Glasbena matica Ljubljana z novim zborom nekdanji slavi naproti

Sebastjan Vrhovnik je že približno dvajset let močno prisoten na slovenskem zborovskem prizorišču. Pot ga je od Srednje glasbene in baletne šole vodila preko Akademije za glasbo v Gradec na študij zborovskega dirigiranja k uveljavljenemu profesorju in dirigentu Johannesu Prinzu. Praktične zborovodske izkušnje je nabiral pri zborih, kot so kamniški Cantemus, Učiteljski pevski zbor Emil Adamič, APZ Tone Tomšič, Obala Koper in še kaj bi se našlo. Sodeloval je tudi s Komornim zborom Dekor, letos pa je sprejel nov izziv, ko je prevzel ustanavljanje novega zbora – Oratorijskega zbora ljubljanske Glasbene matice. Je docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V četrtek bo Oratorijski zbor prvič nastopil na odru Cankarjevega doma v abonmaju Kromatika simfonikov RTV Slovenja. Ob tej priložnosti sem Sebastjana povabila na klepet in ga pri tem kot kolega, s katerim sva pred dvajsetimi leti skupaj obiskovala zborovodske tečaje, seveda tikala.

V Oratorijski zbor še vedno vabimo pevce, predvsem tenorjev nam manjka, saj se nam obetajo zanimivi projekti: Vivaldijeva Gloria in Magnificat ter dvozborski motet v sodelovanju z baročnim orkestrom Akademije za glasbo, sodelovali bomo na seminarju Glasbene matice, ki ga bo vodil Holger Speck, Brahmsov Nemški requiem v verziji za dva klavirja in pavke.

Sebastjan, jasno je bilo, da se nekaj pripravlja, nismo pa natančno vedeli, kaj. Prekinil si sodelovanje z Obalo, prevzel jo je Andrej Makor. 

Moj odhod iz Obale Koper ni vezan na delo pri Glasbeni matici. Že več kot pred letom dni sem pevcem povedal, da je to moja zadnja, deveta sezona in da lahko ob jubilejni štirideseti obletnici zbora dostojno zaključimo sodelovanje. Predvsem zaradi obveznosti, ki so zdaj v mojem življenju drugačne. Naporna je bila tudi neprestana vožnja na relaciji Ljubljana–Koper. Zbor bi večkrat potreboval vaje dvakrat tedensko, korepeticije in to preprosto ni bilo več izvedljivo. Menjava z Andrejem Makorjem je po mojem mnenju izvrstna rešitev. Je Primorec, pozna situacijo in lahko zbor uspešno vodi naprej.

Hkrati pa je bil v načrtu enoletni premor. V glavi sem imel vizijo, da ustanovim zbor, ki bi izvajal vokalno-inštrumentalno glasbo, in to predvsem zato, ker sicer imamo profesionalne ustanove, ki to glasbo izvajajo, amaterski pevci, ki bi to želeli, pa za to praktično nimajo možnosti. Nato je spontano prišlo do pogovora z ljubljansko Glasbeno matico, kjer so začeli razmišljati o isti stvari. Tako je šlo leto moje pavze po zlu in lotil sem se zgodbe, ki bi lahko bila zelo lepa.

Kako je torej nastal zbor? Slišimo, da je precej velik.

Odziv je bil velik. Ko smo razpisali avdicije, se je odzvalo kar 177 pevcev in še vedno se prijavljajo za naprej. Morali smo sestaviti zasedbo za Mozartov Requiem (šteje 65 pevcev, kar je sicer za Mozarta veliko, vendar za izvedbo s simfoniki potrebno). V prihodnosti bomo angažirali tudi tiste, ki zdaj niso dobili priložnosti za sodelovanje v tem projektu.

Za večje projekte bo to verjetno nujno.

Vsekakor. Če govorimo o romantiki – Brahms, Verdi, pri Mahlerju jih lahko sodeluje 150!

Če prav razumem, je bila večina tistih, ki so prišli na avdicijo, uspešna.

Tako je. Avdicijo je opravilo 140 pevcev. Prihajajo iz cele Slovenije, torej je krajevna raznolikost zelo pestra, prav tako starostna, saj štejejo od 17 do 50 in več let. Tako je nastala sinergija mladega, starega, oddaljenega, bližnjega. Intenzivne vaje za pripravo tega projekta so bile zelo zanimive, predvsem pa me preseneča zavzetost pevcev, ki točno vedo, zakaj so tu. Delo je potekalo perfektno.

In kako potekajo vaje? Je to projektno delo ali pa gre za konstantne vaje po nekem ritmu?

Študij partitur je po eni strani projekten, zgoščenost vaj pa je pred samim koncertom večja. Pevci vnaprej dobijo note in zvočne posnetke za pripravo doma, zatem so organizirane korepeticije po glasovih, dve do tri skupne vaje (vikendi) in vaje pred koncertom. V aktualnem primeru smo skupaj praktično cel teden, vsak dan.

Je v prihodnosti predvideno, da boste delali redno ali samo projektno?

Glede na zgoščenost projektov lahko rečem, da gre za redno delovanje vsak teden. Tu imam za seboj tudi team, v katerem so moja asistentka Alenka Podpečan, za vokalno tehniko je tu Tanja Rupnik, v tem projektu je na pomoč priskočila kar solistka Theresa Plut, imamo tudi korepetitorko, tako da se lahko posvetim samo zboru.

Lahko torej pričakujemo uspešen nastop zbora.

Vsekakor. Na to računamo. Zgodovina, ki jo nosi zbor Glasbene matice, se obuja. Ravno Mozartov Requiem je bil največkrat izvajana skladba v preteklosti. Ta koncert je posvečen Samu Hubadu; Matej Hubad je skladbo izvajal dvakrat, če se ne motim, izvajali so jo tudi ob deseti obletnici njegove smrti. Repertoar, ki so ga na Matici izvajali v preteklosti, je bil res neverjeten za tiste čase.

Mešanega pevskega zbora Glasbene matice ni več?

Oratorijski zbor je zdaj nadomestil mešani zbor, na Glasbeni matici pa je še seniorski zbor, ki ga zdaj vodi Tomaž Tozon, vanj pa je prešlo nekaj pevcev iz prejšnjega mešanega zbora.

Reciva še nekaj besed o tvojem delu na akademiji. Študiral si v tujini; se še spogleduješ z njo?

Časovno bi bilo dovolj samo delo na akademiji. To je pedagoški moment. Ampak jaz potrebujem tudi ustvarjalni element v svojem življenju. Tu sta se mi letos združili obe komponenti. V tujino hodim v mednarodne žirije na tekmovanjih, lani sem delal z deželnim mladinskim zborom v Celovcu, izvajam razne seminarje, a ne v takem obsegu kot prej, saj mi čas tega ne dopušča.

Mimogrede, kaj je tvoja življenjska želja, kaj bi želel enkrat dirigirati?

(kot iz topa) Verdijev Requiem. Repertoar pa je tako obsežen, da vedno rečem, kako škoda je, da je človeško življenje prekratko, da bi lahko človek vse svoje želje postavil na koncertni oder.

Kako poteka zdaj delo na Akademiji za glasbo na zborovodskem oddelku?

Delamo počasne korake. Vse je pogojeno s financami. Študentje bi, recimo, morali imeti zasedbo, s katero bi imeli vaje, koncerte. Mi pa kombiniramo z velikim zborom akademije, dekliškim zborom. Ves čas si omejen, ker mora biti program izveden, in če delajo študentje, potem gre za to veliko časa. Organizirali smo državno tekmovanje Zvok mojih rok – tekmovanje Mateja Hubada za zborovodje, to je bila moja ideja. Izvrstno smo se povezali JSKD, Akademija za glasbo in Slovenska filharmonija ter skupaj tekmovanje uspešno realizirali. 

Študentje imajo hospitacije pri zboru Slovenske filharmonije, tudi izpite imajo z njimi, menim, da nudimo veliko. Enkrat letno pripravimo vokalno-inštrumentalno delo, ki ga dirigirajo študentje dirigiranja. Študiju v tujini smo se že precej približali. Kot sem že rekel, nam manjka samo ansambel. V bistvu bi potrebovali 8.000 evrov in nič več. Kar ni veliko, a še vedno preveč.

Imamo tudi študente glasbene pedagogike, ki so ravno tako umeščeni v čas in prostor, kjer bi lahko delal študent dirigiranja. Se pa zanimanje širi. Na magistrski študij, denimo, prihaja študent iz Splita, imamo rusko študentko, tako da se odpiramo navzven. 

Študentov je kar veliko za Slovenijo, ni res?

Seveda, najboljši se bodo obdržali. Drugi bodo morda prišli v šole, kjer bi bilo treba obuditi srednješolske zbore, saj jih ni veliko in se ob prehodu v odrasle zbore čuti kar precejšnje pomanjkanje pevcev. Medtem pa otroški in mladinski zbori dobro delujejo in bodo delovali še naprej. Tudi tu smo se izkazali, saj smo se (ob predlogu Zakona o osnovni šoli, da bi ukinili en šolski zbor) v nekaj dneh povezali mariborska in ljubljanska Pedagoška akademija, ljubljanska Akademija za glasbo in v treh dneh napisali odprto pismo. 

In kakšno je tvoje sporočilo za konec?

V Oratorijski zbor še vedno vabimo pevce, predvsem tenorjev nam manjka, saj se nam obetajo zanimivi projekti: Vivaldijeva Gloria in Magnificat ter dvozborski motet v sodelovanju z baročnim orkestrom Akademije za glasbo, sodelovali bomo na seminarju Glasbene matice, ki ga bo vodil Holger Speck, Brahmsov Nemški requiem v verziji za dva klavirja in pavke. To je zaenkrat vse. Potekajo tudi dogovori z RTV Slovenija za morebitno nadaljnje sodelovanje pri abonmajskih koncertih. Ogromno je literature, ki še ni bila izvajana pri nas, oziroma slovenskih del, ki že dolgo niso bila izvedena, itd. Načrtov ne manjka.

Hvala.