30.06.2024
Festival sodobne glasbe .abeceda III. v osrčju Bleda
Na Festivalu sodobne glasbe .abeceda III. smo se udeležili petkovih dopoldanskih koncertov, na katerih so bili na sporedu Jack Hersowitz, Aleksandra Bajde, Gregory Evans in Adam Grimes.
Festival sodobne glasbe .abeceda letos že tretjič poteka v Festivalni dvorani na Bledu, ki je idealen prostor za sproščeno muziciranje in kakovostno poslušanje. Letošnji program je poleg koncertov sodobne glasbe zajemal predavanja, predkoncertne pogovore, koncerte za otroke in dokumentarni film o skladbi Godalni kvartet Lojzeta Lebiča. Dopoldanski termin med tednom je manj posrečen za tiste, ki imajo svoje obveznosti, vsekakor pa smo obiskovalci uživali v neobremenjenem vzdušju. Dobro organizirani dogodki in prijetno druženje med njimi so prispevali k poletnemu ozračju, kar pa ni zmanjševalo resnosti festivala. Dopoldanski termin med tednom je manj posrečen za tiste, ki imajo svoje obveznosti, vsekakor pa smo obiskovalci uživali v neobremenjenem vzdušju. Dobro organizirani dogodki in prijetno druženje med njimi so prispevali k poletnemu ozračju, kar pa ni zmanjševalo resnosti festivala.
Udeležili smo se petkovih dopoldanskih koncertov, na katerih so bili na sporedu Jack Hersowitz, Aleksandra Bajde, Gregory Evans in Adam Grimes. Skladbo prvega avtorja z naslovom Recitation je na klavirju izvedla Lovorka Nemeš Dular, ki je izkazala izvrstno kondicijo, saj je skladba zelo zahtevno delo, v celoti pisano v clustrih, ki s pedalom delujejo bobneče in zgoščeno, zlasti ker potekajo v nizki legi. To gosto tkivo nas je dosegalo kot zvočna gmota, ki se je spreminjala v drobcih, da nismo imeli občutka zvočnega bloka, ampak so nenehne spremembe oživljale gmoto, ki je sicer vseskozi ostajala masivna in netransparentna. Zanimivo je bilo opazovati minimalne spremembe zvočnega grmenja, ki so poskrbele za to, da je celota delovala živo in zvočno, dokler ni zamrla v tišini, iz katere se je razvila. Recitation je vsekakor izstopajoče monumentalno delo, ki nas je prevzelo s svojo intenzivnostjo, kot jo premore, na primer, Galina Ustvolskaja.
A Clockwork violin Aleksandre Bajde deluje kot naviti mehanizem. Violinistka se z lokom dotika strun, da ustvarja škripajoče zvoke in škrtanje, obenem pa v ritmu ponavlja dani vzorec, nato se strun loti s prsti, kot bi združevala perkusivni in zvočni element. Skladba se odvija pritajeno, kot menjavanje posameznih ritmičnih vzorcev v enotnem tempu, kar je učinkovito in daje delu transparentnost. Skladba ima lahkoten, urejen in zvočen značaj. Drugo delo iste avtorice, A Clockwork Duo za violino in violončelo, prav tako temelji na ritmiziranih gestah, poleg tega pa še ob šepetanju violinistke, sledijo glissandi in ponovitev prvega vzorca, s katerim se izmenjujeta. Izvajalca se poslužujeta gest, kot je drgnjenje po inštrumentu, najprej violini, nato violončelu, pa trkanja po inštrumentu ob izvajanju mirne linije po enem tonu, in sicer vse do skupnega glissanda. Glasbenika se poigravata na robu slišnega z rahlimi perkusivnimi potezami, le dinamično nihata v valovih, čeprav skladba poteka zelo umirjeno. Na violini se je izkazala Anja Kralj, Urban Megušar pa ji je pariral na violončelu.
Drugi koncert je uvedla skladba K5VEDATI : alpha Gregoryja Evansa. Kot že pri Jacku Herscowitzu smo doživeli prvo izvedbo. Delo je napisano za violino in violončelo, ki se gibljeta na robu slišnega in ju je po značaju komaj moč ločiti. Izvajalca sta se izkazala z igro mirnih potegov po strunah in drugih zvokov, ki so se prelivali v tišino in spet nazaj v zvočnost, da smo imeli občutek enega samega gibkega toka. Violinist Oskar Longyka in Urban Megušar na violončelu sta smelo odigrala vsak svoj part in nam približala to rahločutno in prosojno delo kot neke vrste glasbeno čipko.
Povsem drugačnega značaja je bila Sonata za flavto in klavir Adama Grimesa, ki nas je vrnila v melodične struge. Neža Zupanc je dala flavti nežen polet ob subtilni spremljavi Lovorke Nemeš Dular. Prvotna tema se ponovi ob spremljavi klavirja in se razvija dalje. Čutna in spevna melodija se nas rahlo dotakne s svojo pripovedno nežnostjo, ki jo podajata glasbili. Poigravanje z melodijo vse do elegičnih tonov spreminja značaj skladbe, ki zveni kot klasično delo iz dvajsetega stoletja. Izvajalki sta se izvedbi posvetili študiozno in postavili v ospredje igrivo spevni izraz. Drugi stavek je še bolj izčistil izpovednost flavte, čudovit skupni prelet navzgor pa nas je kot jata ptičev pospremil k liričnemu zaključku.
Koncerta sta bila resda kratka, a izpovedna, slišali smo nova dela povsem disparatnega značaja. Želeli bi si ostati dlje in spoznati še druge skladatelje, a to ostaja naloga za prihodnje leto. Težava dogodkov na Bledu je občinstvo, ki za tovrstno glasbo verjetno še vedno računa na prestolnico, vendar smo prepričani, da so bili večerni dogodki dobro obiskani. Ostanejo dobre želje za prihodnje festivale v objemu idiličnega Bleda.