Festival SAXGO23: Jazz

Pregledna geometričnost pročelja novogoriške občinske stavbe in dišeča mehkoba poletnega večera. Skladna simetrija in repetitivni ritem kvadratnih oken, v katerih tiho ugašajo zadnji odsevi sončnega zahoda. Strogost in sivina betonskega dvorišča kot okvir dogodku, katerega svežina in čarobna nepredvidljivost izražata dobrodošlico poletju. Ponovno se je vzpostavila harmonija nasprotij, v Novi Gorici je znova zazvenel jazz. Mednarodno srečanje saksofonistov v Novi Gorici prireja Kulturni dom Nova Gorica v sodelovanju z Glasbeno šolo Nova Gorica in Glasbenim društvom Saksofonija ter podpori Mestne občine Nova Gorica. Manifestacija, ki obsega koncertni ciklus, posvečen klasični in jazzovski glasbi za saksofon(e) ter mojstrski tečaj za mlade saksofoniste z uglednimi mentorji z vsega sveta, je stalnica umetniške scene na Goriškem, nenazadnje je letos doživela 26. edicijo. Umetniško vodenje koncertnega sporeda festivala je bilo letos ponovno zaupano izvrstnima slovenskima saksofonistoma: Boštjanu Simonu za jazzovski in Janu Gričarju za klasični del sporeda. Sam sem spremljal del sporeda, posvečen jazzu.  Kvartet Igorja Lumperta je očaral z izjemno uigranostjo, kot da bi nastop glasbeniki načrtovali že mesece. V pravem duhu jazza – taki in drugačni improvizaciji – so sestavili skladen in očarljiv spored, stkan iz nekaj jazzovskih standardov ter avtorskih del članov zasedbe. Med temperamentnimi in tudi bolj ležernimi komadi je zazvenela tudi intimna balada, posvečena večni Billie Holiday, nato so se z odra ponovno oglasili zvoki neusahljive domišljije štirih izjemnih glasbenikov, katerih nastop je dostojno sklenil letošnji SAXGO23 in se vpisal v spomin kot idealen vstop v poletje.

Ob otvoritvi koncertnega sporeda 26. junija zvečer na Ploščadi Silvana Furlana v Novi Gorici so prisotne nagovorili direktorica Kulturnega doma Pavla Jarc, župan Samo Turel in Boštjan Simon. Besedo so nato dobili člani zasedbe Schime, katerih prvi album Do You Really Wanna Play? (2016) je predstavil avtorske skladbe Luke Ignjatovića, enega vodilnih predstavnikov trenutne beograjske jazz scene. Poleg njega kvartet sestavljajo pianist Sava Miletić, kontrabasist Boris Sainović in bobnar Predrag Milutinović. Ob standardih izvajajo predvsem lastni avtorski repertoar, s katerim premoščajo prostor med smooth jazzom in klasičnimi aranžmaji ter segajo vse do zvokov, ki skoraj dišijo po free jazzu. Kvartet Schime odlikuje popolna uravnovešenost individualnih zvočnih in idejnih prispevkov posameznih članov ter homogenost njihovega skupnega učinka. Iz te homogene izrazne gmote vendarle nekoliko štrli zveneča karizma Luke Ignjatovića. Iz njegovega saksofona so se sprva valili lenobni izdihi nad Donavo lebdeče sopare panonskega poletja, nato ostri kriki, ki so zarezali zakajeno atmosfero od strasti prekipevajočih nočnih klubov idealiziranega Zahoda. Nič manj vzneseni niso bili soli preostalih članov. Vidno očaranemu občinstvu so predstavili delček pestrega avtorskega repertoarja, ki je v veliki meri delo pianista Save Miletića in ki mu bo lahko ponovno prisluhnil vsakdo, ki si bo omislil naslednji album zasedbe Schime. »Če smo vam bili všeč, kupite našo ploščo. Če pa vam nismo bili všeč, jo prav tako kupite in podarite komu, ki ga ne marate!«

30. junija zvečer se je zaradi obetajoče nevihte napovedani dogodek s ploščadi za novogoriško občinsko stavbo prestavil v dvorano Kulturnega doma, ki je bila zaradi svojega nekoliko klubskega vzdušja morda celo primernejši prostor. Zvezda večera in celotnega letošnjega festivala je bil ameriški saksofonist Mark Turner, ki je nastopil ob trobentaču Jasonu Palmerju, kontrabasistu Joeju Martinu in bobnarju Jonathanu Pinsonu. Mark Turner Quartet nas je povedel v večer z vročim nožem Turnerjeve avtorske skladbe, ki je razkrila, da se člani kvarteta napajajo iz še vedno svežega izvira bebopa. Karizma Marka Turnerja je v njegovo gravitacijsko območje ujela tri izvrstne glasbenike, ki sicer samostojno krožijo okrog njega, skupaj pa v popolni medsebojni harmoniji ustvarjajo enkratni zvočni svet. Brezhibna ritemska sekcije, katere člana sta sposobna enkratnih solističnih vlog, je ponudila udobno gnezdo intimno občutenima partoma saksofona in trobente. Tako Turner kot Palmer sta očarala z virtuozno tehniko, brezhibno oblikovanim in prefinjeno niansiranim tonom ter navdihujočo improvizacijo. Pravzaprav bi zasedbo stežka razkosali v posamezne člene, saj se glasbeniki tako skladno in uigrano izražajo in dopolnjujejo, da ustvarjajo vtis organske in spontane rasti glasbe, kot bi se vpričo poslušalcev ne razvijala le improvizirana komponenta jazza, ampak tudi aranžma in skladateljsko jedro posamične skladbe. Doživeli smo žlahtno glasbo, nosilko enkratne izraznosti kulture, ki nam je skozi desetletja postala domača, a hkrati ostaja sinonim vznemirljivega velikega sveta onkraj Atlantika.

Ljubitelji dobre glasbe smo se še enkrat sestali na Ploščadi Silvana Furlana za stavbo novogoriške Občine. Nismo hoteli zamuditi sklepnega dogodka festivala SAXGO23, ki že 26 let v Novo Gorico pripelje svetovna imena klasične in jazzovske glasbe ter s tem Novo Gorico vpisuje na zemljevid vrhunske glasbene ustvarjalnosti. Za 2. julij, sklepni večer festivala, je bil napovedan nastop domače zasedbe Big Band Nova, ob kateri naj bi kot solist nastopil v New Yorku živeči slovenski saksofonist Igor Lumpert. Na žalost je novogoriški orkester nekaj dni pred tem nastop odpovedal, vendar se je vodstvo Kulturnega doma skupaj z umetniškim vodjo Boštjanom Simonom spretno odzvalo z odlično rešitvijo. Tako so oder zasedli ne le saksofonist Igor Lumpert, ki je v sklopu SAXGO23 predajal svoje znanje kot mentor delavnice za jazz saksofon, ampak tudi enkratni hrvaški pianist Matija Dedić, vsestranski slovenski (kontra)basist Tadej Kampl in ameriški mojster tolkal Howard Curtis. Kvartet je očaral z izjemno uigranostjo, kot da bi nastop glasbeniki načrtovali že mesece. V pravem duhu jazza – taki in drugačni improvizaciji – so sestavili skladen in očarljiv spored, stkan iz nekaj jazzovskih standardov ter avtorskih del članov zasedbe. Med temperamentnimi in tudi bolj ležernimi komadi je zazvenela tudi intimna balada, posvečena večni Billie Holiday, nato so se z odra ponovno oglasili zvoki neusahljive domišljije štirih izjemnih glasbenikov, katerih nastop je dostojno sklenil letošnji SAXGO23 in se vpisal v spomin kot idealen vstop v poletje.