Francoski šarm Sozvočja svetov v Narodni galeriji

Letošnji ciklus Sozvočij svetov, poimenovan Glasovi Zemlje I, se je decembra ukvarjal z Galskimi glasovi oziroma s francoskimi skladatelji. Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije je pod izjemnim vodstvom dirigenta Stevena Loya izvedel dela Alberta Roussla, Lili Boulanger, Mihe Nahtigala, Andréja Joliveta in Clauda Debussyja. Steven Loy je poskrbel tudi za transkripcijo za flavto in godala Trois Pièces skladateljice Lili Boulanger in za transkripcijo za godala Debussyjeve skladbe La plus que lente, ki je doživela svetovno premiero. Solistka večera je bila Eva-Nina Kozmus, flavtistka mednarodnega formata, in je izvedla dela Lili Boulanger in Andréja Joliveta. Večer nas je navdušil s prefinjeno francosko glasbo in s slovensko noviteto, še poseben užitek pa je bilo slišati glasbo Lili Boulanger, ki ni pogosto izvajana. Tako transkripcija njenih skladb kot tudi Debussyjevega dela sta nas povsem prepričali. Steven Loy je ponovno dokazal, da je človek izjemnih sposobnosti in idej.

Sinfonietta (1934) Alberta Roussla sodi v obdobje, ko se je Roussel posvečal pisanju v neoklasicističnem duhu. Agitiran, a zmeren prvi stavek odraža radoživost in zgoščenost skladateljeve pisave, medtem ko je drugi bolj introvertiran in poteka v dolgih melanholičnih linijah. Orkester ga je podajal z izpovedno noto ter umirjeno in čustveno dinamiko, ki ga je barvito opredeljevala, a brez skrajnih kontrastov, bolj v smislu stopnjevanja pripovedne niti, ki se je v zaključku ponovno razmahnila v živahno zgoščenost Allegra. 

Trois Pièces Lili Boulanger za flavto in godala so bili v Loyevi transkripciji izvrstno zrcalo njene skladateljske osebnosti. D'un matin de printemps je senzibilno in melodično delo, kjer zvok flavte nežno barva orkester. Ne glede na bližino Debussyju nas prevzame z ženstvenostjo, s katero se izraža flavta, ki je v rokah odlične Eve-Nine Kozmus igrivo migotala kot pomladni zefir. Orkester je nihal med pridržano spremljavo in izrazitejšo igro, kjer je postal značajski antipod solistke. Druga skladba, Nocturne, se lirično stopnjuje v občuteno spevnost, v kateri se flavta razcveti v izrazito nežni melodiji in napreduje k rahlemu zaključku. Eva-Nina Kozmus je znala skladbi z mojstrsko vodeno melodijo vdahniti senzibilno lahkotnost. Zadnje delo, Cortège, je bilo živahno razgibano, flavta se je v spremstvu orkestra razvila v temperamentnem poletu. 

Poseben čar je dala večeru skladba Tok Mihe Nahtigala. Napeto vzdušje tega sodobnega dela se v počasnem glissandu spusti in ponovno razvname v tesnobno napetost, ki pa se razplete v razbremenitev, skoraj že spevno, dokler se ponovno ne zgosti v novo napetost celotnega orkestra. Skladba po besedah avtorja temelji na različnih prijemih (unisono, spekter, hitri prehodi med oddaljenimi tonskimi višinami, razcepljenosti v različne plasti in mikrotonalne ploskve). Nekoliko je spominjala na Scelsija, vendar je bila značajsko prepoznavna in je vseskozi potekala zelo povezano, izvajalci pa so delovali enotno.

Povsem drugačen je bil Koncert za flavto in godala (1949) Andréja Joliveta, ki si ga je ta zamislil s spevnim začetkom ob melodični spremljavi, pri čemer je melodija trepetavo nežna in poteka umirjeno. Solistka se je v nadaljevanju razvnela in izkazala ognjevito igro, ki jo je ločevala od orkestra po izrazitih poletih. Po otožnem delu orkestra se je razvila v živahen dialog z njim in žuborela vse do izteka. Flavtistka je izkazala mojstrsko pripravljenost in muzikaličnost in je znala temperamentno in doživeto niansirati vse dinamične odtenke z mojstrsko vodeno igro. 

Za zaključek večera smo slišali La plus que lente Clauda Debussyja v transkripciji za godala Stevena Loya, ki je odlično vodil orkester. Ta znana skladba je bila posebno zanimiva v godalni izvedbi in se je po uvodnem kratkem impulzivnem ekskurzu na violini razpletla v počasno, ležerno in hkrati zanosno melodijo, ki se sčasoma razvije v pravi valček in nato spet v pretanjeno melodijo počasnega tempa. Ti zagoni potekajo v ljubkem accelerandu in ritardandu, izrazito transparentni in rahli so, tako da nas prevzamejo s svojo nežno barvitostjo.

Večer nas je navdušil s prefinjeno francosko glasbo in s slovensko noviteto, še poseben užitek pa je bilo slišati glasbo Lili Boulanger, ki ni pogosto izvajana. Tako transkripcija njenih skladb kot tudi Debussyjevega dela sta nas povsem prepričali. Steven Loy je ponovno dokazal, da je človek izjemnih sposobnosti in idej. Tako njemu kot orkestru želimo še veliko skupnih uspehov.

Koncertu lahko prisluhnete TUKAJ.