Fermentirana plošča za fermentirano resničnost

Domači pihalec Boštjan Simon že vrsto let v najrazličnejših glasbenih kontekstih utrjuje podobo tehnično opreznega in muzikalno širokopoteznega inštumentalista, ki se redko vda utečenim godbenim konvencijam. Vneto se ukvarja z raznorodnimi elektronskimi razširitvami, sploh v smislu adaptacije naravne zvočnosti saksofona in vzpostavljanja tehnološko interaktivne podstati za živo glasbeno igro, kjer zvečine precej uspešno goji izrazito dinamičen odnos med seboj kot izvajalcem, dano tehnologijo in glasbenim rezultatom. Njegova improvizacijska praksa je tako lahko izrazito zanimiva, saj proces iskanja dobi povsem nove, izrecno interaktivne razsežnosti ter nove dimenzije temporalnosti in glasbenega poteka. Zvok se hrani sam s seboj, muzičist vseskozi posega vmes, polje zvočnih možnosti pa pridobi na krožnih, repetitivnih strukturah in tako zaobide rigidno linearnost, ki nemalokrat zaznamuje inštrumentalno improvizacijo. Rekli bi lahko, da Simon s svojim glasbenim početjem večkrat že kar pooseblja prvenstvene postavke elektroakustične glasbe, saj se zvečine postavlja v situacije neprestanega adaptiranja, mešanja tonskih barv in tekstur ter z raznorodnimi tehnološkimi vmesniki prestrukturira sam proces muziciranja, in sicer predvsem zato, da bi dosegel večjo zvočno in formalno živopisnost. Obči tok albuma je zastavljen tako, da terja celostno poslušalsko obravnavo. Grajena atmosfera oziroma ambient se na neki način logično prenaša iz skladbe v skladbo in tako vseskozi ohranja estetsko homogenost in riše logični tematski lok, ki se z zadnjim komadom elegantno razreši. Vsej tej splošni osredinjenosti albuma navkljub pa vendarle ne gre za vsebinsko enoznačnost ali zatohlost. Boštjan je preprosto muzikalno preveč suveren za kaj takšnega.

Tako se je vedno zdelo, da če se Boštjan v nekem momentu loti solistične plošče, lahko pričakujemo najmanj izredno predan poskus ustvarjanja z nadpovprečno pisanimi rezultati. Gre za kontekst, ki mu je skorajda pisan na kožo, zlasti če pomislimo na še neko drugo značilnost njegove igre: za njegovo muziciranje je značilna močna senzibilnost za muzikalno prilagajanje raznorodnim situacijam, tudi najbolj nerodnim, prav tako pa je jasno, da mu ni toliko do impulzivnega razkazovanja spretnosti. Noče po vsej sili individualistično izstopati, skoraj vedno ostaja v zlati sredini, ki upošteva vse navzoče glasbene dejavnike in praktično nikoli ne vsiljuje lastnih gest. In tako je tudi na njegovem solističnem prvencu Fermented Reality, ki je izšel v začetku letošnjega februarja pri založbi Nature Scene Records. Ta izredno preudarni poskus rodi tematsko lepo zaokroženo, nikoli radikalno ekscesno in po naravi izjemno atmosferično ploščo.

Estetska osnova plošče je kombinatorični presek saksofona in modularnega sintetizatorja. Velik del zvoka so tudi ozvočene tipke inštrumenta – senzorji omogočajo sprožanje oscilatorjev modularnega sistema, ki je že v osnovi dodelan z novim eksperimentalnim interaktivnim modulom OctoSense (zasnovali so ga Jakob Grčman, Simon Macuh, Lan Štokelj Wu, Simon Turnšek in Igor Vuk pod mentorstvom Vaclava Pelouška v organizaciji Projekta Atol). V tem pogledu se široko razpre atraktivna perkusivna dimenzija saksofonske igre. Še več, postane eno od vodilnih polj generiranja zvoka in sprožanja drugih elektronskih dogodkov. Vse slednje se še najbolj slikovito izrazi v skladbi Plomp, zvočno izredno dinamičnem štiklu, ki poskakuje z izrazito fluidnim ritmičnim zanosom. Zdi se, kot da bi se Boštjan tu dodobra spustil v preiskovanje taktilne dimenzije inštrumenta in se podal v iskanje vseh eksplicitno nepihalskih zvočnih potencialov izrazito pihalskega inštrumenta. 

Ob vsem tem je treba poudariti, da pri pričujočem albumu težko izpostavljamo posamezne komade, saj ti niso ne glasbeno ne narativno pretirano radikalizirani, kar se v osnovi veže na prej omenjeno Boštjanovo muzičistično zasnovo. Obči tok albuma je zastavljen tako, da terja celostno poslušalsko obravnavo. Grajena atmosfera oziroma ambient se na neki način logično prenaša iz skladbe v skladbo in tako vseskozi ohranja estetsko homogenost in riše logični tematski lok, ki se z zadnjim komadom elegantno razreši. Vsej tej splošni osredinjenosti albuma navkljub pa vendarle ne gre za vsebinsko enoznačnost ali zatohlost. Boštjan je preprosto muzikalno preveč suveren za kaj takšnega. Vseskozi in morda še najbolj v drugi polovici skladbe Ascent se kaže pihalčeva senzibilnost za, recimo temu mikroskopska melodična postopanja, v Bebey in Gmnoe pa spretnost naslojevanja barvno in teksturno živopisnih elektronskih fragmentov. Eden od prvenstvenih dosežkov tega albuma je tako predvsem ohranjanje osrednje niti izrecno heterogene, na temeljni zvočni raznolikosti osnovane vsebine.

V navezavi na zgornjo opazko se velja ustaviti še pri konceptualnem temelju albuma. Ena pogostejših kritik eksperimentalne glasbe nasploh je, da prihaja do protislovja oziroma nezveznost med idejno zasnovo, se pravi konceptom, in zvočnim rezultatom. Ta kritika bi le stežka vzdržala pri Fermented Reality, saj Boštjan več kot očitno ni vzneseni abstraktni konceptualist, ne zanima ga intelektualistično mistificiranje glasbe. Res je sicer, da proces fermentacije v končni fazi lahko zvedemo na proces ustvarjanja vsakršne muzike, a se vendarle zdi, da se v zvočnem rezultatu pričujoče plošče stvar razjasni še bolj logično, navezava fizičnih rezultatov fermentacije in metodološkega ključa je namreč očitna. Tako kot plini, ki nastajajo med fermentacijo, lahko spremenijo samo zasnovo, teksturo fermentirane snovi, tako tudi zvočni rezultati Boštjanove saksofonsko modularne kombinatorike na izredno dinamičen način spremenijo pot dane improvizacijske ekspedicije in obratno. Tovrstno ujemanje koncepta in dejanske glasbe je eden ključnih temeljev za zadovoljivo poslušalsko izkušnjo in pričujoči album za to poskrbi izredno uspešno.