Garry Graden gost Komornega zbora Megaron

V Slovenijo pogosto prihajajo tuji profesorji, solisti, dirigenti. A ne tako pogosto, kot bi to morda želeli. Zato smo imeli pred dobrim tednom izjemno priložnost, da je Komorni zbor Megaron s svojim »gurujem«, Damijanom Močnikom, v goste povabil starega znanca slovenskih zborovskih navdušencev, Garyja Gradna. Švedski dirigent je študiral pri slovitem Ericu Ericsonu, ustanovil zbor Stockholmske glasbene gimnazije, dirigiral Komornemu zboru sv. Jakoba in še in še. Verjetno nam je slovenskim zborovodjem in pevcem prvič padel v oči leta 1995, ko je z Ericsonom vodil delavnice na Evropskem simpoziju za zborovsko glasbo. J. S. Bach ni lahkotno čtivo za mlade pevce. In koncert je dokazal njihovo zrelost, zagon in užitek v petju. Gary Graden je dal s svojo lahkotno, razigrano, minimalistično roko fantastično podporo izvajalcem. Že prvi takti pred polno dvorano so bili užitek za poslušalce, saj je spremljajoči projektni ansambel, sestavljen z vseh vetrov, zazvenel mehko in toplo, kot to omogočajo stari inštrumenti.

Graden ves čas vzdržuje tesne (profesionalne in prijateljske) vezi s slovenskimi zborovodji, zbori, institucijami in skladatelji. Eden takih je Damijan Močnik, ki je svojim pevcem za letošnji projekt (prej Beethoven, Mahler, Rutter, Brahms) predlagal projekt J. S. Bach in k sodelovanju povabil prav Gradna. Skupaj so zasnovali program, na katerem sta se znašla dva Bachova moteta, Sanctus iz maše v h-molu in Magnificat v D-duru.

Komorni zbor Megaron je bil ustanovljen leta 2003. Sestavljajo ga izključno pevci, ki so se kalili v zborih Škofijske klasične gimnazije v Zavodu sv. Stanislava. Trenutno v njem prepevajo pevci v starosti od 19 do 26 let. Zborovska piramida, ki jo je z velikim trudom in vztrajnostjo vzpostavil Močnik s sodelavci, je dokaz, da tudi mularija rada poje. V šoli si prav vsi dijaki želijo peti. Vsak razred ima zbor, ki se predstavlja na vsakoletnem festivalu. Megaron dokazuje smisel tovrstne vzgoje.

J. S. Bach ni lahkotno čtivo za mlade pevce. In koncert je dokazal njihovo zrelost, zagon in užitek v petju. Gary Graden je dal s svojo lahkotno, razigrano, minimalistično roko fantastično podporo izvajalcem. Že prvi takti pred polno dvorano so bili užitek za poslušalce, saj je spremljajoči projektni ansambel, sestavljen z vseh vetrov, zazvenel mehko in toplo, kot to omogočajo stari inštrumenti. O zboru, ki je nagrajenec več tekmovanj, ki sodeluje z vsemi našimi velikimi orkestri, izdaja zgoščenke, ni potrebno razpravljati, saj ga lahko večkrat zasledimo na naših odrih. Nujno pa je treba spregovoriti nekaj besed o ansamblu. Koncertna mojstrica je bila Maria Lindal, ki je baročno violino študirala v Londonu pri Marcu Destrubéju. Zanimivo je, da so v orkestru sodelovali tudi številni mlajši slovenski glasbeniki, ki so nam precej ali povsem neznani. Violinistka Mojca Jerman študira baročno violino na konservatoriju G. B. Martini v Bologni in je k sodelovanju povabila ostale štiri violiniste, ki se ali so se izobraževali prav tam (Gilberto Ceranto iz Brazilije, Julija Kim iz Južne Koreje, Boyana Maynalowska iz Bolgarije in Joanna Dobrowolska iz Poljske). Vsi živijo in delujejo v Italiji in Avstriji. Violo sta igrala Vlatka Peljhan in Ivan Jakšeković iz Zagreba; oba sta člana Hrvaškega baročnega orkestra. Čelist Gregor Fele igra pri RTV Simfonikih, kontrabasist Daniele Rossi je prišel iz Vidma in je znanec Paola Calligarisa, člana orkestra SF, ki je igral baročni fagot. Flavtista sta bila Metod Sirončić z Reke, član Hrvaškega baročnega orkestra, in Katarina Nagode, ki je flavto študirala v Gradcu, trenutno študira flavto traverse na Mozarteumu v Salzburgu in uči na Glasbeni šoli Skalar v Kamniku ter na Glasbeni šoli Emil Adamič.  Stjepan Nodilo iz Dubrovnika, ki živi na Dunaju in je član Hrvaškega baročnega orkestra, ter njegov ukrajinski kolega, ki študira v Gradcu, sta oboista, trobente pa so zasedli Miha Petek, ki baročno trobento študira v Gradcu, ter Leon Pokeržnik in Jan Grčar, ki sta trobento študirala v Aarhusu. Glasbeniki so izvrstno opravili svoje delo, vsi solistični parti so bili izvedeni brezhibno. Tudi pevski solisti, sopranistki Marta Močnik Pirc in Tina Debevec, altistka Barbara Jernejčič Fürst, tenorist Dejan Vrbančič in basist Marcos Fink, so se lepo vklopili v celoto pri izvedbi Magnificata ter se barvali s solističnimi inštrumentalnimi parti. Mladi trobilec Miha Petek je o izvajanju repertoarja stare glasbe povedal: »Na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu obiskujem magistrski študij trobente. Z igranjem baročne trobente sem se pričel ukvarjati pred štirimi leti pri profesorju Siegfriedu Kochu. Navdušila sta me njen specifičen zvok in repertoar, ki se nanjo izvaja. V teh letih sem imel priložnost nastopati in snemati z različnimi baročnimi zasedbami, kot so Wiener Akademie, Haydn Philharmonie, Haydn Akademie, Ensemble Cordia in drugimi. V tujini je igranje na historična oziroma baročna glasbila veliko bolj razširjeno kot pri nas v Sloveniji. Moja želja je, da bi se tudi pri nas baročna in renesančna glasba pogosteje izvajali na historična glasbila in zazveneli tako kot pred nekaj stoletji.« Njegov kolega Leon Pokeržnik je dodal: »Baročno trobento sem bolj na daleč kot na blizu spoznal v času študija v tujini. Ker se način igranja nanjo kar precej razlikuje od tistega na moderno trobento, je za obvladanje tega inštrumenta potrebno kar nekaj časa in truda. Sedaj ko sem s šolanjem zaključil, pa jo z veseljem vzamem v roke in se kaj novega naučim, tako v tehničnem kot stilskem smislu. Za dobro prakso sta potrebna oba. Igranje na historične instrumente je svojevrsten užitek. Upam, da bo v prihodnosti v Sloveniji takšna izvajalska praksa postala prej pravilo kot izjema. Velika zahvala gre na tem mestu organizatorjem projektov, kot je bil Bach pod okriljem KZ Megaron, saj s takšnimi projekti izobražujejo ne samo glasbenikov, ampak tudi našo publiko.«

Seveda sledi še končna beseda. Na vaje Megarona z Gradnom je bila z velikim pompom preko vseh družabnih omrežij in z objavami v medijih povabljena širša javnost. Predstavljala bi si, da bo dvorana pokala po šivih zaradi interesa zborovodij in zborovskih pevcev. Pa sem se (spet) zmotila. Občasno sta tam sedeli dve osebi. In tega nikakor ne morem razumeti. Kje ste, študenti, pevci in konec koncev zborovodje? Ah, ja. Pozabila sem. Že vse znate.