Fuzijski ples brezbesednega vokala

Režiser, koreograf, plesalec, performer, pevec ter vmes igralec in glasbenik. In zatem še vzgojitelj in inovator. Žigan Krajnčan je začel zelo mlad, in to z violino. Potem je postal reaktor (kon)fuzije, muti(kulti)praktik, ki prehaja žanre in veje umetnosti. Krajnčan je še pred tridesetim letom posnel prvenec, na katerem najdemo tako rekoč vse to. Za lažjo orientacijo so album ob izidu pri posameznih komadih pospremili z žanrskimi opredelitvami. Za lažjo orientacijo v nelinearnem, večdimenzionalnem pristopu, ki se nato usidra precej reggae in odpleše nepričakovano pričakovani ples. A najbolje pleše vokal. V prvem delu. Krajnčan je še pred tridesetim letom posnel prvenec, na katerem najdemo tako rekoč vse. Za lažjo orientacijo so album ob izidu pri posameznih komadih pospremili z žanrskimi opredelitvami. Za lažjo orientacijo v nelinearnem, večdimenzionalnem pristopu, ki se nato usidra precej reggae in odpleše nepričakovano pričakovani ples. A najbolje pleše vokal.

Fusion Reactor je takoj to, kar z naslovom sporoča, da je. Ja, od uvodne Troubles in My Head. Kam to dati, kako to opisati? Kot zmedo v glavi, brainstorm, pretres možganov? Prosti jazz s primesmi rocka, post indie, post industrial, s ščepcem metala? Tako bi lahko naštevali do jutra, kar bi bržkone godilo obema, Krajnčanu in albumu. Ampak postaviti vokal tako v ospredje, tako hripavo, golo in raskavo? Krajnčan ima vokal, vreden indie, metal, rock bendov in hkrati solo kariere. Preplete, ovije se v kitaro, pri čemer struktura pesmi komaj deluje kot struktura, kar ni kritika, zgolj opazka, kako ritem zgnesti kot edino oprijemljivo tkivo. Vse ostalo je hrup, zmeda, problem, izginjanje v dnevu, polzenje v prepleteno problemskost. Seveda je šok, toda na prvo žogo album zgrabi do točke, ko je samozavesten, prepričljiv, neustrašen. 

Do opaznega preskoka pride kmalu, v prvem delu albuma imamo v bistvu nasploh prave enjambmente. V skladbi Jazz Bach je uvodni vokalni pejsaž neobremenjena umetnina, trobentasto izogibanje prepoznavni liniji in izvirno gnetenje harmoničnih vragolij na prodorno klavirsko podlago, ki dobi zajeten prostor (Marko Črnčec). Ni se sicer mogoče znebiti občutka, da skladba na tem mestu nakaže priložnost za ples, dogajanje, pozno nočno zgodbo. Spojeno z glasbo. Kot pravi naslov: malo jazza, malo Bacha. Krajnčan se umakne v ozadje, prepusti se klasiki in se vrne kot pripovedovalec, ki smo ga pogrešali. Vokal pa je brez dileme čista predrznost, iskanje jaz(z)a in njegova (iz)najdba. Ki vstopi le takrat, ko mora, odmerjeno z mojstrskim stilom. Bachovski jazz komplet se nato prelevi v Oma Desala, kjer spet ni besed, Krajnčan se znova odloči le za melodijo. S tem marsikaj ostane neizrečeno, lebdi v zraku, polnem ugibanja. Če bi pesem dobila tekst, bi postala bossa nova na predelan način in primerjave z marsičim klasičnim bi bile neizogibne. Krajnčan bi postal nekdo, ki mu je blizu bossa nova. Tako pa je Oma Desala vse, kar hoče biti. S spremljevalnimi vokali, ki podkrepijo Krajnčanovo izbiro. 

Mimogrede, Jan Plestenjak mu je že pisal, da si želi, da bi se odločil za besedila še v domačem jeziku, kar bi bilo smotrno za doseg širšega občinstva. Krajnčanu to nikakor ni tuje, saj se je kot večplastni performer predstavil na nastopu Slovenija ima talent, v oddaji V petek zvečer (Ti si rekla sonce) in na Melodijah morja in sonca. Ampak Fusion Reactor je daleč od najširšega občinstva. Tako oddaljen je od vsega konvencionalnega, da deluje kot ohranjena rariteta nekoga, ki ga vendarle pozna dovolj ljudi. Najbolj produkcijsko drzen odklon je Strange to Change. Tujek celo za to ploščo. Vrnitev ubesedovanja melodij ima namreč svojevrsten učinek pričakovanja. Doslej slišani pejsaži se globoko v ozadju srečajo s hiphopom, a v skrbno odmerjeni dozi, ki nato zatava v drum & bass jazz in si dovoli še za odtenek več inštrumentalne brezmejnosti. Znova fuzija poganja še vedno neusahljivo produktivni reaktor. Šele Krajnčan sam ga ustavi, ko prevprašuje čudaškost in spremembe na bolje ter rast. Prav veliko oprijemljivega v besedilih sicer ni, je pa skladba dobrodošlo večbesedna. Fusion Reactor skoraj sesuje koncept dojemanja albuma, ko se pretopi v pesem Kristyna, neke vrste »power« balado, skoraj čisti pop. Še enkrat, v kontekstu te plošče. To je redek trenutek na gostem albumu, ko je več direktnosti, tudi v tekstu. Škoda, da se Krajnčan ni izrazil v materinščini, kajti Kristyna je kljub r&b principom zares pop štikl. Ljubezenska balada, ko pride najbolj do izraza njegova zgolj glasbena plat. 

Na tej točki se prvenec prelomi. Nagovorni del v Strive Reggae je podoben slovesu od mladosti. Od prizadevanja in zagona, ko je še verjel v evolucijo in revolucijo. »Ampak zdaj so te sanje šle / spoštovanje, zaupanje, zato se sprašujem, če je sploh rešitev za našo duševno onesnaženje / Ampak je težko, ker skušam ostati enak«, ta del je projekcija, neke vrste programiranje, ki se izpoje s Krajnčanovim vokalom. Morda tu prvič na albumu Krajnčan ne preseneti več v smislu popotovanja, fuzije, reaktivnosti. Strive Reggae ne preizpraša reggae strukture, ampak se udobno umesti vanjo. Če je Krajnčan iskal regionalni moment, ki take spoje sicer bolj mainstreamovsko nadgrajuje že debelo desetletje (npr. Dubioza Kolektiv), mu ta uspeva. Prvič na albumu tudi celotni bend – Marko Črnčec (klaviature), Miha Koren (bas), Kristijan Krajnčan (bobni, violončelo) ter Patricija Škof in Klara Klasinc (spremljevalna vokala) – dobi celovit, povezan, smiseln prostor. Dovolj, da bi to upravičilo Bright Vibez Up, svetel komad in dodobra zapolnjen. Krajnčan ustvari vajb, v kontekstu celote pa je pesem učinkovitejša in polnejša, kot bi bila kot samostojen singel, če se sploh da razmišljati singlovsko ob takem albumu. Ki postane razigran, živahen, da se zgodi še Jahh, povsem osvobojen pričakovanj. Vrnitev v Sunlight Reggae deluje skoraj lenobno in predvidljivo. Škoda, da avtor, ki je toliko skrival in z manj povedal več, nato znova zaide v reggae. Ki seveda ima vse, kar mora imeti, ampak ne nudi poti do osvoboditve. Čeprav izbere svetlo, pravo stran. 

Fusion Reactor se sklene z uspavanko Baby be the Light. Sodelovanje bratov Krajnčan (Žigan in Kristjan) je mojstrsko, violončelo ponudi ogromno, več, kot pričakujemo po takem drugem delu albuma. V tako slečenem, pevskem, ubesedenem komadu se morda skriva še kaj več. Krajnčanu se umirjeno, klasično, celo predvidljivo lepo poda. Sploh pa večglasno. Po zmedi v glavi v uvodu in bachovskem prostem jazzu ne pričakujemo, da bi se album končal s skladbo, ki ima že v naslovu »baby«. Ampak Krajnčan je album primerno naslovil. Vsekakor tudi zato, da zaradi prepleta žanrov ni dolgčas, kot je povedal ob izidu. »Meni album pomeni prehod, začetek novega obdobja. Prehod iz fanta v moškega, iz skrbnika do očeta. Začetek glasbene poti. Med kreacijo tega albuma sem se ogromno naučil. Kako biti dober partner, oče, prijatelj, kako biti dober do sebe. Najbolj hvaležen pa sem, da mi je ta album dal uvid v mojo vsebino, notranjo nujo, ki jo moram izraziti.« 

Za definiranje glasbene kariere bo sicer potrebno storiti še več. Za začetek izdati drugi album. Po možnosti bolj koncizen in jasno opredeljen. Ali še bolj odbit. Tam, kjer bi se marsikdo izgubil, tam, kjer prvenec odtava, je Krajnčan nemara najbolj prizemljen. Album namreč najbolje pleše, ko brez besed zapleše vokal.