Gibljivost glasbenih gradnikov

Live From The Hidden Courtyard je nadgradnja studijskega prvenca džeZZva, ki ga je pred tremi leti predstavila istoimenska zasedba iz Prekmurja. Postava je nespremenjena: Dejan Berden na klavirju, Iztok Rodež na kitari, Mojmir Wolf na kontrabasu in Miran Celec na bobnih. Tudi repertoar se bistveno ni spremenil, kajti posegli so po petih skladbah s prvega albuma, jim dodali dve novi in jih skupaj lani poleti zaigrali na koncertu v Murski Soboti. Gre torej za posnetek koncerta, kjer se novosti bolj ali manj kažejo šele na izvajalskem nivoju. In čeprav še vedno izhajajo iz pristne ameriške glasbe, ki jo združujejo s slovenskimi ljudskimi skladbami in drugimi etno ter world vplivi, so se elementi pop glasbe v veliki meri umaknili. Kakopak na račun večje zastopanosti improvizacije, ki je glasbeno izkušnjo zasedbe džeZZva močno poglobila.

Skladbe so, vsaj tako se zdi, razmeščene premišljeno. Ljudski Če Bi Ges Bijla Fčelica in Ne Orji, Ne Sejaj, ki je na prvencu ne slišimo, uvedeta oziroma skleneta zgodbo iz skritega dvorišča ter jo na ta način umestita v prostor, medtem ko ju interpretacija povezuje s preostalimi. V živi različici so vse kompozicije časovno raztegnjene in naravnane mnogo bolj eksperimentalno. Prav v tem se skriva presenečenje: s svojo igro na določenih mestih privedejo poslušalca do tega, da zasliši osrednjo temo, vendar tik pred tem skrenejo v ponovitev še enega korusa, kar je še posebno izrazito v Rodeževi skladbi East. Tej sledi zaradi kitarskega solističnega vložka zvočno in energijsko nekoliko sorodna Berdenova Spring. Zastopanost vseh štirih instrumentalistov je sicer enakovredna; Wolf kdaj poseže za lokom in Celec postreže s solističnim vložkom v A Little Game, medtem ko na splošno največkrat prideta v ospredje Berden in Rodež. Poleg sklepne, že omenjene Ne Orji, Ne Sejaj je novost v repertoarju tudi Ariel Johna Zorna, ki premore vplive več različnih žanrov.

Če se je na prvencu zdelo, da se na momente drug drugemu (pretirano) umikajo, so na Live From The Hidden Courtyard prispevki vseh zliti v celoto, iz katere solist le stopi v ospredje. Prav to jim daje globino in živost, glasba pa postaja še resničnejša, če že ne bolj otipljiva. Kot zasedba so fantje v času delovanja nedvomno dozoreli. Postali so gibljivejši in prožnejši ter zvočno kompaktnejši. A je posamezne instrumentalne linije kljub temu mnogo lažje razčleniti, izvleči ponavljajoče se motive in razslojiti ritmične podlage ter osnovno melodiko. Poistovetenje z glasbo na tem izdelku ni več posledica pozornega poslušanja, pride kar samo od sebe, in če je kvartet džeZZva s prvencem nakazal, v katerih okvirih bo deloval, se je s svojim drugim albumom postavil na mesto, ki je določeno prav njemu.