Festival Boben in lajna 2013

Ob svoji tretji ediciji se je festival Boben in lajna letos preselil na novo lokacijo, ob tem oziroma s tem pa se je kar konkretno preobrazil tudi v svoji zasnovi. Pred tem je potekal na Ljubljanskem gradu, leto pozneje na muzejski ploščadi Metelkove, letos pa ga je jesenski datum preselil pod streho Tobačne, v začasni prostor, ki se imenuje Pop-up dom. Ta prostor je po svoje sorodna zadeva muzejski Metelkovi in njenemu poskusu umetne podvojitve živega urbanega tkiva svoje matice. Pop-up dom je namreč plast simulakrov, simulacija generične, iz lično in domišljeno dizajniranih prodajnih artiklov sestavljene dnevne sobe-pisarne-galerije-kluba. V obeh primerih gre za kolonizacijo prostora s strani kreativnih industrij, ki imajo, tako se zdi, nekaj malega povezave tudi s festivalom. V zadnjem času je namreč Bikofe kot eno od urbanih vozlišč »kreativne« srenje začel organizirati jazz špile in je to muziko precej uspešno – sicer vstopnine – preselil med razmeroma novo publiko. To dogajanje je še vedno odprt izziv etabliranim organizatorjem tovrstne muzike za naslavljanje potencialno novega kroga slušateljev. Recimo tako imenovanih hipsterjev, kot se pavšalno imenuje del populacije, ki aktivno sodeluje v teh kreativnih industrijah ali vsaj sledi modnim trendom te srenje.

Jazz vsekakor potrebuje neko novo umeščenost med ljudstvo in prenovo generacij. Bolj kot le svoj festivalski domet potrebuje skupnost, ki z njim redno in z vsaj minimalno radovednostjo diha v urbanem vsakdanu. Sprememba imena in koncepta Bobna in lajne v festival improvizirane glasbe je tega postavila na teren, ki je jazzu sicer soroden, a je zadnje čase pri nas kar dostojno reprezentiran in že ima neko svojo srenjo (malo, toda zvesto). Vprašanje je, ali so bili zgornji pomisleki o razmerju med skupnostjo in muziko sploh del strateškega premisleka organizacije, toda zdi se, da je omenjeno impro skupnost program pričujočega festivala gladko zgrešil. Mnogo znancev zanj niti slišalo ni in dejansko na festivalu ni bilo videti marsikoga od tistih, ki sicer pohajajo po tovrstnih muzikah.

Z izjemo petkovega špila Dre Hočevar Tria ter njegove kvartetne reprize v soboto zvečer so bili drugi nastopi izjemno slabo obiskani. V soboto se je od treh popoldne pa do desete ure zvečer zvrstila serija improviziranih solo nastopov petih domačih glasbenikov. Izbrani so bili po ključu njihove vidnosti v zadnjem času, a iz (bolj ali manj) gole ekonomičnosti niso predstavljali svojih aktualnih projektov, marveč so bili postavljeni pred izjemno zahtevno nalogo solo improvizacije. Za takšne (tudi poslušalsko napornejše) pristope k muziciranju očitno med naslovljeno populacijo ni bilo interesa. Nekaj malega ljudi se je sicer občasno oglasilo, niso pa izkazali interesa za celodnevno »henganje« v Pop-up domu. Tam sva, roko na srce, poleg organizatorjev po celi dan visela le dva recenzenta festivala, mimo naju pa se je iz špila v špil izmenjavalo še med 5 do (maksimalno) 10 padalcev.

V scenosledu sobotnega programa je bil morda uvodni solo nastop saksofonista Jureta Pukla še največja neznanka. Njega v radikalnejšo improvizacijo in zvočno obrobje načeloma ne zanaša, in ker ni bilo vnaprej pripravljenega programa, se je moral ukvarjati zlasti z zvokom inštrumenta in z razširjenimi tehnikami. Prek tega je vstopil v gradnjo modularnih komadov, ki jih je v prvem delu nastopa gradil predvsem s posameznimi melodičnimi frazami, na katere je potem improviziral, se ukvarjal z njihovo zvočno sliko in jim drobil ter razširjal tonalno jedro. Ta kontrapunkt Pukla kot špilavca sodobnega jazza, ki pa navadno ostaja bolj v sredini te združbe, ter Pukla kot solo improvizatorja brez predpripravljenih skladb je porodil igriv in nepretenciozen špil, vajo v slogu vrhunskega glasbenika. V drugi polovici se je Pukl inštrumenta loteval še drugače: plasiral ga je čez delay, ga igral le čez ustnik in se do neke mere pozabaval tudi z ritmičnim potencialom samega plehnatega mesa inštrumenta. Tu je neobremenjena igra s samim sabo mestoma že zarinila v prisilno kurioznost, je pa – z ozirom na prostor in vibro lagodnega sobotnega popoldneva – prav tako lepo uspela komunicirati s situacijo.

Simulacija dnevne sobe je namreč dajala občutek, da gre pri vsem skupaj za neobvezujoče druženje na domu, tako rekoč za njujorško »loft« sceno, kjer se je njega dni dogajala kopica muziciranja v velikih privatnih mansardnih stanovanjih. Neki kerlc pač muzicira, po kavčih pa visi par njegovih kolegov, čez čas jih nasledijo drugi, zamenja se muzikant, poslušalec pa se vmes lahko še veselo guga na visečem stolu in žuli pivo. Ta ex nihilo ustvarjena situacijo, ki je brez konkretnejše resničnosti, ponuja vzporednico z uvodnim izhodiščem o simulakru; z gesto deux ex machina se ustvari neko zgodbo, ki je bila za maloštevilne udeležence sicer izjemno prijetna: neprisiljeno muziciranje v dnevni sobi in tako rekoč zasebni špil Jureta Pukla za par po kavčih posedenih duš. Milina. Le dokaj ekskluzivna.

S precej intenzivnejšim filmom je nadaljeval bobnar Vid Drašler, ki se v takšnem impro muziciranju giblje kot riba v vodi. Svojega sklopa improvizacije se je lotil z morda nekaj manj dinamične divergentnosti, kot se je od njega lahko nadejamo kje drugje, saj je, tako se zdi, mimobežnost prostorske konfiguracije razbral kot neprimerno za pretirano ukvarjanje s »komajslišnostjo« kot glasbenim elementom, ki v njegovem impro muziciranju sicer nosi ključno vlogo. Namesto tega je zarinil v sosledje perkusivnih grozdov in jasno usmerjenega brkljanja po neritmičnih zvočnih potencialih inštrumenta. Vrhunec špila je bil gosti drnec, pod plazom katerega so se ravno še slišali afriški ritmi. To je kulminiralo v takšen izbruh, da si po njegovem prelomu v tišino lahko kar slišal odsotnost navdušenja in ploskanja, ki bi mu morala slediti (na špilih se sicer pogosto kar nekako ni vedelo, kdaj zaploskati). V primerjavi s Puklovim je bil ta špil primernejši za impro modus, morda le manj primeren za tisti hip okoliš. Vid je preprosto preveč iskren in predan, da bi bil dovolj hip.

Po še enem premoru je glasbena nit zaplula v povsem druge vode. Producent in pozavnist Žiga Murko je plasiral nastop, ki je bil povsem drugačen od preostalih muziciranj. Šlo je za kolaž njegove produkcije in, tako se je zdelo, tujih komadov, ki so bili z upočasnjevanjem, rezkanjem in plastenjem popačeni v neko bizarno, počasi valujočo maso r'n'b-ja, soula, rare groova, grima in podobnega. Vsa ta produkcija je z Murkovo manipulacijo dobila povsem novo naravo in je izpadla kot zvočna lava iztirjenega, pokvečenega lounga, čez katerega je Murko le dvakrat ali trikrat vstopil s pozavno. Taka ekonomičnost pri rabi inštrumenta je bila simpatičen in suveren rez v predstavo o tem, kaj naj bi on kot solist na jazz festivalu počel, poleg tega pa je vse skupaj izpadlo precej bolj domišljeno kot ob mojem zadnjem prisluhu njegovi godbi, ko je združeval generične ritmične sample z igranjem pozavne in tako brez večjih fines le skopo podvajal sebe kot inštrumentalista.

Nasprotno je bila tu na delu vešča združitev sukača, producenta in špilavca v eno samo premešano vlogo. Ta »mash-up« je bil s svojo umestitvijo v jazz oziroma impro festival osvežujoč, čeravno s svojo postavitvijo v scenosled dneva morda nekoliko neroden. Lahko bi se mu na primer prepustilo vmesne sekvence med drugimi nastopi, da bi se zapolnil prostor, plac pa bi s tem dobil »urbani« groove, kot se za tovrstno kraljestvo kreativne industrije nenazadnje spodobi. Njegov nastop je dejansko najbolj ustrezal prostoru in poteku dogodka, pri katerem je šlo prej kot za sosledje zbranih poslušanj za medigro med poslušanjem, pohajanjem in druženjem, s puščanjem prostih rok za eno, drugo ali tudi čisto tretjo stvar. Kdo bi morda tu lamentiral, da gre za regresijo odnosa do glasbe in za redukcijo muziciranja, intenzivnega in osebnega muziciranja, na razmerje klubskega lounge didžeja in minglajoče ter networkirajoče publike. Načeloma je res treba biti zbran za polno zaužitje tovrstne žive muzike, za sledenje pripovedi glasbenika in za odnos z njegovimi mikro in makro strukturami. Toda po drugi strani je smiselno razmisliti, ali vendarle niso na mestu tudi različni modusi senzibilizacije publike in vstopanja med mlado populacijo, magari skozi stranska vrata.

Kakorkoli že, po tej »urbani« digresiji je v festivalski tok vstopil saksofonist Cene Resnik, ki ga poznamo predvsem po njegovem kvartetu in iz naveze z Zlatkom Kaučičem. Cene se je zadnje čase uveljavil in potrdil kot eden najmočnejših domačih izvajalcev, ki je vešč tako ognjenega jazza kot manj idiomatične rabe inštrumenta. In njegov solo nastop se je zdel hudo primeren izziv.

Lotil se ga je prek zelo lirične igre in potencial svoje glasnejše ekspresije pustil ob strani za špil, ki se je zdel kar nekam nenavadno – skladben. Improvizacije, ki jih je snoval, so bile namreč zastavljene v jeziku in strukturi jazza, ki pa se mu je približeval na intimen, odprt način. Sproti komponirane zgodbe so večkrat porodile vale, v katerih se je tema razvijala sama od sebe in je vse skupaj delovalo zelo samoniklo. Spet drugič so bili v igri raziskujoči in razrvani segmenti, v katerih je glasbo bolj evidentno vodil in poizkušal voditi sam špilavec. Špil se je večinoma vrtel v polju umirjene jazzovske zvočnost, ki pa se je vseeno gibala na robu tega, da se tonalnost in trdnost barve saksofona prav na hitro razblinita. Resnikov nastop je ravno zaradi nekakšne ranljivosti improvizacije poudaril posebnost tamkajšnje prostorske ureditve razmerja med poslušalci in glasbeniki, saj so bili slednji postavljeni v sredino, okoli njih se je dalo sprehajati, bili so na odprtem in prepišnem. Obiskovalcu se s tem odpira bolj dinamičen odnos s prostorom, zvokom, podobo, drugimi obiskovalci in glasbenikom, slednji pa izgubi nekaj varnosti in preglednosti, ki ju nudita intimnejši kot in zavarovani hrbet.

Temu najzahtevnejšemu nastopu (tako za nastopajočega kot za poslušalce) je nov kontrast postavil špil kitarista Sama Šalomona. Ta je že precej bolj uigran muzikant, ki je svoj nastop nekoliko rutinsko sestavil iz improvizacij na bluesovska in rockovska ogrodja, speljanih v značilnem jeziku ukrivljenih tonov in nenavadnih harmonij njegove jazzovske kitare. Človek bi te njegove improvizacije zaradi njihove jasnosti skorajda lahko zamenjal za vnaprej izdelane skladbe. Samo se je nastopa lotil za kanec nonšalantno, brez večjih izzivov tako za poslušalce kot zanj samega, toda vsekakor je bil to odličen špil glede na naravo festivala. Jedrnat, poantiran in sproščen. Toda ob muzikantu njegovega formata bi bil vseeno dobrodošel tudi kak zahtevnejši glasbeni kos.
 

Tako kot se je prejšnji večer vpeljal, tako se je festival tudi zaključil. Nastopil je Dre Hočevar Trio, v katerem sta poleg Dreja (ki je hkrati kurator festivala in vodja Zavoda Boben in lajna) še Bram De Looze na klaviaturah in Devin Starks na basu. Na tem drugem špilu se jim je pridružil Žiga Murko. Predstavljena glasba je bila oba večera, še posebej pa v sobotni kvartetni verziji, precej drugačna od te, ki so jo junija igrali na ljubljanskem jazz festivalu. Sprememba se je porajala že iz same zamenjave klavirja za klaviature Fender Rhodes, poleg tega pa so bile tudi kompozicije precej mehkejše in bolj fluidne od rigidnejših in bolj klasično jazzovskih skladb tedanjega nastopa.

Tudi pri teh novih, vijugavih in izredno groovy skladbah se še vedno izrazito vidi, da gre za bend bobnarja, kar se kaže skozi posebno naravnanost te glasbe na ritem. Klaviaturist pri tem skrbi za pulzirajoče električno groovanje in drobljenje, medtem ko ima basist nekoliko manj prostora in v glavnem nastopa v vlogi ritmičnega pribočnika. Fenomenalno se je v bend vklopil Žiga Murko; tudi tokrat je pustil pozavno ob strani in v komade vnašal zelo intenzivno (morda celo portisheadovsko) cinematičnost. Dejansko ni šlo za nedefinirano cvrčanje in dromljanje, marveč za močno in jasno zgodbo, ki se je kot že prej v solo nastopu ukvarjala z vnašanjem fragmentov, včasih soulovsko prepoznavnih in drugič abstraktnih, a zvočno nasičenih. Murkova suverenost izkazuje potencial, ki bi ga skupaj z njim bend lahko še naprej razvijal v svojstveno avtorsko govorico; Murkov občutek za soul je tisto, kar vidim kot najobetavnejšo smer razvoja te zasedbe. Dre je namreč vodja in skladatelj, ki s tem triom špila dostojen sodobni jazz, toda Murko je tu izrazito poseben lik, zvočni dizajner, ki lahko modernizmu Hočevarja smiselno doda pripono post- in ga, če smem tako reči, prav fino hipsterizira.

Kakorkoli že, ob koncu večera še nekaj besed o tem, da si mora Boben in lajna identiteto še izoblikovati. Najti mora stalni prostor in si (so)ustvariti publiko, nemara tudi jasnejši koncept. Festival Boben in lajna je imel letos v ta namen dovolj sredstev, dober plac in – ob predčasnem zaključku Cankarjevih torkov – prost ter odprt časovni okvir, v katerega pa je postavil le vsebino, ne pa tudi dogodka. We will build and they will come shema, ki – naj poudarim, da smo se redki udeleženci imeli res izvrstno – morda ni izkazala vse potrebne odgovornosti do javnih sredstev, ki so ji bila dodeljena.

Nemara je bila letošnja mimobežnostna zastavitev le kontingentni učinek konfiguracije prostora in sredstev; a tudi v tem primeru se kaže potencial, da se iz te ideje razvije močna praksa. Jazz in improvizirana godba sta lahko marsikaj, in dejansko sta lahko tudi flaneurska fragmenta. Nemara je takšno heretično gledanje na to odraz zeitgeista, kot ga je izrazila tudi ad hoc in nefokusirana izvedba festivala. Morda bi bilo bolj smiselno tak program izvesti v kontinuirani klubski maniri; »urbana kultura« in take reči. Za konec še to: festival je odprl neko novo polje delovanja, neki poizkus estetike vsakdana, ki resda še nima točne vizije, a je dovolj posebna in vredna nadaljnjega vključevanja v urbano tkivo in iskanja svoje morebitne skupnosti.