Tehnometraža zvoka in vesolja

Stagnat je avdiovizualni projekt, ki ga podpisujeta Nina Lang in Peter Kalinski, ki ob muziciranju na analognem in digitalnem inštrumentariju krmarita tudi založbo De/fragment in sta pomembna člena kolektiva Tektonika. Poleg EP-ja Synchrony of falling, ki sta ga izdala leta 2020, je njuno diskografsko dejavnost zaznamoval konceptualno omišljen dolgometražni album Endonoma iz lanskega leta – razbeljena elektronska improvizacija, ki ambientalno doživetje povzdiguje na raven filmske dramaturgije, v kateri prihaja do izraza poseben, lahko bi rekli samosvoj način kreiranja techno (z)godbe. Novi album nosi naslov Vague Radius in gre korak dlje, ko se spušča v skrivnostna vesoljska območja, da bi spoznal begajoče procese in dogodke v njem. Tisto, kar vemo, je, da singularna urejenost sistemov in teles v vesolju ni stalna, pač pa podvržena kaotičnemu in nasilnemu dogajanju na dolgi rok. Stagnat zaobjema ritmiko vesolja (Highly Electric Hyperion), ko nas skoraj hipnotično ritualno zapelje v ropotajoče (Wave Function Collapse), a še kako senzibilno območje naše slišne percepcije. V skladbah, kot so Casimir Cavity, Uniform Sphere of Fog in Photon Decoupling, avtorja razčlenjujeta zvočno antimaterijo ter jo simbiotično in filigransko natančno sestavljata v sinhronizirano umetnino, ki poustvarja simboliko porajajočega se globokega vesolja. V skladbi Monatomic Ion se minimalistični odmev kozmičnega žarčenja razrašča v večpredstavno spontano rapsodijo sintetičnega sozvočja, ki ionizaciji odpira pot do naših ušes. V zaključni skladbi Unknown Phase Transition (aʊt) se kozmično drvenje umirja, in ko pridemo do diha, se v atmosferskem mehurčku zemeljske gravitacije šele zavemo, da bore malo vemo o tistem, kar mislimo, da vemo.  Tisto, kar vemo, je, da singularna urejenost sistemov in teles v vesolju ni stalna, pač pa podvržena kaotičnemu in nasilnemu dogajanju na dolgi rok. Stagnat zaobjema ritmiko vesolja, ko nas skoraj hipnotično ritualno zapelje v ropotajoče, a še kako senzibilno območje naše slišne percepcije.

Na podobno čudovito čudežno raziskovalno pot odkrivanja lastne umeščenosti v prostor in čas nas popelje tudi mini album Seventh Stream, ki ga podpisuje starosta domače elektronske godbe, Symann Ulix (Uroš Klančar). Gre za štirislojno glasbeno delo, ki napoveduje njegov diskografski celovečerec Simplicity, ki naj bi predvidoma izšel naslednji mesec. Mojster levitve sinaptičnih zvočnih struktur nam v uvodni skladbi Overrun predstavi čarobni svet pretakajočega se vzdušja, ki še najbolj slikovito ponazarja naslovnico pričujočega albuma. V nadaljevanju nas s skladbo Unsettling ptičje žvrgolenje teleportira v naravni habitat, kjer nam očarljiva haiku simbolika zvočne pokrajine odstira pogled, ki presega že videne horizonte in slišane melodije. Z naslovno pesmijo Seventh Stream se prelevimo v gibljivi objekt, ki ga Ulixovo techno valovanje usmerja skozi ambientalno resonanco pod žarometom plesnega podija. Zaključna Sweeping Dust še poglablja našo dovzetnost za sinaptični pretok misli in čutil, ki so v harmoničnem ravnovesju med Ulixovo bravurozno vožnjo skozi optimizacijo srčnega utripa in notrino duha. V pričakovanju velike plošče.