Glasba, svoboda in digitalne mreže III

Zadnjih nekaj dni sem se – za potrebe tegale prispevka seveda – spet zakopal v različne zapise o avtorskem pravu. Ta globoko segajoča tema, vezana na glasbo in njeno distribucijo v času računalnikov in digitalnih omrežij, mi velikokrat ne da miru, in tako zarijem daleč, predaleč ter vedno znova ugotovim, da, prvič, ne vem dovolj, da, drugič, je pravo ena reč, življenje pa druga, in tretjič, da gre pravzaprav za etično in politično vprašanje, vezano na dnevno prakso, ki pa bi mu po mojem skromnem in laičnem mnenju morala pravna praksa bolj fleksibilno slediti.¹ A s polnim zavedanjem, da nisem posvetil dovolj časa premisleku, kakšna je vloga in predvsem narava pravnega sistema, bom ustrelil nekaj krepkih okoli tematike avtorskih pravic.

Zdelo se mi je zanimivo raziskati izvor avtorske pravice (ali ji ne bi raje rekli »pravica do razmnoževanja« – copyright ²), kdaj in v kakšnem kontekstu je nastala. Izkaže se, da je angleška tiskarska gilda Stationers’ Company, ki je imela do leta 1695 150 let pooblaščen monopol nad tiskanjem in celo cenzuro nad knjigami, v stiski in obupu, povzročenima z zavrnitvijo podaljšanja tega monopola s strani angleškega parlamenta, v svojo taktiko prepričevanja vključila nekakšno empatično-etično izsiljevanje. Njen argument za podaljšanje monopola nad tiskanjem knjig je bil, da imajo avtorji »naravno in inherentno« lastninsko pravico nad tem, kar napišejo (vedoč, da razen tega da te pravice prepišejo založniku, kaj več avtorji s temi pravicami nimajo možnosti narediti). Torej je bil argument, ki je sicer izhajal iz motivacije po tržni konkurenčnosti oziroma monopolu, hkrati pa se je predstavljal kot etičen, humanističen in pravičen do avtorjev, tisti, ki je angleški parlament pripeljal do »Aninega statuta« (Statute of Anne). Ta je, posplošeno gledano, predstavljal temelj nadaljnjega razvoja avtorskega prava v mnogih deželah (ZDA, Belgija …).

Mnogo tega je bilo raziskanega in mnogo napisanega o »naravni« ter »statutni« avtorski pravici, se pravi tisti, ki jo podeljuje država. In dolga je zgodovina boja za avtorske pravice in njihov rok zapadlosti. Predvsem s strani založnikov, ki večinoma lobirajo v imenu ustvarjalcev. Pravica avtorja do posedovanja svojega dela je bila zame osebno vedno precej težko in kompleksno vprašanje. Marsikdo meni, da je prav avtorska pravica tista, ki ščiti avtorja pred grabežljivostjo in pohlepom založnika (kapitalista), da ga ta ne izkoristi do zadnjega diha in si prigrabi malo bogastvo na plečih zgaranega ustvarjalca. Da, to zveni prav kot tisti omenjeni argument zgoraj, ki opere trgovce vsega slabega in vnaša pravico za avtorje in avtorje same na trg. Vendar, se vprašam, ali ima ta hvalevredna podelitev lastnine avtorju glede na to, kaj praktično lahko avtor s takšno lastnino počne, tudi kakšen stranski učinek, kakšno nevidno luknjo, kakšno nezaželeno posledico?

Vedno me je precej čudilo, zakaj se (nekateri) avtorji tako divje razpištolijo, ko jim predlagaš, naj vendar pustijo, da njihovi izdelki (nekontrolirano) krožijo po svetu. Kaj ni to tisto, zaradi česar ustvarjajo? Ali niso tudi sami jemali od drugih in se s tem učili in v to znanje vlili nekaj svojega talenta in s tem izdelali nekaj drugačnega? Zdi se, da bi bil lahko izvor takega odpora proti prosti distribuciji večstranski. Naučili so nas, da založnik vloži veliko denarja v, na primer, glasbeni izdelek. Če za trenutek pozabimo na sodobno produkcijo in ostanemo staromodni: posamezna kopija (knjige, plošče itd.) stane. V času mehanične reprodukcije je izdelava večjega števila kopij stala toliko in toliko in zato je izdelek imel neko inherentno vrednost in posledično ceno. Zato da bi izvod knjige prispel do potrošnika, so nastali stroški, ki jih je nekdo moral plačati. Na tej osnovi ne more biti brezplačnega kosila!

Avtorjevo delo, njegov izum, intelektualni napori, predvsem pa njegova genialnost imajo posebno vrednost. Avtor je iz svojih umetniških globin, tako rekoč iz petnih žil rodil genialno delo in zato je lahko lastnik tega dela. Zanemarimo vse, kar se je naučil od svojih predhodnikov. Avtorska lastnina tako temelji na lažnem konceptu – mitu o umetniškem geniju, ki je za večino svojega avtorskega opusa lahko hvaležen predvsem svojem lastnem talentu in genialnosti. Zato si zasluži, da ima kot avtor delo v lasti in da z njim počne, kar ga je volja. Ne želim biti preveč dvomljivo ciničen, veste, kam pes taco moli: kako bi se kultura in umetnost razvijali, če bi vsi zadrževali vse zase oziroma bi dovolili prisluh in branje le proti plačilu? Sam močno in globoko verjamem v to, da kulture ni, če ni sodelovanja, izmenjave, deljenja, reapropriacije, remiksa. Kultura pa tudi trpi, če ni mehanizmov, ki delujejo proti izkoriščanju kulturnih delavcev.

Dva konkretna praktična fenomena kulturnih delavcev, ki sta zaobšla kulturno industrijo in njene kvazipravne pasti, sta punk in pojav spletnih založb. Punk je iz nekega svojega bistva z DIY (do-it-yourself) in samizdat taktikami zaobšel založniško industrijo. Prakse, kot so samozaložba, izdelava »zinov« in različnih objektov v lastni produkciji in z lastnimi sredstvi, so različnim posameznikom in ustvarjalcem omogočile avtentičen in samosvoj izraz, predvsem pa lastno distribucijsko mrežo. Kot vemo, (glasbena, založniška) industrija seveda ni zaobšla punka, temveč je iz njega poskušala potegnit čim več za lastne interese.

Samizdat (samozaložniške) taktike pa so v tistih razburljivih časih velikih bitk okoli Napsterja in izpadov Metalike potihem organsko prevzeli elektronski glasbeniki, ki so že nekaj časa distribuirali svoje izdelke preko BBS-ov in spleta. Nastala je mala, a konsistentno rastoča scena spletnih založb, ki so na entuziastični bazi ponujale prost dostop do virtualnih singlov, EP-jev in albumov. S povečevanjem dostopnosti različnih spletnih servisov (blogov, arhivov) je scena spletnih založb eksplodirala, tako da danes »netlabels« sekcija na archive.org meri 2078 založb oziroma 35.860 izidov. Večina jih je izdana pod Creative Commons licencami, ki dovoljujejo prosto distribucijo pod določenimi pogoji (atribucija, nekomercialno deljenje pod istimi pogoji ipd.).³

V zaključku tegale zapisa moram poudariti, da tehnološke rešitve današnjega dne (internet, Creative Commons ipd.) nikakor ne rešujejo zagate, ki jo ustvarja požrešni (pozno)kapitalistični u-stroj: splošno prekerizacijo in izkoriščanje in izčrpavanje delovne sile. Jasno je, da je v tržni ekonomiji praktično nemogoče preživeti, ne da bi posameznica prevzela vsaj kakšen vzorec delovanja, ki ga takšno okolje venomer vsiljuje. Zdi se, kot da je ekonomija daru nemogoča; a vendar poskušajo nekateri dokazati, da je ekonomija daru še kako živa.

1 Za zelo zanimivo obravnavo avtorske pravice gl. video Ebena Moglena, »From the birth of printing to industrial culture; the root of copyright«. V osnovi Moglen trdi, da je avtorsko pravo predvsem orodje industrijske regulative in da se je z informacijsko tehnologijo avtorsko pravo znašlo v krizi in se zato širi na področje regulative dostopa; http://en.wikipedia.org/wiki/File:Eben_Moglen_-_From_the_birth_of_printing_to_industrial_culture;_the_root_of_copyright.ogv
 

2 Lyman Ray Patterson, Copyright in Historical Perspective, 1968, str. 4, http://libgen.info/view.php?id=737835.

3 O spletnih založbah in demokratizaciji glasbene industrije gl. tudi: Patryk Galuszka, »Netlabels and democratization of the recording industry«, http://firstmonday.org/ojs/index.php/fm/article/view/3770.