Forum nove glasbe kot talilni lonec sodobnega v glasbi

Festival Forum nove glasbe je v Ljubljani že pognal korenine in pritegnil občinstvo, ki je prej zahajalo na koncerte festivala Slowind. Hvalevredno je, da so s tem organizatorji ohranili tradicijo nove glasbe v slovenski prestolnici. Kot vedno doslej, so se dela lotili profesionalno. Izbor glasbenih del je bil pregleden in je zajemal tako znana, že uveljavljena dela kakor tudi nova, pozabili pa niso niti na jubilante Lojzeta Lebiča, Vinka Globokarja, Uroša Rojka in Bora Turela, ki letos slavijo devetdeset oziroma sedemdeset let. Letošnji kurator festivala je bil Fabio Nieder, ki pooseblja osebnost, katere razsežnosti segajo daleč preko meja, in ki v svojem ustvarjanju združuje sledi več narodov. Nieder se je posvetil vezem, ki povezujejo ljudsko izročilo s sodobno glasbo, in izbral glasbenike, kot so Feruccio Busoni, Béla Bartók, György Ligeti in György Kurtág, ob teh pa tudi sodobnejše skladatelje, ki se ukvarjajo z ljudskim izročilom. Pri slovenskem skladatelju Mateju Boninu je bilo naročeno novo delo, poleg njegove skladbe pa smo slišali še prve izvedbe del Stefana Pierinija in Michaela Finnissyja. Prvi koncert festivala je bil tematsko posvečen folklori in spoznavanju dediščine, medtem ko smo naslednji večer popotovali od Afrike do Estonije. Tretji koncert so posvetili glasbi za godala od Bartóka do danes, na četrtem so predstavili skladatelje lastne kompozicijske govorice, sklepni pa je bil posvečen Lojzetu Lebiču in Vinku Globokarju. Koncerte so izvajali člani Ansambla Foruma nove glasbe pod vodstvom Michaela Pozmantra, uvodni in zaključni koncert pa je vodil Vimbayi Kaziboni ob sodelovanju Otroškega zbora Glasbene matice. Težko je opisati tako raznolik in večplasten program, kot ga je letos ponudil Forum nove glasbe. Veseli nas, da je že pritegnil številno in odzivno občinstvo, in ostajamo hvaležni za ta zanimiv in poučni utrinek sodobnosti v Ljubljani, ki se tako umešča v širši mozaik prizorišč sodobne glasbe.

Pomembni del festivala je bil spremljevalni program, ki je poleg Rojka in Turela predstavil dela 20. stoletja v izvedbi gojencev Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, Brane Zorman in Irena Pivka pa sta pripravila zvočni sprehod z naslovom VRToglavi VRT. Pod naslovom Iluzije smo slišali koncert del F. Schuberta in B. Langa, teoretični del je bil posvečen muzikološkim delavnicam in kompozicijskih mojstrskim tečajem, posebno težo pa je imel mednarodni muzikološki znanstveni simpozij z naslovom Modernizem na vzhodu in zahodu: nasprotja, stičišča in vzporedja.

Pričujoči prispevek je pregled del s treh koncertov, pri čemer smo izpostavili tista, ki so nas osebno najbolj zaznamovala. Na prvem večeru nas je pritegnila serija drobnih miniatur Hommage Andrásu Mihályu, 12 mikroludijev za godalni kvartet, op. 13 Györgyja Kurtága. Izražajo jih posamezne epizode, ki v razpoloženju nihajo od energičnih kratkih izbruhov do krhkih odlomkov na meji s tišino, odigranih s preciznimi gestami. Izvajalci so jih odigrali energično in učinkovito, zato gre na tem mestu omeniti izvajalsko zasedbo, ki se je odlično obnesla zlasti v energičnih pasažah: Matjaž Porovne na violini, Deyan Muc na drugi violini, violist Sam Burstin in violončelistka Maruša Bogataj. Zelo nas je navdušil tudi Michael Pelzel in njegova skladba Ko čas mineva za violončelo solo v virtuozni izvedbi Maruše Bogataj. Delo izraža eksplozivno živahnost z virtuoznimi pasažami, ki so pendant bolj intimnemu monologu. Solistka je notranja nasprotja in odklone izrazila plastično in z briljantno tehniko, s katero je razburljivo poustvarila še tako zahtevne pasaže in jim dala polet. V bolj zadržani in diskretni pripovedi pa ni naboj njene izjemne igre izgubil prav ničesar. 

Petkov večer smo najprej doživeli s koncertom Iluzije, kjer smo lahko poleg Schubertove Uverture Zimsko popotovanje ob pianistki Ivani Tripković in računalniškem partu spremljali vizualni prispevek vokalistke Sare Lešnik. Zanimivo je bilo Hladno potovanje II, drugi del (The Cold Trip II, part 2) Bernharda Langa, ki se navezuje na Schubertovo delo. Gre za neke vrste glasbeno gledališče oziroma skupni nastop vokalistke in pianistke, ki delo poustvarita z vizualnimi učinki. Na trenutke spominja na muzikal ali aludira na druge glasbene zvrsti, ali kot pravi skladatelj: »v Drugem delu uporablja posebej ustvarjen nabor vzorcev prepariranih klavirjev, ki ustvarjajo palimpseste Schubertovih izvirnih tekstur. Glas v obeh delih sledi izgubljenim linijam pesmi, včasih se jih dotakne, kot bi se jih samo spominjal« (koncertni list). Ne glede na širjenje žanra k drugim nam je delo ostalo v spominu kot vizualno-zvočna, teatralna pripoved s primesmi klavirske, vokalne in računalniške glasbe, ki sta jo umetnici podajali povezano in enovito. Sam značaj se je gibal med iskanjem novega in približevanjem že znanemu. V sklopu naslednjega koncerta so nas prepričale Večernice – Chiuzbaia Fabia Niedra za klavir. Skladatelj jih je ustvaril z mislijo na zvonjenje v vasi Chiuzbaia, ki v skladbi zazveni v obliki zvončnih resonanc. Delo zaznamujejo ponavljajoče se geste, ki jih razumemo kot poetiziran ritual, stkan iz drobnih spletov, da deluje zamišljeno kot sublimna meditacija. Vrhunec večera je bila Avtocesta do Dadaab (Highway to Dadaab) Bojane Šaljič Podešva za ozvočeni klarinet in zvočni zapis. Prevzela nas je s svojo izrazito zvočno izpovednostjo in pretresljivo vsebino, ki govori o begunskem taborišču Dadaab v Keniji, ob kenijsko-somalijski meji. Kot je zapisala skladateljica, »klarinet prevzema vlogo tistega, ki se sooča, objokuje in išče odgovore skozi različne situacije neprijazne puščave«. Pri tem pa gre za mnogo več kot le pripoved, gre za pravo zvočno fresko, v kateri sta sopostavljena klarinet, ki izraža različna občutenja, in zvočni zapis, ki je abstraktni del skladbe, vse do suhoparnega omenjanja naslovnega begunskega centra v poročilih, kjer se zdi smrt samo statistika, vsakodnevno trpljenje pa ne več kot golo dejstvo. Izjemno močna zvočna sugestivnost skladbe nas je pretresla in navdušila hkrati.

Zadnji večer so se nam v spomin posebno vtisnile Sanje slovenskega turista v Valaisu (Rêve d'un touriste slovène au Wallis) Vinka Globokarja. Humorno zasnovano glasbeno scensko delo nas po natančno zapisani partituri vodi proti zabavni in lucidni sliki slovenske narave, ki pušča dovolj prostora za edinstvenost trenutka. Simboli slovenske identitete, kot so smuči, nageljni, narodnozabavna glasba in oblačila, kravji zvonci itd., poplesujejo pred našimi očmi v nizu skečev in nas napeljujejo k smehu, saj je parodija tako zabavna, da ne moremo ostati resni. Delo smo doživeli kot duhovit absurd slovenstva, s katerim nam je skladatelj nastavil ogledalo. V pristno prisrčni burki neslišno tiktaka natančen mehanizem, ki skrbi za nizanje situacij, da vse teče točno in brezhibno, tako da izgubimo distanco in se dodobra nasmejimo lastni podobi v tem navideznem neredu. Pazljivo smo prisluhnili tudi dvema Konsoma Lojzeta Lebiča, v katerih se skladatelj prikaže v modernistični luči, in v tej vlogi se odlično odreže. Pri snovanju se je naslonil na Kosovelove Integrale, katerih besedilo je uporabljal bolj v zvočnem smislu. Glasovi so neke vrste zvočni inštrumenti, ki stopajo v konfrontacije in ustvarjajo pravo eksplozijo ter se spet družijo v bolj umirjenem dialogu, na primer v Konsu (a). Kons (b) prinaša bolj zamišljeno razpoloženje in prisluškuje posameznim inštrumentom, pri čemer se posamezne geste spajajo v diskurz ali ostajajo sledeči si fenomeni, sad tankočutnega ušesa.

Težko je opisati tako raznolik in večplasten program, kot ga je letos ponudil Forum nove glasbe. Veseli nas, da je že pritegnil številno in odzivno občinstvo, in ostajamo hvaležni za ta zanimiv in poučni utrinek sodobnosti v Ljubljani, ki se tako umešča v širši mozaik prizorišč sodobne glasbe.