Globalna pokrajina umetniške glasbe

Sklepni koncert cikla Predihano je 23. maja v Klubu CD z novimi deli, krstnimi izvedbami in slovenskimi praizvedbami ponudil izris mej nomadskih oziroma globaliziranih estetik, v katerih se giblje aktualna srenja sodobne glasbe. Skladateljska peresa ustvarjalcev, pripadnikov zunajevropskih kultur, katerih kompozicije so sestavljale program večera, združuje delovanje v okviru evropskih meja ter sodelovanje z glasbeniki in nenazadnje tudi muzami slovenskega porekla.
 
Koncert je odprlo novo delo z izrazitim improvizacijskim značajem v Ljubljani živečega mehiškega skladatelja Mauricia Valdésa San Emeteria. Razen tega da skladba Dúo XII označuje kompozicijo za dva »instrumenta«, električno kitaro in elektroniko, morebiti nakazuje tudi dvodelno zasnovo s prvim bolj linearno fokusiranim delom gradacij in zgoščevanjem napetosti na enem tonu ter z drugim delom, kjer je v ospredju ritmičnost v kitarskem solu, ki ga dopolnjujejo kratki posnetki oziroma zvočni utrinki bobnov in drugih instrumentov, predvidevam, da s kakšnega jazz koncerta. V zanimivo popotovanje po kitarski pokrajini so sicer ti vložki vdirali nekako hitro, nenadno, kar je dajalo malce moteč vtis nepovezanosti z glasbenim materialom za kitaro in mestoma vtis prisilnega prebadanja zunaj konteksta. Skrajnosti zvočnih možnosti kitare so izpod osredotočenih in ustrezno sproščenih prstov kitarista Primoža Sukića zazvenele v bogati paleti elektronskih efektov, kot pravcati »showcase«. 

Naslednji skladbi sta v zavzeti igri sestava Neofonía vzdušje potopili v popolnoma drugačen, tišji in intimnejši svet. Manj linearno usmerjeno in bolj spektralno, koloritno motivično razdrobljeno tvarino je predstavljala kompozicija the cut cool of the air Nevilla Halla. Skladba qui, dove mezzo son ... Paula Clifta, ki jo je navdihnila muza oziroma hrepenenje po njej, pa je s ponavljajočim se motivičnim okruškom oziroma »vzdihljaji« solo flavte otipljivo orisala pogovor med ansamblom in solistko Anjo Brezavšček, ki je odigrala svoj del izjemno barvno in dinamično občutljivo ter prefinjeno in je s tem izdajala, da dojema in se zaveda skladbe kot celote.
 

V bučnejši, gostejši in konciznejši zvočni podobi je izzvenelo izstopajoče delo Como el aire Brazilca Aurélia Edler-Copesa. Čeprav je skladba zasnovana zgolj na dveh tonih, je bila slušna izkušnja izredno bogata in polna odtenkov različnih, tudi skrajnih občutij in je kot celota delovala kot organsko spojeno glasbeno razmišljanje.

Skladba Ça tourne, ça bloque češkega skladatelja Ondřeja Adámeka, nastala na Japonskem, je pod glasbeni drobnogled postavila perečo aktualno temo in s tem kot edina semantično opredeljena skladba večera dopolnila zemljevid estetske pokrajine sodobne glasbene umetnosti. Zmanipulirani posnetki govora v francoščini in japonščini na temo človeka in stroja/robota ter mejami in prekrivanji med njima so služili kot ritmična in melodična podlaga za zasnovo instrumentalnega parta. Razmislek, ki ga je zahtevalo razumevanje vsebine projiciranih besed oziroma izpostavljene problematike – kdaj je človek robot in kdaj ne – je bil prisoten tudi v samem glasbenem materialu. Že samo poslušanje skladbe, brez osredotočanja na besede, je namreč z občutkom mehanskega ponavljanja in z imitiranjem intonacije izgovorjave poslušalcu podajalo sporočilo. Skladba je uspešno prestavila svoj pomen tudi v glasbo samo ter ga s tem še poglobila.