cigano in premierno slovensko-francoski trio Feminized.Science.Deniers z Drejem Hočevarjem, Igorjem Lumpertom in Eve Risser. Pod okriljem konferenčnega programa bosta na ogled dve razstavi jazzovske fotografije, Zaradi jazza Oliverja Belopete in Critics Choice Žige Koritnika. O pomembnosti konference za domačo sceno, o članstvu v Evropski jazzovski mreži, o domači sceni in njenih priložnostih ter stanju jazzovskih godb v Evropi smo se pogovarjali z vodjo projekta in najbolj zaslužno osebo, da Ljubljana gosti konferenco, Bogdanom Benigarjem, ki je hkrati član odbora direktorjev v Evropski jazzovski mreži ter vodja jazz programa in glasb sveta v Cankarjevem domu.

Kakšno moč ima Evropska jazzovska mreža v evropski in svetovni jazzovski krajini na ravni promotorstva, festivalov in založništva ter kakšno vlogo zavzema danes, 30 let po svojem nastanku? 

Evropska jazzovska mreža deluje na več ravneh in predvsem podpira mnoge projekte posameznih članov mreže, nekatere celo spodbuja ali jim nudi oporo pri dodatnem mreženju znotraj in izven Evropske jazzovske mreže in pri skupnih prijavah članov za pridobivanje evropskih sredstev za projekte in programe, ki niso del dejavnosti te mreže. Sam sem v mreži aktiven nekaj manj kot deset let, zadnjih pet tudi v predsedstvu. Veliko je bilo storjenega za izboljšanje delovanja mreže (zaposlitve itd.). S tem so se vzpostavili pogoji, na podlagi katerih so imeli posamezni člani večje koristi. Seveda pa je bila stopnja izkoriščenosti mreže odvisna od vsakega posameznega člana, njegovih akcij in aktivnosti, ki jih je želel vzpostaviti prek Evropske jazzovske mreže. Naslednji korak je bila Evropska jazzovska konferenca. Z njo se mreža odpira tudi nečlanstvu. Evropska jazzovska mreža želi z njo postati osišče jazzovskega dogajanja, kjer se širijo misli in izkušnje med članstvom in zunaj njega, tako med posredniki kot ustvarjalci, tako med teoretiki, publicisti in pedagogi kot ljubitelji. Govorimo torej o znanjih, ki so koristna za vse, ki participirajo pri razvijanju kreativnosti in v praktičnih, organizacijskih sferah.

Konferenco v Ljubljani ste vsebinsko zasnovali pod naslovom Kaj če?, v katerem se skriva tudi politična nota, povezana s sodobnim problemom migracij, porastom nacionalizma ... V konferenčnem programu in v delovnih skupinah boste skušali razvijati modele družbene vključenosti skozi lastne programe, dotaknili se boste problema izključenosti žensk v programih festivalov itd. Na kakšen način je po tvoje dobro te stvari vkomponirati v program ustanove oziroma festivala ali kluba in kako lahko to vpliva na družbo?

Verjamem, da je skoraj vsaka programska odločitev tudi politična. Z njo lahko božaš ali pa globoko zarežeš v kulturno politiko. Kakšno glasbo podpirati, z vsem, kar jo obdaja (izobraževanje, teorija, praktična izvedba, razvoj občinstva), skupaj z javnimi sredstvi, in na kakšen način in v kakšnem obsegu – vse to je zagotovo kulturnopolitična odločitev. Bistveno se mi zdi spoznanje, da se gibljemo v polju manjšinskosti, zato je dejstvo, da zaščita pomeni javno financiranje, še toliko pomembnejše. Navezave na druge »manjšinske« probleme se tu zdijo ključne. Obstajajo številni primeri uspešnega družbenega vključevanja ter reševanja problemov prek kreativnih pristopov v glasbi in njenega posredništva. Tako pri izobraževanju najmlajših do vključevanja vseh, ki so prišli od drugod, bodisi iz romske vasi pri Krškem ali iz Damaska. Z glasbo lahko delujemo na različnih ravneh življenja. Koncerti so morda najatraktivnejši del, a veliko uspešnih zgodb se piše ob tem. So manj vidne, a velikokrat odločilne za posameznikov razvoj in njegovo življenjsko pot. Ta vprašanja in dobre prakse želimo predstaviti tudi na konferenci v Ljubljani. Zdi pa se, da smo na nekaj ravneh začeli uspešno delovati tudi v naših programih, še posebno pri Jazz festivalu Ljubljana, ki s tem postaja vedno bolj referenčen tudi v evropskem prostoru. 

Kako pomembno je za slovensko jazzovsko in širšo glasbeno sceno članstvo v tej organizaciji? In kako pomembna je konferenca, ki se odvija pri nas? Kako so ta leta potekale vaše iniciative in kakšna je danes naša pozicija v organizaciji? 

Kandidatura za organizacijo konference je bila večplastna. Predvsem je temeljila na predpostavki, da je konferenca perfektna platforma za navezovanje osebnih stikov med domačimi ustvarjalci in posredniki s tujimi akterji, odločevalci o programih, ki potekajo na festivalih in v klubih in tudi med zastopniki in novinarji. Del domače scene, bodisi tiste, ki deluje v Sloveniji, bodisi tiste v eksilu, bo to priložnost na formalni plati dobil z izborom v Slovenia Showcase programu ali prek otvoritvenega oziroma posebnega koncerta znotraj konferenčnega programa. Drugo so vsebine, o katerih sva že govorila in ki lahko ponesejo v javnost pomembno sporočilo. Del moje vizije delovanja je tudi to, da se čim večjemu številu udeležencev omogoči, da svojo delovanje razširijo in se povežejo, bodisi individualno bodisi prek institucij, in ga vsaj skušajo aktualizirati v mednarodnem prostoru. Seveda pa tega ne morem narediti namesto njih. Vsak lahko naredi nekaj zase, ne samo tisti, ki so bili izbrani. Želel bi si, da bi potencialni akterji izkoristili alternativno pot namesto samoizključevanja. Nekateri so to že storili s tem, ko so se registrirali. 

Ko se je Evropska jazzovska mreža pred petimi leti odločila, da bo konferenca njena glavna dejavnost, sem seveda takoj izkoristil svojo pozicijo v predsedstvu in začel z lobiranjem Cankarjevega doma in Ljubljane. To sem počel tako prepričljivo, da so se drugi kandidati umaknili že pred glasovanjem (smeh). Recimo, za leto 2018 so bili kar trije močni kandidati; izbrana je bila Lizbona. Vendar ta »moč« ni prišla le iz mojega karakterja, predvsem gre za delo, ki je bilo vloženo. Danes ves jazzovski svet ve za Ljubljana Jazz Series in tudi to, kdo je Kaja Draksler. Šlo je in še gre za premišljen vstop in vplivanje na odločevalce ter posrednike na različnih ravneh. Evropska jazzovska mreža v Ljubljani je zmaga, če se lahko izrazim v športnem žargonu. Če jo bomo izvedli uspešno, bo pridobila celotna scena in upam, da jo bo z aktivnim delovanjem tudi izkoristila. 

Cankarjev dom je eden izmed 118 članov Evropske jazzovske mreže, v katero je vključenih 35 držav. Sam obiskuješ številne festivale, klube itd., ki so člani mreže. Kakšno mesto zaseda Slovenija v Evropi na področju jazza, če presojaš po razvitosti infrastrukture (festivali, klubi, založbe, promotorji) in upoštevaš mehanizme sofinanciranja in iniciativ znotraj kulturnih politik?

Mislim, da je zdaj 119 članov. Slovenija se umešča v srednji razred. Nikakor se ne moremo primerjati z nordijskimi državami ali, recimo, Belgijo, po drugi strani tudi ne z BiH ali Makedonijo. Menim pa, da smo po razvejanosti, znanju, kreativnosti in efektivnosti v samem vrhu.  

V zadnjem desetletju so na področju glasbe in koncertnih dejavnosti prevzeli vodilno vlogo festivali. V polju popularne glasbe se je pojavila močna mreža showcase festivalov; to vlogo pri nas uspešno predstavlja MENT. Kako je s tem na področju jazza in sorodnih godb? Sama prireditev ima močan tako konferenčni kot showcase del, ki je izrazito vezan na predstavljanje domače scene. 

Showcase festivali so v polju jazza vezani predvsem na lokalne showcase festivale, ki delujejo samostojno ali pa so vpeti v redne festivale. Posebni so poleg Evropske jazzovske konference tisti v Španiji, Belgiji in Grčiji, v posamezne festivale pa so vpeti v Franciji (Le Mans), Avstriji (Saalfelden), Nemčiji (Jazzahead v Bremnu) in še kje. Slednji deluje predvsem kot jazzovski sejem in mednarodni jazz showcase. Po Evropski jazzovski konferenci želimo poudarjeno nadaljevati z izbiro slovenskih izvajalcev tudi znotraj Jazz festivala Ljubljana. Skoraj pri vseh naštetih za tuje goste skrbijo nacionalne glasbene export organizacije, ki delujejo samostojno ali v okviru glasbenoinformacijskih centrov.

V okrilju showcase koncertnega programa bo nastopilo deset domačih ustvarjalcev in ustvarjalk ter zasedb. Kaj jim ta nastop lahko prinese in v čem se razlikuje od, denimo, nastopa na ljubljanskem jazzovskem festivalu?

V showcase programu jih je sedem. Zaradi velike kvalitete je programski odbor dodal še eno mesto več, kot jih je bilo razpisanih. Del konference pa sta še dva koncerta, ki sem ju predlagal programskemu odboru, eden je namenjen javnosti, saj gre za otvoritveni in dvojni koncert cikla Glasb sveta, ki se navezuje na slavnostne govorce na konferenci. Izbira koncerta To Pianos je logična, saj gre za koncert ob izidu albuma, ki je bil posnet na Jazz festivalu Ljubljana in predstavlja Ljubljana Jazz Series. Vsem lahko nastop prinese uveljavitev ali dodatno uveljavitev v mednarodnem prostoru. Upam, da bo komu pomagalo, da bo našel agenta. Program je pester in dinamičen in bo potekal v atraktivnem prostoru za spremljanje koncertov. Prisotni bodo novinarji iz petih pomembnih evropskih jazz publikacij oziroma portalov iz Italije, Francije, Nemčije, Nizozemske in Velike Britanije. Glas se bo širil …

Domača jazzovska scena je v zadnjem desetletju dobila močan kreativni zagon in vse bolj odmeva tudi na mednarodni sceni. K temu je pomembno prispevala aktivnost Cankarjevega doma (Jazz festival Ljubljana, Cankarjevi torki, Zvončki in trobentice, obiskovanje festivalov, sejmišč in druge promocijske in producentske dejavnosti). Konference in showcasi vedno ponujajo znanja in profesionalne izkušnje iz branže ter mreženja. Kaj po tvoje še manjka domači jazzovski in improvizatorski sceni oziroma kje so še neizkoriščeni potenciali?

Večja organiziranost in samoiniciativnost. Pri tem SIGIC že igra pomembno vlogo s stojnicami na sejmih, vendar manjka večja vloga države. Norveškega modela financiranja jazz glasbenikov za nastope v tujini najbrž ne moremo implementirati, belgijskega pa lahko. Ničesar novega se nam ni treba izmišljati, ker recepti že obstajajo in žanjejo uspehe. Primer: belgijski fokus na Jazz festivalu Ljubljana. Od flandrijskega ministrstva za kulturo smo za nastope treh skupin prek razpisa, ki so ga v angleščini objavili za tuje interesente, direktno pridobili 7.000 evrov. Vsi trije nastopajoči so imeli odlične nastope, enega, z naslovom Ljubljana (!), je založba Clean Feed celo izdala v svoji zbirki Ljubljana Jazz Series.

Kako so kriza v glasbeni industriji in širša ekonomska kriza ter zmanjševanje sredstev v kulturi vplivali na razmerja v polju jazzovskih godb tako v Evropi na splošno kot doma?

Pri iskanju talentov? Vsekakor več priložnosti dobivajo mlajši glasbeniki, kar je dobro tudi za razvoj občinstva, saj mlajše generacije obiskovalcev razumljivo rajši spremljajo vrstnike. Mnogi po tehnični plati presegajo starejšo generacijo. Tudi idejno so močni, teoretično so izjemno podkovani in glasbeno zelo razgledani. Kar ni čudno, saj še nikoli ni bilo toliko izobraževalnih ustanov na področju jazza, kot jih je sedaj. Javna sredstva, ki gredo v izobraževanje (jazza), so bistveno večja od sredstev, ki so namenjena za organizacijo jazz koncertov. To je postala »težka« industrija. Slovenija je tu izjema. Zdi se, da imajo pri nas festivali oziroma delavnice večji učinek od formalnih ustanov, ki so zadolžene za izobraževanje. Menim, da bo treba spremeniti miselni koncept na tem področju in začeti vključevati posameznike z mednarodnimi izkušnjami.  

Letos se je na ljubljanskem jazzovskem festivalu končalo zelo plodno obdobje sodelovanja s Pedrom Costo in njegovo založbo Clean Feed, ki je z Ljubljana Jazz Series v svet ponesla marsikaterega domačega izvajalca. Se ta model nadaljuje oziroma kaj lahko pričakujemo v bodoče?

Sodelovanje s Pedrom Costo in založbo Clean Feed se ni končalo, končalo se je samo sodelovanje s Pedrom kot sokuratorjem celotnega programa festivala. Vendar tudi v to ostaja vključen v manjši meri; o tem se še pogovarjamo. Ostaja torej tudi snemanje koncertov in izdajanje serije pri založbi Clean Feed. Novost je novi sovodja festivala, ki bo Edin Zubčević. On bo s svojimi izkušnjami, ki jih ima na področju PR-ja in tehnične produkcije, zagotovo pomagal festivalu, da okrepi določene dejavnosti, za katere menimo, da jih lahko v novi zasedbi še izboljšamo. Rekel bi, da gre za okrepitev dosedanje ekipe in nadgradnjo sodelovanja, ki sva ga imela s Pedrom.