Glasbo slovenskih glasbenikov v Prvo vrsto!

Spremembe so sestavni del življenja, a se običajno odvijajo postopoma, zato potrebujemo nekaj časa, da opazimo tisto, kar pomembno oblikuje naš vsakdan, vključno z zastopanostjo glasbe slovenskih ustvarjalcev v radijskem etru tako nacionalnega medija kot komercialnih postaj. Pred nekaj leti se je namreč začel ta prostor drastično krčiti, dokler nazadnje ni ostalo le še nekaj redkih izjem, vendar je glasbe, tudi dobre, vsaj v kreativno naravnani Sloveniji preprosto preveč, zato je pot do občinstva toliko težja. Kljub temu je prav sredi tega procesa na Prvem programu Radia Slovenija vzniknila Prva vrsta, oddaja polurnega formata, ki je v resnici (neposredno radijsko in na družabnih medijih video prenašan) koncert v živo iz Studia 13. Urednica Alja Kramar si jo je že na samem začetku, ki sega v julij 2017, zamislila kot reprezentativni prostor vseh žanrov in glasbenikov, a se je sčasoma pokazalo, da je povezovalna nit izvajalcev nekomercialnost, zaradi česar je njihov preboj do poslušalstva še manj predvidljiv. Prva vrsta predstavlja izvirno slovensko glasbo, ki je poslušljiva, ne da bi bila lahkotna in je pravzaprav posebna že zato, ker vsak od vključenih glasbenikov izstopa na svoj način. Glede na to, da je to le okrnjen izbor iz polja doslej predstavljenih izvajalcev, smo lahko več kot zadovoljni z bogastvom glasbene umetnosti pri nas, in to kljub težkim časom tako za kulturo nasploh kot za oddaje, katerih osnovni namen je izvirnost brez vrednotenja. Prva vrsta naj bo tako spodbuda za večno odkrivanje, poslušanje in uživanje v glasbi domačih izvajalcev.

V oddaji, ki je septembra vstopila v četrto sezono, je gostila preko tristo različnih glasbenikov, medtem ko stoto oddajo, ki je bila na sporedu februarja letos, te dni skupaj z ostalimi sodelujočimi – voditeljem Milanom Krapežem, producentom Tonetom Jurco, tonskim mojstrom Grego Samarjem in video snemalcema Matjažem Šercljem ter Jernejem Pogačnikom – obeležuje z izdajo vinilne plošče, zasnovane kot kompilacijski prerez prvih treh let glasbenih posredovanj. Pri projektu sta poleg naštetih sodelovala še Miro Prljača (master) in Ljubica Čehovin-Suna (oblikovalka). Hišna založba ZKP RTV Slovenija je vrednost oddaje morda prepoznala tudi zaradi nagrade, ki ji jo je RTV Slovenija letos podelil za izjemne dosežke preteklega leta, zato bo 28. oktobra Dan RTV-ja počastila prav z njo.

Kompilacija, naslovljena preprosto Prva vrsta, prinaša izbor desetih doslej še neizdanih skladb oziroma skladb, ki pred tem niso bile vpete na noben nosilec zvoka ali pa so bile za oddajo prearanžirane in izvedene v povsem novi zvočni podobi. Vanjo nas vpeljeta Murat in Tomaž Gajšt s Prvo vrsto, ustvarjeno prav za oddajo, urbanost pa je tudi osrednja značilnost Malega princa, za katerim stojijo Icotovi zobi. Gre za družbenokritični rap Iztoka Šumatića – Eyeceeoua in pridruženih glasbenikov (Filip Vadnu, Vid Turica, Karlo Petrović, Tibor Pernarčič), ki poskrbijo za razgibano, živo inštrumentalno osnovo. Moderno zvočno sliko tvorijo tudi Pijammies v sestavi Tadeja Šepca, Blaža Avsenika, Marka Žaklja, Jošta Lampreta in Gaja Bostiča, a ti združujejo vplive jazzovske in sodobne glasbe s klasično ter etnom, kar v primeru G. Vedeža Smrdljivčka daje energično, v fusion usmerjeno kompozicijo, s katero se še najbolj približajo kozmičnemu jazzu Lovra Ravbarja. Vendar je v primerjavi s slednjim melodična linija Pijammies precej manj izrazita, glasbeno dogajanje pa nekoliko okrnjeno. Ob slednjih se med inštrumentalisti znajdejo še Mihael Hrustelj trio, Sašo Vollmaier in Trio Katastrofa ter vzbudijo več pozornosti. Slednji – Matija Solce in Šveda Stefan Hedborg ter Sofia Högstadius – je nastopil v okviru Kavč festivala, energičen in virtuozno, tudi plesno naravnani Waltz from Jeppo pa v ospredje postavlja vplive tako balkanske kot skandinavske folk glasbe. Vollmaier z Nous deux Encore, enim od odlomkov klavirske glasbe za gledališče, znotraj katere združuje elemente klasične in jazzovske glasbe, prepolovi izdajo, in sicer predvsem v prenesenem pomenu, saj gre za edino solistično kompozicijo, grajeno neodvisno od formatov in form, prijaznih radijskim postajam. Mihael Hrustelj, ki je kot solist nastopil že kot gost prve oddaje, tokrat v družbi Jeroena van der Leya in Georgea Panaiteja v svojem prepoznavnem dinamičnem razponu, ki pokriva vse od intimističnih zvočnih skic do trše in svobodneje zasnovanega muziciranja, izvede Full Moon Dance.

Na drugi strani vokalno glasbo zastopa več zasedb, med njimi Robert Jukič kvartet (Ana Bezjak, Robert Jukič, Anže Vrabec in Žiga Smrdel), ki edini odstopa od osnovnega modela. Popevka Le poslušaj, v ki je od izbranih skladb najbolj prepoznavna, se je v reciklirani različici že znašla na Drevoredu dejanj in pred tem pod naslovom Le za njo na Ženskah, zato je smotrnost njene vključitve vprašljiva. Predstavnika mladih, manj slišanih in še neuveljavljenih izvajalcev sta Robert Petan, lanskoletni zmagovalec kantavtorskega festivala Kantfest, ter Zajtrk, ki ga sestavljata Laura Krajnc in Sven Horvat. Prvi s skladbo Ni za konje dirka (ni za srečne raj) in druga dva z Bejlo sonce vključujejo narečje, obenem pa je vsak na svoj način precej avtorsko izviren. So pa v interpretaciji morda še premalo izoblikovani; Petan, recimo, kot da se ne bi mogel odločiti, ali bo besedilo pel, rapal ali deklamiral, prav tako ne, ali bi zgodbo gradil na metaforah in bogatem izrazu ali pa banalizaciji jezika (slengovski izrazi, kletvice in druge prozaičnosti) ter s tem življenja. Zajtrkovo Bejlo sonce bi zlahka postavili ob Istranko Elis Lovrić, če ne bi vokalistka prehajala od jasnih, čistih vokalnih linij k nenaravnemu, prisilnemu artikuliranju, s čimer si najbrž skuša utreti pot k drugačnosti, vendar hkrati odbija tisti del poslušalstva, ki ob vsebini pozornost namenja tudi estetiki izvedbe.

Vse oddaje je mogoče najti v spletnem arhivu Prvega programa Radia Slovenija, namen kompilacije pa ni samo posredovanje glasbe, temveč opozarjanje na zavidljivo slogovno, žanrsko in interpretacijsko širino slovenskih glasbenikov. V Prvi vrsti za razliko od večine izdaj tako ne gre iskati celovitosti, temveč raznolikost. To nalogo kompilacija zelo dobro izpolnjuje in tudi sicer izvajalce druži svežina avtorskega izraza. Vseeno je njena slaba plat prepad med profesionalnimi, tehnično dobro podkovanimi, bržkone tudi izobraženimi glasbeniki ter začetniki, morebiti samouki, ki svoje (vokalne) tehnike še nimajo povsem izdelane. Med desetimi izbranimi skladbami v tem ali vsaj v vokalnem oziru najbolj izstopa Nina Rotner s Strganim čevljem, ki je z Janezom Dovčem, Goranom Krmacem, Klemnom Kotarjem in Tilnom Stepišnikom uspela doseči tako pomenljivo, izvirno besedilo kot močno melodiko ter dovršeno interpretacijo. A ne glede na zgoraj omenjeno pomanjkljivost Prva vrsta predstavlja izvirno slovensko glasbo, ki je poslušljiva, ne da bi bila lahkotna in je pravzaprav posebna že zato, ker vsak od vključenih glasbenikov izstopa na svoj način. Glede na to, da je to le okrnjen izbor iz polja doslej predstavljenih izvajalcev, smo lahko več kot zadovoljni z bogastvom glasbene umetnosti pri nas, in to kljub težkim časom tako za kulturo nasploh kot za oddaje, katerih osnovni namen je izvirnost brez vrednotenja. Prva vrsta naj bo tako spodbuda za večno odkrivanje, poslušanje in uživanje v glasbi domačih izvajalcev.